Norice so me spreobrnile

Po prekmurskih ravnicah se bela barva snega menja z belino zvončkov. Zavidljivo jih opazujem skozi okno avtomobila. Zavidam jim, kako znajo uživati v teh nežnih sončnih žarkih. Mene še vedno zebe, oni pa si igrajo svojo pomladno pesmico. Zato mi je radovednost ukradla nekaj mojega časa in me odpeljala po robu gozda, kjer bi se že lahko kaj dogajalo.

Ob poti sem opazovala sonce, kako se prebija do golih vej in z listnato odejo pokritih gozdnih tal. Oči so mi bezljale kvišku, iskale so nevidne šume pravkar odletelih ptic. Nato so odbrzele proti tlom v iskanju zelenja ali beline. Še nič. Zagledala sem svežo luknjo v deblu. Ptički so imeli kaj zobati. Morda me je zato tista sinička tako vztrajno nadirala 😉 . Sem jo hitro poslikala:

še kakšno leto, pa bo padlo

še kakšno leto, pa bo padlo

Trenutek po tem sem se znašla ob nekih drobnih zelenih šopkih:

skrivajo se

skrivajo se

Ozrla sem se pred sebe – polno jih je. Pogledam levo, desno, vse polno, pogledam nazaj – polno jih je. Za vsakim kupčkom listja je bil šopek močnih zelenih listkov. Sem pogledala še bolje in našla tole:

zvedavo dvignjene glavice

zvedavo dvignjene glavice

Za sliko sem se skoraj vlegla v tla, nato pa sem ugotovila, da bom tako pomendrala celo vrsto malih nadebudnežev. In kako naj sedaj pridem naprej? Ali nazaj? Kam? Vsepovsod okoli mene so iz tal kukale majhne radovedne glavice. So preverjale, če je še sneg 😀 .

V želji, da se jih ognem in jih pustim rasti, zacveteti (in jim takrat pokažem svoj pravi obraz in velike oči Male Miši 😉 ), so me spreobrnile neštetokrat v drugo smer. Ob iskanju varne stopinje sem si skoraj zavozljala noge 🙂 .

Ko sem tako pijano prilezla vrh hriba, sem ugotovila, da bo treba še priti s fotoaparatom na to mesto. Takrat bo na spodnji sliki zopet belo ozadje, a ne od snega 🙂 :

sneg v ozadju

sneg v ozadju

Zdrava kmečka logika še deluje?

To je eno veliko vprašanje. Marsikje je videti, kot da počasi izumira. Tudi pri tistih, ki bi jo morali imeti in uporabljati; tudi pri tistih, ki si vsaj občasno radi mislimo, da jo imamo 😉 .

Danes, ko na srečo nisem zgolj pišče baterijske reje, je zdrava kmečka logika povsem odpovedala.

15 je še ledeno

ob 13:15 je še ledeno

Na sprehodu nas je bilo toliko, kolikor je človeških senc na sliki. Sprehodila sem se malo po urejenih poteh in malo po neurejenih poteh. Našla sem

30

slana ob 13:30

Kljub temu, da je že ves dan pridno sijalo sončece. Ob robu njive me je živahno pozdravil zrel rdeči šipek:

lepo zrel šipek za marmelado

lepo zrel šipek za marmelado

Tako počaščena in veselo zamišljena sem odkorakala med njivami, čez travnik in navzdol proti cesti, ki jo pravkar širijo. Prav presenečeno obstojim pred robom gole zemlje. Moji možgani delajo hitro analizo: “Prevelik je, da ga preskočim v loku. Pa sama ilovnata zemlja… fej, se bo ugrezalo… ma, kakšne luknje bom naredila… OK, če fajn stopim eno, največ dve… upam, da ne bom do kolena v blatu… no tako, nastavi noge na rob trave, stopi z desno tja, imej levo pripraaaaaaaaavjleno za pristanek na pločniku?!?!!??” Tako elegantno sem se zadrsala pa zmrznjenem hribu navzdol:

moja drsalnica

moja drsalnica

… in nič padla, le čevlji so bribližno po planu bili malo za poščetkat na prvem šopu trave:

malo blata glede na pričakovanja

malo blata glede na pričakovanja

Kako za vraga mi ni bilo jasno, da je zemlja zamrznjena? Po vsej pofotkani slani? Kmečka logika je fuč! Nekaj metrov naprej je cesta, za katero sem vedela:

lep dostop, a ne?

lep dostop, a ne?

Tu sem celo našla kar nekaj lahko dostopnih šopov trave, ob katerih sem “zglancala” svoje šuhe:

zdaj se pa svetijo

zdaj se pa svetijo

Domov sem prišla v enem kosu in čista 😀 . Še po poti do doma pa sem se spomnila podobne prigode v malo bolj pozni in trdi zimi.

Takrat sem zelo previdno korakala ob robu parkirišča. Skrbno sem pregledala vsak centimeter asfalta, preučila njegovo poledenelost in iskala naslednji nepoledenel prostor za drugo nogo. Uf, končno uspem priti do prehoda na cesto. Ta je urejen z ozkim predelnim pasom zelenice in robnikom. Ponavadi kar stopim na oba robnika, da po travici ne tacam, in sem tokrat naredila enako. Stopim z eno nogo, pa nameravam še z drugo. V tem trenutku me je spodneslo na – kaj pa drugega? – ledenem robniku. Telebnila sem, kolikor sem dolga in široka. Ta posnetek si res želite videti.

Na moje veselje in vašo žalost ga ni 😀 . Ni bilo nikogar v bližini, ki bi se režal, in nikogar, ki bi snemal. Vam bo morala domišljija pomagati 😀 !

Jesenski sprehod pod Peco

Pod Peco, na Koroškem je res lepo. Smo bili na sončku od jutra do večera.

Jutranji pogled na Peco

Jutranji pogled na Peco

Jutranja megla je še pokrivala avstrijski del Pece, Kordeževa glava pa se je rahlo pobeljena bleščala v soncu.

mah

mah

V gozdu sredi suhega listja je veselo zelenel mah. Tako mehek za oči in dlan …

jagode

jagode

Na točno določenem 🙂 vrtu so še zorele zadnje letošnje jagode.

drevesa se barvajo

drevesa se barvajo

Malo više od vrta pa se že razkazuje jesen v svojih lepih barvah. Vrh tega travnika se nam je razkril prelep pogled na Peco, a so sočni žarki svetili v natančno napačno smer za dobro fotografijo. Uršlja gora pa je bila ravno prav osvetljena, čeprav precej skrita.

Uršlja gora (Plešivec)

Uršlja gora (Plešivec)

V daljavi so se pokazale pobeljene Kope.

Kope

Kope

Vsaki ženski v ponos bi bila takale sestrica, ki je ugotovila, da je barvno usklajena z jesenskim gozdom.

mladenka Zdenka

mladenka Zdenka

Prav nenavadno je, kako je na isti veji nekaj listov še čisto zelenih, nekaj pa že rumenih in celo rjavih.

pisano listje

pisano listje

Še zadnje slovo Peci.

večerni pogled na Peco

večerni pogled na Peco

Pa je bil dan pri kraju. Kako smo vmes jedli in pili, pa si lahko mislite. Nam je pa dal kostanj vetra… 😉

Posted in narava. Značke: , , . 2 komentarja »