Čudesa moderne tehnike

Zgodba se začne z daljinskim upravljalcem. Po domače mu večinoma rečemo kar pilot ali daljinec. Mojim staršem nekako ni bilo jasno, kako je možno, da ni treba iti do TV sprejemnika in pritisniti na gumb, da bi zamenjali kanal ali nastavili glasnost. Saj so bili tega veseli, a razumeti je bilo bolj težko.

Nato so se pojavili prvi satelitski kanali. Skomplicirana zadeva. Ampak dobro, če lahko po zraku potujejo radijski valovi, potem lahko slika tudi. Je pa bila antena v te namene sila čudna. Meni tudi.

Počasi sta si moja starša omislila tudi mobilne telefone. Moški so bolj za tehniko, a ti drobni gumbi so delavski roki povzročili nemalo težav. Kako naj širok močan prst pritisne natančno in zgolj eno majceno tipko? Z veeeeliiiikooo prakse gre. In kaj vse zmore telefon? Zakaj bi rabil sploh še kaj drugega kot klicanje? Je ja telefon!

No, moj ata je tako vztrajal na tistem rumenem telefonu iz enega prvih upokojenških paketov vse do zdaj že pretekle zime (upam). Potem je opravil velik preskok. Nabavil si je računalnik in internet. V tem je radovednež spoznal veliko uporabno vrednost 🙂 . Nabavil je dober fotoaparat in postal vele bloger, kar ga je vleklo dalje. Ko je “rumenko” že milo prosil za upokojitev, si je ata zamislil, da bi imel telefon s solidnim fotoaparatom in dostopom do interneta.

Hitro po modernizaciji je prosil za pomoč. Pa ne telefonsko. Revež ni znal telefonirati. Niti ni znal odkleniti tipkovnice na telefonu. In najprej tudi jaz ne 😀 . Sedaj se temu smejim, tedaj sem pa debelo gledala, kako je možno, da upoštevam navodila, da jih uspem dešifrirati, telefon pa nič. V obupu sem švrknila po monitorju mobitela in ugotovila, da ima ta telefon zaslon na dotik. Sem se prav po moško obnašala, ko nisem brala navodil 🙂 . Ata si je nabavil čudo tehnike 🙂 . In še sedaj se vsak dan nauči kaj novega. Danes, recimo, se je naučil tipkati zapiske in SMS sporočila. Kmalu po tem, ko se je pohvalil s svojim lastnim posnetkom glasu 🙂 .

Netehnični del staršev je imel s tem še večje težave. Tisti stari telefon, ki je v teh dneh doživel zaslužen pokoj, je še komaj dihal. Bolj ali manj je vedno potreboval umetno dihanje. Po dolgih mukah je mama uspela domov prinesti nov telefon in prenesti svojo staro številko k novemu ponudniku. Seveda ni meni niti črhnila o tem vse do danes, ko sem prišla na obisk. Sem se potožila, da je sploh ni več možno dobiti na telefon. In se ona potoži nazaj, da ima nov telefon in ne more klicati in nič.

Prav, bo pa hčerkica pogledala. Ha, ni mreže. Pa pred tremi dnevi jo je ata še lahko klical! Potem pa tema 😦 . Kaj naj zdaj z novim telefonom? Po dolgih mukah in ekstra razvlečenih in zmedenih razlagah (namesto da bi odgovarjala kratko in jedrnato z da ali ne) in praktičnim prikazom potrebne opreme za telefoniranje sem ugotovila, da mama uporablja SIM kartico starega ponudnika v telefonu novega ponudnika. Normalno, da so vsi zahtevki za omrežje zavrnjeni 😀 . No, potem smo uspeli tudi prekopirati telefonski imenik iz starega na novi telefon in odrešiti mojo mamo hudih muk. Jutri ima trening vnašanja nekih telefonskih številk, ki so sedaj zapisane na listkih in jim grozi, da bodo kje založeni. Potem morava še trenirati SMS-e, da bom kdaj kakšnega dobila. In s fotoaparatom se mora malo začeti igrati. Potem bom morda čez leto ali dve brala tudi mamin blog 😀 .

P.S. Moja Mala Miš mene že danes prekaša v tehniki na marsikaterem področju. Kaj šele bo. Nekoč, verjetno ne tako zelo daleč nekoč, bom zarjavel fosil, ob katerega nerazumevanju osnovnih življenjskih pripomočkov se bo lepo vljudno kontrolirala, da mi stvari ne izpuli iz rok, in mi potrpežljivo razlagala, da saj ni važno, naj samo uporabljam po njenih navodilih in bo vse vredu.

To je treba na raufank napisat!

Izredne dogodke je potrebno primerno ovekovečiti. Že v “starih cajtih” so ljudje rekli: “Ja kam bi pa človek to zapisal?”. Čisto logičen odgovor je bil: “Na raufank!”. Na dimnik. Ker je dimnik visok in se ga daleč vidi.

Si kar predstavljam mojo mamo, kako gre s ta dolgo lestvijo in vedrom bele barve okoli hiše, zleze na streho, se nekako prebije do dimnika in začne pleskati: “Mala Emeta je danes…” 😀 .

V modernem času je zadeva seveda drugačna. Dimnike še imamo, vendar glas na internetu seže dlje. Zato moram jaz danes na blog zapisati: “Mala Miš se je takoj po treningu stuširala sama, brez opozorila staršev!

Po navadi imamo pred tuširanjem posebno debato o čistoči, sitnobo, cviljenje (še posebej za pranje las) ali vsaj tri opozorila, da sedaj je pa že čas. Kdo bi vedel, kaj delam narobe… In kaj sem danes naredila prav 😉 . Morda je pa le tak dan. Ali pa je pomagalo to, da je enkrat za spremembo Mala Miš v šoli ugotovila, da ima pod pazduho čuden duh. V kombinaciji s ponavljajočimi se predavanji je očitno zaleglo. Upam, da bo od sedaj naprej vedno tako in smo eno poglavje zaprli 🙂 .

Posted in otroci. Značke: , , . 1 Comment »

Kesam se!

Resnično se kesam! Sedaj vem, kako ste trpeli z mano v mojem otroštvu, dragi, brat, mama in ata. Sedaj vem, kako je, ko ti eno malo bitje vedno pleše pod nogami, pred televizorjem, ko se samooklicana veleplesalka vrti natančno tam, kjer je najmanj prostora in kjer bi po možnosti morala mama odnesti velik lonec vroče juhe na hlajenje.

Vem tudi, kako je, ko ti ena mala velecenjena pevka prepeva vedno in povsod, tuli poleg radia, poleg televizije, prepeva v času poročil in samozavestno z nultim znanjem tujih jezikov suvereno poje celo vrsto angleških pesmi.

Ja, še se spomnim mojega poskakovanja iz ene sobe v drugo, svoje dolge kikle, ki je plapolala za mano in podirala vse, kar ni bilo pribito na steno. Če še kdo ne ve (ali pa je pozabil), sem si jo včasih dala na glavo in se igrala, da imam prekrasne dolge lase. Takrat je šele vse letelo. Na srečo sem vedela, kdaj moram pričeti pospravljati 🙂 .  Še se spomnim modric, ki sem jih pridelala z zaletavanjem v omare, mizo in stole. Ples je pač včasih divji in nepredvidljiv 🙂 .

In dragi brat, ti si najbolj trpel ob mojem prepevanju v angleščini in verjetno še kakem jeziku. Tvoji možgani so se verjetno kar kisali od hudega 😉 . Samo bežno se še spomnim pripomb, ki si jih tako ali tako izrekel v prazno, ker jih tudi pod razno nisem želela slišati. In jih tudi nisem. Prav malo mi je bilo mar za to, da moja besedila razumem samo jaz. Pa kaj, če je vse skupaj samo spakedravščina najhujše sorte, glavno, da jaz pojem 😀 ! No, pri nas poslušamo tudi španske. Ob vsakem času dneva. Radia sploh ne rabimo. Vse se mi vrača.

Torej, dragi brat, mama in ata, prosim vas odpuščanja za vse trenutke, ko sem vas s svojim žgolenjem in plesanjem po celem stanovanju spravljala ob živce.

😀

P.S. Mala Miš je čisto krasna. Samo včasih je pa res problem, ko si prepeva v trenutku, ko bi se naj pogovarjala s staršema. In danes je celo ugotovila, da morda ni dobro, da pleše ravno pred TV ekranom. Povsem sama. Uh, sem kar ponosna 🙂 .

Kaj nosi Miklavž?

Današnje dni marsikaj. Pri nas pa ena “sitnoba” hočem tradicionalna darila. Izročilo pravi, da je Sveti Miklavž ob večerih na 5. december hodil od hiše do hiše in na okenske police nastavljal dobrote za pridne otroke. V njegovih časih je za veliko poslastico veljalo suho sadje in kakšen posebej oblikovan hlebček kruha. Podaril je vsakega malo. Zraven je še nastavil enoletno šibo v opomin in željo po plodnosti oziroma rasti, katere simbol to je.

Ponekod še ohranjajo tradicijo obdarovanja s sadjem, kruhom in šibo. Tega se zaenkrat še držijo v šolah, kjer otroci dobijo parkeljna, kakšno pomarančo in morda kakšen bonbonček. Tega se držimo pri nas doma, družno z dedki in babicami. Zlato pravilo Miklavževih daril je, da si podarimo nekaj zdravega, brez velikega kompliciranja in iz srca.

Danes sem na obisku prejela posebno Miklavževo darilo. Vse je biološko pridelano, tudi skodelica 😀 .

img_9654

Skodelica je posušena lupina buče s posebej debelim olupom. Ko bom pojedla sveže sadje, jo bom napolnila s suhim sadjem. Hvala, Koroški bajtlar!

In še eno posebno darilo sem dobila. Izdelava le-tega je zahtevala ljubeče srce, pridne in spretne roke in kar nekaj časa. Skoraj preveč v primerjavi s tem, kako hitro sem to darilo “uničila” 😉 . Je tako ekspresno hitro pristalo v mojem trebuhu, da si lahko slike ogledate zgolj pri kuharičinem možu s klikom tu. Jaz tokrat za kaj takega nisem imela časa 😛 . Eden izmed tistih junakov je bil moj in vsak član zdaj že kar velike razširjene družine je dobil svojega. Hvala, emama!

Strahovi neke hčerke

Vsak otrok se najbolj boji izgube svojih staršev. Tako ali drugače. Nekateri se žal s temi strahovi spopadajao že zelo zgodaj. Otroci se pri tem najbolj bojijo(mo) izgube starševske ljubezni.

Nekateri imajo nesrečo in ugotovijo, da njihovi starši zaradi različnih okoliščin niso to, kar bi potrebovali. Ti morajo zelo hitro odrasti in se sami spopasti s svetom kakor vejo in znajo.

Drugi imamo več sreče in lahko starševsko ljubezen uživamo v polni meri od zgodnjega otroštva, skozi dobo odraščanja in tudi v zrelih letih. Včesih se komaj takrat zavemo, kaj sploh pomeni biti starš in kaj pomeni izguba katerega od staršev.

O mojih strahovih, torej…

Po nekaj deževnih dneh je moj oče peljal po gozdni cesti, ki ni ravno utrjena. Pot sicer dobro pozna in ve, da je v mokrem vremenu lahko problematična. A kar se mora, ni teško. In je peljal. Dol. Vse OK. No, sedaj bi pa šli po drugi del materiala. Po tej cesti navzgor. Ko sem slišala, da v gozdu neki avto zelo cvili, sem pohitela na kraj dogajanja.

Tam vidim očeta, ki kot po snegu jemlje zalet. Vzvratno, seveda. Malo na ravnino pa hajdi v hrib. Preden sem ga uspela ustaviti, je že šibal mimo mene po cesti navzdol, z ugasnjenim motorjem (servo ne dela!) in naravnost proti ostremu ovinku.

Sem ga že kar videla, kako pelje naravnost, v drevo, bo sicer preživel, a imel bo polomljena rebra, do najbližjega avta na varni cesti pa je treba peš 15 minut.

Ne vem, če je vedel, kako hitro se bo uspel ustaviti, a zagotovo bo za ta moj strah izvedel tu. Na srečo se je ustavil na koncu ovinka, v gostem robidovju, iz katerega je tudi sam izpeljal. Potem se je le ustavil in se (bledi) hčerki pustil prepričati, da ga po preostalih opravkih odpelje Moj, ki ima avto na trdnem makedamu. Njegov avto pa bomo že rešili, ga obuli v verige, ko se teren malo osuši vsaj od jutranje slane.

Moj strah je tokrat na srečo bil odveč 😀