Rom pom pom bum

Čim bolj sneži

ropm pom pom bum,

tem bolj se zdi,

ropm pom pom bum,

tem bolj se zdi,

ropm pom pom bum,

da sneg gre.

In nihče ne ve,

ropm pom pom bum,

kako v noge,

ropm pom pom bum,

kako v noge,

ropm pom pom bum,

me zebe.

A.A. Milne, Medved Pu

😀

Posted in prigode. Značke: , , . 4 komentarji »

Lupček za v žep

Ko sem si davnega leta kdovekaterega izmislila lupčka za v žep, si nisem mislila, da bodo poljubčki dobili toliko podob, osebnosti in zmogljivosti.

Lupček za v žep je nastal, ko je en od nečakov postal malo sramežljiv in se ni hotel več cmokati s teto. Kljub tej odločitvi je nekako milo gledal ob slovesu, pa sem mu ponudila lupčka za v žep. Je hitro nastavil še drugega. Ob naslednjem obisku so poljubčki leteli po zraku. Postali so nagajivi. Nečakom so sedali na glave, plezali po ličkih, se skrivali za omaro, lezli v ušesa in žgečkali, kakšen pa je celo priletel nazaj k meni.

Danes imajo poljubčki radi jamice, ki jih mama naredi z nosom. Verjetno so potem varnejši pred zdrsom. Še rajši imajo naravne jamice. Recimo nosnice. Ušesa. Popek.

Poljubčki radi nagajajo. Eni, ne vsi. Lezejo v ušesa in nas žgečkajo. Mala Miš takega poredneže zgrabi za rep in ga potegne na svetlo. Drugi zlezejo v nos, da mami kihne in razpihne vse v popku zbrane lupčke. Potem jih Mala Miš posesa v usta in izpihne nazaj na pravo mesto. Pri tem kakšen tudi pobegne. Kadar noče nazaj in ga Mala Miš pobere, jo uščipne. Ga hitro okara, da naj bo priden, da mu ne bo treba v porednostno vas ali še huje – v smeti. Pomaga. 🙂

Posted in otroci. Značke: , , , . 1 Comment »

7

Hvala vsem petim, ki ste potrobili, za vaše mnenje. Mimo ste odpeljali brez ustavljanja, zato se pač zahvalim tu. Vedno bolj sem prepričana, da je pravi odgovor 7. Se pač pozna reden trening. 😀

Posted in bljak. Značke: , , , . 1 Comment »

Moj rad štrika

Moj rad štrika in znan je po tem, da ima vse pod kontrolo. Vedno. Najbolj znan je po tem, da je veliko štrikal v družbi brata in očeta, ko sta onadva ribe lovila. Tiste iz vode. Menda. Obstaja možnost, da si nisesm vsega natančno zapomnila 😀 .

Ata za vodo, namaka. Brat za vodo, namaka. Moj štrika, nič ne namaka. Ata ulovi ribo, brat gre do brata. Najde ga, zamotanega v laks kot da bi Tom ušel iz risanke. Ena zanka na vsakem prstu leve roke, prestopiti ne upa, ker z nogami drži ključni del laksa, tudi grmovje igra pomembno vlogo, trnek med zobmi in izdavi: “Vse je pod kontrolo”.

Ko so nam priklapljali internet, je zopet štrikal. Tokrat je vse dokumentirano:

začetek štrikanja

začetek štrikanja

ne zgleda ravno zadovoljno

ne zgleda ravno zadovoljno

vse je pod kontrolo

vse je pod kontrolo

Ja, saj vem, puloverčka iz tega ne bo. Je pa tokrat imel mir pred bratom in grmovjem. In internet dela.

Posted in miselna potovanja. Značke: , . 1 Comment »

Straniščna literatura

Nekoč smo poslušali straniščno poezijo. To je bilo v davnih časih, ko je Mala Miš bila še majčkena in je še “govojija”. Največja zabava takrat je bila prepevanje na školjki. Besedila in melodijo si je izmišljevala kar sproti. Včasih je bilo celo za poslušat 😉 .

Sedanje dni, po nekem vele dogodku, ima naša družina na radiatorju vedno pripravljeno straniščno literaturo. Za tiste malo daljše potrebe. Ni to literatura, da te s**t pritisne, kot se je izrazil Moj, temveč je to literatura, ob kateri se tako prijetno sprostiš, da se opravek zgodi sam od sebe.

U2 = magnificent

U2 = magnificent

Ta literatura je kar trojno koristna:

  1. Sproščanje, vsaj zame;
  2. Spoznavaš in treniraš tuj jezik;
  3. Skrbiš za dober spomin – šmenta, na kateri strani sem ostala?

Sedaj smo vsi odrajžali, doma so le še pajki

Končno smo dočakali dopust. Tokrat zahvaljujoč svojemu super sproti ažuriranemu seznamu nujnih potrebščin nisem imela nobene potovalne mrzlice. Kufre sem zmetala na kup, spalne vreče tudi.
v nizkem štartu

v nizkem štartu

Iz kuhinje sem v mojo mega škatlo preselila vse po spisku.

za kuhinjo

za kuhinjo

nujno potrebne drobnarije

nujno potrebne drobnarije

Oblačila sem stlačila v kovček, nezmečkljive dobrote v ogromen nahrbtnik, Moj je naložil mize, stole, omaro, šotor (da ne pozabim na šotor!) in še kaj po spisku 😀 . Koles ne rabimo dat na seznam, ta so že inštalirana v podzavest, je pa nujen opomnik za čelade, lučke, rokavice in kolesarska oblačila. Vsaj na dopustu smo pridni 🙂 .

Letos sva se spravljala prav po polžje. Odrinila sva komaj ob 15.00. Neverjetno, a morje je počakalo, šotor je tudi stal pravi čas in že preživel prvi dež. Je pa zato kuhinja prišla na vrsto komaj drugi dan, ko sva našla bolj senčno mesto in se preselila.

prvi v vrsti

prvi v vrsti

Nasmejana lubenica

Bolj sem jo rezala, bolj se je smejala 🙂 . Mala Miš je bila vse bolj sladka in moj trebušček vse bolj zadovoljen.

img 1533