Poslušaj ogledalo

Že dolgo vem, da so otroci naše ogledalo. Kot najstnica se še nisem prav zavedala pomena tega reka, a kasneje sem začela opazovati starše in otroke, kako se vse zrcali. Ko je začel moj naraščaj laziti naokoli in čebljati prve besede, sem to izkusila še na lastnih ušesih in očeh.

Tako smo v različnih starostih Male Miškice poslušali različne odseve naših prej nezaznanih izrekov:

  • hitro je bilo kaj “jooooj” z obvezno roko na čelu,
  • imeli smo “katastjofo” za vsako malenkost,
  • kadar smo kaj iskali, smo se drli “žooogaaa, kje siii? Tu si!”
  • poslušali smo in še poslušamo različne melodije govora Mali Miši dragih oseb.

Malo naivno, kot vedno, nisem pričakovala, da bom v tej starosti doživela še kakšno tako izrazito zrcaljenje. Pa sem oni dan skoraj padla dol, ko je Mala Miš v eni uri prekopirala moje besede.

Nekaj me je zelo “j” kot jezilo. In sem na glas izjavila: “Če bom sedaj malo preklinjala*, je to zato, ker me to tu zelo jezi.” Kasneje se je Mala Miš zaprla v sobo in čez nekaj trenutkov pomolila glavo skozi vrata z besedami: “Mami, če bom sedaj malo preklinjala, je to zato, ker me to tu “j” kot jezi.”

Le od kod mi je to znano?

*Saj ne da bi izjavila kaj sočnega, le kakšen “šmenta”, “pisane rožice” ali če bi bilo res hudo “pisane so rožice v Halozah”.

Advertisements
Posted in otroci. Značke: , , . Leave a Comment »

Olika je dobra za vzgojo

Včasih je še posebej dobro, da si olikan. Lepše vzgajaš otroka. Sploh takrat, ko imaš polna usta in tvoja olika prepreči prehitro in zato burno reakcijo. Ko je grižljaj na varnem, dogodek sploh ni več tako zelo grozen. Potem si pametno tiho in tudi na blogu nič ne šimfaš svojega otroka. Mala Miš je čisto pridna, kadar ima mama polna usta in zgolj trkanje po mizi ne bi izrazilo nič dovolj določenega. To si moram nujno zapomniti! 😀

Posted in otroci. Značke: , , , . Leave a Comment »

Po treh letih slovo

Bil je petek. Sonce je razgrelo ozračje. Starši in otroci smo se zbirali v hladni senčki naše športne dvorane. Učiteljici prve triade sta nas sklicali na popoldansko druženje, da se v miru poslovimo. Prihodnje šolsko leto gredo naši otroci v četrti razred.

Danes smo čisto majčkeno jokali. Tri leta smo se družili. Skupaj smo preživeli prve šolske dni, prve kontrolne naloge in prve otroške ljubezni. Zapišem lahko za našo učiteljico, ki jo poznam, da nam je bila v izredno pomoč. Prisluhniti je znala tako otrokom kot staršem. Obojim je bila v oporo. Otroci so jo vzljubili. Včasih jim je bila kot druga mama. Za vse to smo se ji želeli zahvaliti s praktičnim darilom. Po informacijah moje male vohunke (in nasmehu učiteljice sodeč) ji bo prišlo prav. A vsega ji ne bomo mogli povrniti nikoli, čeprav je sama odgovorila, da smo že.

Zadovoljen nasmeh naše učiteljice Tončke

Zadovoljen nasmeh naše učiteljice Tončke

Naši učiteljici in učiteljica podaljšanega bivanja so nam pripravile enkratno popoldne. Počasi in v miru, da mo lahko klepetali in se družili, smo se odpravili proti Sv. Trem Kraljem. Na sredini stopnic, ki vodijo na vrh, smo se ustavili. Izvedeli smo, da bomo danes našli vsak svoj zaklad. Tak, ki ga morda ne moremo prijeti v roke. In smo šli dalje, proti vrhu.

Za zelo dolgo četico se nas je z veseljem odzvalo na vabilo

Za zelo dolgo četico se nas je z veseljem odzvalo na vabilo

Tam za cerkvijo smo se posedli v hladno senčko. Učiteljice niso mogle iz svoje kože in so morale malo spraševati. 😉  Starše tudi. Tako smo družno našteli vse lepote našega kraja in narave. Nato smo za spraševanje prišli na vrsto mi, starši. 10 neplašnih nas je dobilo nalepke na hrbet. Ena po ena smo se obračali in vsem po vrsti so se otroci smejali. 😯 Seveda, predstavljali so si nas v vlogi živali, ki smo jo morali ugotoviti s postavljanjem vprašanj.

Takole so nas označile, tri lisičke učiteljske, otroci pa v smeh!

Takole so nas označile, tri lisičke učiteljske, otroci pa v smeh!

Tako dobre volje smo bili pripravljeni na igro lepih misli. Normalno, da vse ni nikoli v redu. Seveda znamo starši ponavadi povedati dosti kritik na račun svojih otrok. Tudi otroci znajo povedati kaj slabega o nas. Vendar pa vedno, tudi v takih trenutkih vemo, da nismo samo slabi. In vsak si pri sebi želi, da bi ljudje opazili več dobrega, se mi zdi. Morda si tega ne znamo priznati, a hvala vsakemu godi, čeprav na skrivaj.

Zelo težko je povedati nekaj dobrega o sočloveku. Ugotavljam, da tega nismo navajeni. Učiteljice so igro zelo lepo začele. S svojimi lepimi mislimi so se dotaknile prav posebnih lastnosti svojih sodelavk. Izpostavile so posamezne lastnosti, kot je pripravljenost na pomoč, zanesljivost in dobra volja. Te lastnosti so izrekle osebno, natančno, postavile so jih v situacijo. Nekaterim staršem se je poznalo, da niso bili pripravljeni na tako igro. Poznala se je zgodovina naše vzgoje skozi stoletja, ki je temeljila na popravljanju slabih strani. Iz tega izhaja opažanje in izražanje napak. Redko kdo je imel v življenju priložnost, da bi ga hvalili, kaj šele, da bi mu zelo natančno povedali, kaj je storil dobro. Morda nas je tudi malo sram hvaliti. Mislim, ker če hvališ lastnega otroka, hvališ sebe, z lastno hvalo pa vemo, kaj se godi.

Kljub temu smo starši večinoma radi pohvalili svoje otroke. In otroci so se srečno smehljali, eni pa so sramežljivo prestopicali na mestu. In ob predaji hvale smo predali tudi prejico, ki nas je na koncu zvezala z nešteto vezmi.

Prepletli smo vrvico lepih misli

Prepletli smo vrvico lepih misli

Vezi so se tkale še dolgo v večer. Ob mešanju skupin za igro pantomime, ob mirnem pohajkovanju po kraju in igranju med dvema ognjema smo se na lahkoten način družili tudi starši, ki se malo manj poznamo. Naslednje leto bomo začeli bolj povezani in to nam bo dalo moč, da bomo premostili četrtošolske težave.

Hvala, drage učiteljice Tončka, Dragica in Barbara!

Živahen dan Zemlje v Benediktu

Po Benediktu je danes odmevala Eko himna. Osnovnošolci so imeli zelo koristen in poučen naravoslovni dan. Učili so se skrbeti zase in za planet, na katerem živimo.

Prvo opravilo je bilo čiščenje okolja. Učenci so razdeljeni v skupine obhodili kar široko okolico kraja. Nobene sitnobe ali česa podobnega ni bilo čutiti. Sem delala ob odprtem oknu in jih slišala, kako veselo se počasi vračajo proti šoli.

potke so bolj čiste

potke so bolj čiste

To je bilo tudi znamenje, da moram počasi zaključiti z utrujanjem tikovnice in se odeti v kolesarsko opravo. Prvič letos… Sram me povozi!

Z Mojim sva obljubila učiteljicam, da bova kot vešča kolesarja spremljala eno od dveh skupin otrok, ki se pripravljajo na kolesarski izpit. So preverile zakon, ki pravi, da mora biti na 5 otrok 1 spremljevalec. Dve učiteljici, 2 starša in 20 petošolcev smo se odpravili po naši kolesarski stezi. Ta veliki smo si nadeli odsevne brezrokavnike, tako da je afnanje z mojo lepo rožnato z rožicami posuto kolesarsko majčko odpadlo 😉 .

gneča na igrišču - kje so čeladarji? iščem čeladarje!

gneča na igrišču - kje so čeladarji? iščem čeladarje!

Pred odhodom smo si primerno zategnili čelade. Ko so videli dva starša v popolni bojni opremi s tesno pripetimi čeladami, ni bil to noben problem. Saj kaj pa ti koristi čelada, ki jo malo močnejši vetrc odpihne z glave? Padeš, čelada se sname, čelo pa je za vedno zaznamovano 😦 . Vprašajte Malo Miš, kako je, če te čelada dobro varuje. Ve iz izkušenj. In potolčeno čelado bo rada pokazala.

Otroci so od začetka pridno vozili po robu cestišča, kasneje pa jih je njihova nagajivost že malo metala iz smeri. A krotilci hudih zveri 😉 se ne damo kar tako. Ko je poknil bič “aaavtooo!”, so bili vsi tam, kjer je treba. Tudi strateško načrtovanje spusta po klancu se je dobro obneslo. Otroci so najprej godrnjali, zakaj mi tu parkiramo in čakamo, nato so pa le vprašali. “Spustili se bomo v manjših skupinah. Lahko se zgodi, da kdo pade in večja skupina se ne uspe pravočasno ustaviti. Potem bi lahko vsi padli.” So hitro poznavalsko in v strahu za celo kožo pokimali. Domov smo prišli brez padcev, brez srčnega infarkta, rdečih ličk in dobre volje.

Kako so se imele druge skupine, ne vem. Še ena skupina je trenirala za kolesarski izpit, a na drugi trasi. Ene pešce smo prehiteli. Na začetku njihove poti so izgledali še dobro. Ne vem, če so to bili tisti, ki so šli na ogled kmetije, ali so šli morda na lov za skritim zakladom. Na nordijsko hojo je zagotovo šla druga skupina, saj so ti bili brez palic. Niti niso bili kandidati za tabornike, saj so bili brez šotora. Da, vse te in še več aktivnosti so imeli danes otroci možnost izbirati.

A za mlade radovedneže, ki jih zanima čebelarjevo delo, pa vem, da so se imeli krasno. Šli so na ogled čebelnjaka. Tam jim je čebelar, oče enega od šolarjev, marsikaj pokazal in razložil. Poiskali so matico, čebeljo kraljico. Videli so, kje se zbira matični mleček. Izvedeli so (upam, da si je Mala Miš dobro zapomnila), da trot matico oplodi 25 m visoko v zraku. In da trota ni več v panju. Oddelal je svoje 🙂 . Mulčke so pri čebelarju razvajali kot kralje. Postregli so jih z mini pico in jim za domov še dali lonček medu. So si zaslužili, če so zjutraj pobirali smeti in potem še pešačili 2 km v eno in 2 km v drugo smer.

To je treba na raufank napisat!

Izredne dogodke je potrebno primerno ovekovečiti. Že v “starih cajtih” so ljudje rekli: “Ja kam bi pa človek to zapisal?”. Čisto logičen odgovor je bil: “Na raufank!”. Na dimnik. Ker je dimnik visok in se ga daleč vidi.

Si kar predstavljam mojo mamo, kako gre s ta dolgo lestvijo in vedrom bele barve okoli hiše, zleze na streho, se nekako prebije do dimnika in začne pleskati: “Mala Emeta je danes…” 😀 .

V modernem času je zadeva seveda drugačna. Dimnike še imamo, vendar glas na internetu seže dlje. Zato moram jaz danes na blog zapisati: “Mala Miš se je takoj po treningu stuširala sama, brez opozorila staršev!

Po navadi imamo pred tuširanjem posebno debato o čistoči, sitnobo, cviljenje (še posebej za pranje las) ali vsaj tri opozorila, da sedaj je pa že čas. Kdo bi vedel, kaj delam narobe… In kaj sem danes naredila prav 😉 . Morda je pa le tak dan. Ali pa je pomagalo to, da je enkrat za spremembo Mala Miš v šoli ugotovila, da ima pod pazduho čuden duh. V kombinaciji s ponavljajočimi se predavanji je očitno zaleglo. Upam, da bo od sedaj naprej vedno tako in smo eno poglavje zaprli 🙂 .

Posted in otroci. Značke: , , . 1 Comment »

Kesam se!

Resnično se kesam! Sedaj vem, kako ste trpeli z mano v mojem otroštvu, dragi, brat, mama in ata. Sedaj vem, kako je, ko ti eno malo bitje vedno pleše pod nogami, pred televizorjem, ko se samooklicana veleplesalka vrti natančno tam, kjer je najmanj prostora in kjer bi po možnosti morala mama odnesti velik lonec vroče juhe na hlajenje.

Vem tudi, kako je, ko ti ena mala velecenjena pevka prepeva vedno in povsod, tuli poleg radia, poleg televizije, prepeva v času poročil in samozavestno z nultim znanjem tujih jezikov suvereno poje celo vrsto angleških pesmi.

Ja, še se spomnim mojega poskakovanja iz ene sobe v drugo, svoje dolge kikle, ki je plapolala za mano in podirala vse, kar ni bilo pribito na steno. Če še kdo ne ve (ali pa je pozabil), sem si jo včasih dala na glavo in se igrala, da imam prekrasne dolge lase. Takrat je šele vse letelo. Na srečo sem vedela, kdaj moram pričeti pospravljati 🙂 .  Še se spomnim modric, ki sem jih pridelala z zaletavanjem v omare, mizo in stole. Ples je pač včasih divji in nepredvidljiv 🙂 .

In dragi brat, ti si najbolj trpel ob mojem prepevanju v angleščini in verjetno še kakem jeziku. Tvoji možgani so se verjetno kar kisali od hudega 😉 . Samo bežno se še spomnim pripomb, ki si jih tako ali tako izrekel v prazno, ker jih tudi pod razno nisem želela slišati. In jih tudi nisem. Prav malo mi je bilo mar za to, da moja besedila razumem samo jaz. Pa kaj, če je vse skupaj samo spakedravščina najhujše sorte, glavno, da jaz pojem 😀 ! No, pri nas poslušamo tudi španske. Ob vsakem času dneva. Radia sploh ne rabimo. Vse se mi vrača.

Torej, dragi brat, mama in ata, prosim vas odpuščanja za vse trenutke, ko sem vas s svojim žgolenjem in plesanjem po celem stanovanju spravljala ob živce.

😀

P.S. Mala Miš je čisto krasna. Samo včasih je pa res problem, ko si prepeva v trenutku, ko bi se naj pogovarjala s staršema. In danes je celo ugotovila, da morda ni dobro, da pleše ravno pred TV ekranom. Povsem sama. Uh, sem kar ponosna 🙂 .

Ha pa hm pa he

Nekomu že pošteno vre. Nekomu bo počasi prekipelo. Mislim, kakšna olika pa je to? Kako se en otrok lahko tako pogovarja?!?! Od teh “ha?” pa “hma? pa “he?” se mu že meša. Jo je pokaral, da naj neha, da se lepo reče “Prosim?” ali “Nisem razumela, o čem govoriš.” in “Ali lahko prosim ponoviš?” ter v skrajnem primeru “Kaj praviš?”…

Sem lepo tiho poslušala in si mislila, kako ima prav. Na levi rami mi je pa vragec prišepnil: “Pa kaj se toliko pritožuješ? Sebe rajši poslušaj. In mene. Kolikokrat sama tako lepo rečeva “Prosim?”. Bodi srečen, da je prava Štajerka in lepo po štajersko vpraša “HA?” in ne zganja neke posebne finoče 😉 .”

Na glas pa zaradi vgojnih razlogov nisem rekla nič 😀 .

Posted in otroci. Značke: , . 2 komentarja »