Apikotomija

Enkrat v času mojega odbojkarskega entuziazma smo punce igrale s fanti. Močan servis nasprotnika je prebil moje sklenjene roke in obsedela sem na tleh. Soigralke so me obstopile, fantje so se ustrašili, jaz pa sem vstala in jih potolažila, da je vse uredu. A kot kaže, ni bilo.

Ko se mi je nad zgornjimi sprednjimi zobmi že tretjič naredila gnojna bula, me je moj takrat novi zobozdravnik poslikal. “Kaj ste pa vi delali?” me je vprašal. “Kaj bi delala?” Greva še enkrat na slikanje. “Ja, gospa, korenino zoba imate počeno. Bo treba operirat.”

Šmenta. Ne maram lokalne anestezije. Še posebej je ne maram na zobeh. A je kljub temu sledila apikotomija, kot se posegu strokovno reče.

Na prvem pregledu pri specialistu sem izvedela, da mi mora oskrbeti 4 zobe. Sem pri svojem zobozdravniku to gladko preslišala ali je res tako pameten, da ve, česa mi ne sme povedati? Prijazen zobni kirurg me je potolažil, da velike razlike v posegu ni. Napotil me je k sestri po datum. Sestra gleda po papirjih, po računalniku in vprašujoče izusti: “Prvi april?”

“Tisoč devetstotriinsedemdeset, ja,” ji pritrdim. “Zakaj?”

“No, potem bi pa verjetno raje drug datum poiskali, ne?”

Bi, ga, prosim. In je našla rojstni datum moje pokojne sošolke. Prav.

Na internetu sem si prebrala opis posega na kar nekaj mestih, vendar osebne izpovedi nisem našla nobene. No, pretirano se nisem mučila. Ponavadi se na forumih tako ali tako najdejo zgolj negativne izkušnje, mene pa je bilo že dovolj strah.

V bistvu sem se najbolj bala injekcije v dlesni. Ta je bolela od vsega najbolj. Po preživeti grozi (4 pikeci v dlesen zgoraj in 2 v nebo, ki sta manj bolela) me je iz ordinacije prijazna sestra Anita pospremila v operacijsko sobo. Vmes me je še sterilno ocopatkala in okapcala. Dala mi je razkužilo za usta: “1 minuto fajn žvrkljajte in izpljunite.”

Šluknem vsebino lončka in takoj četrtino popacam po bradi 😀 Šment, kako pa naj ustnice skupaj tiščim? Pritisnila sem jih z roko in se smejala, sestra pa z mano vred. Moja zgornja žnablca je visela povsem po svoje.

Anita mi je odgovorila na milijon mojih vprašanj, na katera odgovorov prej sploh nisem želela vedeti. Led je svetovala. Sladoled 😛 . Počitek. Dvignjeno vzglavje. Tablete proti bolečinam. Najbolje takoj po posegu, še preden popusti lokalna anestezija. Ko se bo občutek v ustnici vračal, bo pravi čas za tabletko. V danem trenutku je moj občutek še vedno samo popuščal. Zdelo se mi je, da je moje nebo otečeno, da se bom ob požiranju sline zadavila. Sestra me je potolažila, da bo med operacijo sesalček non-stop vklopljen in ne bo treba nič požirati, jaz pa sem si silno želela Magnificent. Žal, sestra ne izpolnjuje glasbenih želja – ni vedela vnaprej.

Potem me je celo pokrila. Le usta in nos so moleli skozi odprtino. Prišel je še en pomočnik, ki izpolnjuje glasbene želje, a poje zgolj faušton. Z reflektorjem me je obsijal, kot da sem model na modni pisti. Pa kaj ne ve, da tako ne morem spati?!

Potem je prišel še doktor, preveril da diham, da me nič ne boli in se lotil krvavega posla. Čutila sem, kako praska pod dlesen in jo odstranjuje od kosti. Bolelo ni nič. Prosil je za skalpel, nato sem čutila, kako je nekaj brizgnilo. “Slrkrlkrkslkrsrk,” je pravil sesalček. V daljavi se je slišala JLo. Ni moj tip.

Nato je bilo zatišje pred nevihto. Oglasila se je mašina – sveder, brusilnik, rezalnik ali kaj jaz vam kaj. In potem sem čutila pritisk na čeljust. Doktor je orodje malo zamenjal za nekaj polavtomatskega, a ko se je trudil in praskal po moji kosti, sem se bala, da se bo reč zlomila 🙂 Bolelo ni nič. Potem se je mašina selila iz korenine na korenino, kričala je kot najhujši heavy metalci in ugotovila sem, da samo zelo na glas nastavljen mp3 v ušesih bi pomagal. Zdaj se ni slišala niti kakšna nepriljubljena skladba, ki ponavadi kot za nalašč tolče iz ozadja v najbolj neprimernem trenutku. In spati se tudi ni dalo.

Komaj sem uspela vse to zložiti v svoji glavi, je doktor naznanil: “Šivamo”. Čutila sem, kako vleče nit iz ene strani dlesni mimo zoba zkozi na drugo stran. Povsem logično. Odluščeno dlesen je treba dobro fiksirati. Zataknil mi je še vatice pod moje čudno viseče žnabelce in že sem bila prosta kot ptička.

Naslednja dva dni sem se vlekla od zmrzovalnika do postelje, vmes postala pri modrih tabletkah (hudiča, nisem jemala viagre, no) in, če je bila res sila, sem še odtočila. Po navodilu prijazne sestre sem se pred operacijo dobro najedla (3 mehke jajčne oči na blago praženi čebulni posteljici z ocvirkovimi podstavki so zakon), tako da me je lakota začela preganjati šele pozno popoldne.

“Kašasto,” je svetovala sestra Anita. Mlečni zdrob se ni obnesel. Prej viseča, zdaj obilno otečena zgornja žnabelca ni igrala svoje vloge. Zopet je mahedrala po svoje in gris se je le packal po njej. Bila sem kot otročiček, ki se uči jesti na žlico. Na koščke natrgan kruh je bil boljša ideja. Pravzaprav je bilo vredu vse, kar sem po kosih spravila v usta, da le ni bilo pretrdo. Lešniki bi bili bolj slaba izbira, ker bi se lahko zataknili pod dlesen.

Oteklina ni bila strašno huda, se mi zdi. Nekako sem se bala, da bo bolj bolelo, da bo dlje časa trajalo, da oplahne. Tisti teden sem sicer špricala vse svoje siceršnje aktivnosti, a vendar sem peti dan po operaciji že malo ščipala poganjke robidovja na parceli. Strogo čepe, saj sklanjanje nabije pritisk v oteklino.

Danes, osmi dan, so mi odstranili šive. Menda mi je lepo zacelilo. Pa saj se pozna. Sem že gobčna in počnem že skoraj vse, če le imam priložnost podnevi malo počivati z visokim vzglavjem. Hudih prazničnih izletov pa ne načrtujem. Bi bilo vseeno preveč. Še dobro, saj sem povabljena na 3 konce. Če bi šla k enemu, bi se drugima dvema morda zamerila 😉 .

No, glavno je, da sem preživela. Naslednjih nekaj tednov bom še malo otečena, kost bo še občutljiva, potem bi se pa morala zarasti. Uspešnost operacije bo znana po pol leta, danes pa izjavljam, da kljub vsemu apikotomija le ni prvoaprilska šala.

Čarovniška mešanica (zima komaj prihaja, a jaz ne kanim varčevati)

Zgodaj spomladi smo čarovnice začele moleti svoje zadnjice kvišku. Zadnji dan oktobra smo družno pregledale svojo bero, se posvetovale in si pripravile recepte za zimo. Zima je komaj pred vrati, virusi pa so se že zmuznili skoznje. Ni bilo druge, kot da jim napovem vojno, podobno lanski.

Se vražički že nekaj dni potikajo naokoli – nič naokoli, kar naselili so se pri meni. Saj ni čudno, ko sem pa skakala po Pomurju gor in dol med množicami vedno novih ljudi. Ne, gripe nimam. Ne pomnim, kdaj sem jo nazadnje imela. Se me prej lotijo tone smrklja, slab glas ali kašelj. Klub zavedanju tega krutega dejstva mi spomladi ni uspelo prepevati med smrekovimi vršički. Še dobro, da imam mamo, ki je naredila krasen sirup.

Te dni sem že posegla po natur antibiotikih. Malo preveč sem bila primorana iti med ljudi, sicer bi čebula pela vsako jutro. Smrdljivo bi bilo biti z mano takrat.

Sem raje posegla po svoji čarovniški mešanici. Te zime ne bi preživela brez Bajtlarjeve čarovnice, ki je bolj pridno kot jaz dajala čuden vtis na travnikih, z ritjo v zrak in škarjami v rokah. Sedaj me redno zalaga s posameznimi sestavinami, jaz pa cumpram (od nje sem se naučila) in trosim malo tega in malo onega ter malo tretjega. Lepo v tankih plasteh, da se vse premeša. Sem porabila že tri take doze letos. Topel čajek je največ, kar lahko naredim za svoje sinuse.

mešanica je skrajno desno, sestavin ne izdam

mešanica je skrajno desno, sestavin ne izdam

Koliko korenčkov spraviš v eno roko?

Korenček je zelo zdrav. Pravijo, da je najboljši za oči, saj še nihče ni videl zajca z očali. Resno, korenček slovi po tem, da je rekorder v vsebnosti beta karotena, (Tega sicer vsebujejo vse oranžne zelenjave, tudi buče.), ki je v bistvu neaktivna oz. predhodna oblika vitamina A. Tega potrebujemo za zdrave oči, lepo in sijočo kožo ter močne lase.

Poleg vitamina A vsebuje tudi veliko pektina, kalij, kalcij, železo, vitamin K in folno kislino. Kljub prijetno sladkemu okusu nima velike kalorične vrednosti. (Preberi to, and this, ali to.) Odlična hrana, za nekatere kar posladek.

Posebej je slasten, če ga dobiš domačega, z bio vrta. Potem tekmuješ s hčerko, katera lahko v roki drži več korenčka. Seveda zmaga večja roka, a tudi Mala Miš ni po prazni župi priplavala, je bila močna korenčkova juhica. Evo dokaz:

5 v vsaki roki

5 v vsaki roki

tam na sredini je najlepši

tam na sredini je najlepši

v resnici so ogromni

v resnici so ogromni

Miselno naravnan zajtrk

Zjutraj je pametno nekaj pametnega pojesti. Še posebej je pametno pojesti nekaj tako pametnega, da bomo potem pametni cel dan. Običajno za tak učinek pojem banano in popijem zeleni čaj. Danes sem kombinacijo še obogatila. S hruško in sirom.

Poznavalci zelenega čaja že veste, da je dober za koncentracijo, za nepoznavalce bom pa vseeno malo razložila. Stres je ponavadi tisti dejavnik, ki nam moti koncentracijo. Mišice so napete, čeprav se tega sploh ne zavedamo. To nam jemlje energijo – kisik gre v mišice, namesto v možgane.

Zeleni čaj vsebuje stari dobri kofein. Tein je le drugo ime za isto snov. In zakaj potem ne bi spili kave, zakaj raje zeleni čaj? Po preveliki dozi kave se človek trese. Tudi klasična doza kave ima hiter, močan in kratek učinek. Kofein udari takoj. Nasprotno zeleni čaj oddaja kofein v manjši dozi dlje časa. Za to poskrbijo čreslovine, ki upočasnjujejo prebavo kofeina. Eterična olja v čaju spodbujajo sposobnost opazovanja, hkrati pa umirjajo telo. Zeleni čaj vsebuje veliko tiamina, vitamina skupine B, ki organizirajo presnovo ogljikovih hidratov – iz bogate banane. S sirom dodaš še dobro mero kalcija.

To je že kdo slišal, da za presnovo in vezavo kalcija na pravo mesto telo potrebuje C vitamin? (Zato pa delajo šumeče tablete  Ca-C.) Malo sem ga dobila iz hruške, kar nekaj pa tudi iz zelenega čaja. Raziskave so pokazale, da je C vitamin v zelenem čaju vezan v taki obliki, da se tudi s prekuhavanjem ne uniči. Zmagovalna kombinacija!

P.S. Znanje o zelenem čaju sem tokrat povzela po knjigi Dr. Jörg Zittlau, Zeleni čaj za zdravje in vitalnost.

P.P.S. Priporočam tudi Čaj, čas za zdaj, Dario Cortese

Ne, ni še konc. Za internetne brskalce so tu linki na Wiki in english, tu je slovenski članek o čaju, malo pa lahko tudi sami poguglate, a ne?

Fantastičen zobozdravnik

Dolga leta so to bile samo sanje. Pred časom sem vseeno našla zame najboljšega zobozdravnika na svetu. Odkar so uvedli naročanje, pridem v čakalnico nekaj minut pred naročeno uro, se mirno vsedem, niti ne izvlečem čtiva in že sem v ordinaciji.

Nazadnje sem prišla na prizorišče 10 minut prezgodaj in si odprla kratko biografijo U2, ki so jo delili v Zagrebu. Hitro v čakalnico prikoraka zobozdravnik in se že od daleč opravičuje, da bo malce za počakat, ker so šli pozno na malico. Vzame kartico in me povpraša, če sem bila na koncertu. Na moje nasmejano kimanje in glasno pritrjevanje odgovori z vprašanjem: Zakaj se pa nisva videla?

😯

Pa to ni nek mladenič, je možakar od svojih 50.

Kasneje je ugotovil, da bom sedaj morda malo bolj sproščeno prihajala k njemu v ordinacijo, ko vem, da smo v istem klubu. K temu bo sicer bolj pripomioglo dejstvo, da mi je povedal skrivno kodo: Če bo bolelo, dvignem levo roko in mi bo dal inekcijo. Inekcija me ponavadi pesjansko boli, a če je preveč, vem za varnostni izhod. Torej upam, da z U2-ji na ušesih ne bom več rabila svojih megalomanskih psihičnih priprav za zobozdravnika. Si bova skupaj pela Beautiful day namesto Stuck in the moment. 🙂

Kakšna lahkomiselnost!

Nimam pojma, na kaj sem mislila v tistem trenutku. Zagotovo so bili moji možgani nekje na paši ali pri kakšnem drugem bolj pomembnem opravilu. Vsekakor se niso kaj dosti posvečali trenutni nalogi. Joj, kot da bi lahko to dejanje – pravzaprav NEdejanje – prikrila.

Če dobro pomislim, niti o prikrivanju nisem razmišljala. Hinavska pa nisem. (Upam, da to drži in ni samo v moji domišljiji zraslo 😉 .)

Nikakor mi ni jasno, kako to, da sem to delo opravila tako površno. V naši hiši je red. Ponekod je določen prostor za nered, a s hrano in mizo se ne gre igrati. Tu mora biti čistoča na višku, a ne do sijaja. Sijaj ponavadi ustvarijo kemikalije, ki jih ne želimo jesti. Vse posledice preteklih obrokov torej moraš redno, sproti, s čistilom in do faze popolnoma brez čistil počistiti. Tako popolnoma, da bi novorojenčku pustil mizo lizati. Kako sem lahko jaz, ki vsakega ujamem pri nepopolnosti čiščenja mize, mislila, da sama sebe pa ne bom ujela? Takoj sem se nahrulila, se temu primerno odvlekla v kuhinjo in zbrisala še zadnje ostanke čistila.

Potem sem na mizo naložila reklame, škatlo s tal, stare vrečke, škaf za perilo (tudi s tal), … Saj zdaj si malo zmišljujem, a ni redko, da se zgodi prav to. Potem pred naslednjim obrokom mizo seveda zopet zbrišem, do potankosti, do faze “lizanja”. Smiselno?

Manekenke in manekeni zdravega videza

Te dni je tekla kar burna debata o vsečloveški občutljivosti na določeno vrsto lepote. Eni se včasih sekirajo(mo) za komentarje tistih, ki jih nismo vprašali za mnenje, spet drugi kdaj pa kdaj sami najdejo(mo) svoje takoimenovane pomanjkljivosti.

Ne želim reči, da ne bi smeli biti občutljivi na tovrste komentarje ali opažanja. Prav je, da nam je mar svojega videza, ker to pove marsikaj o našem zdravju. Prav je, da poskušamo biti v kondiciji. Prav je, da smo primerno urejeni. Vendar poznam ljudi, ki so v primerni kondiciji, morda boljši kot jaz, a njihove telesne mere tega ne razkrijejo. Njihov nasmeh ti po drugi strani lahko stopi srce in odpre dušo. Poznam tudi take, ki so na videz pravi manekeni, a opešajo po 500 m hoje. Popolnost je za vsakega posameznika drugje, izven vidnega polja, za vsakogar drugačna.

Krivi za to gonjo so pravzaprav mediji in velecenjena modna industrija, ki z verižno reakcijo razpihujeta neke ideale po svetu. Vsi izven teh popolnih mer naj bi imeli dober razlog, da smo nesrečni. Sedaj bom razpihnila povsem zadovoljne manekenke in manekena, katerim je važna le dobra paša, oploditev in močni rogovi, ki ti priborijo primeren položaj v družbi.

Jonu je čistoča je pomembna

Jonu je čistoča je pomembna

Kje je Jon? Se še kar čisti?

Kje je Jon? Se še kar čisti?

Mmm, ribez!

Mmm, ribez!

najlepše ritke

najlepše ritke

hrana za dva

hrana za dva

Se vidi, da sva dvojčici?

Se vidi, da sva dvojčici?