Čar nabiranja zdravilnih zelišč

… ni samo v tem, da imaš doma biološko pridelan zastonj antirecesijski čaj proti prehladom in drugim tegobam. Sprostitev in umiritev je pravi čar nabiranja. Jaz, ki ne znam hoditi počasi, da je Moj vedno pol koraka za mano, in me ljudje sprašujejo, kam se mi mudi, potrebujem ravno to. Mehanizem, ki me prisilno in hkrati prijetno upočasni. Najdi plahtico, če hitiš po travniku!

Kdo najde plahtico?

Kdo najde plahtico?Trik je tudi v dobrem ločevanju barv, res je. A brez umiritve ni nič. Moraš stati pri miru, pogledati naokrog, prestopiti za dva koraka in zopet pregledati teren.Tu se lepše vidiLažje je nabirati, če ni kdo 2 dni prej hodil po istem terenu z istim namenom 🙂 .značilna oblika lista

Tokratno sproščanje je bilo odlično in ne kaj preveč produktivno zaradi dogajanja pred 2 dnevoma 😀 .

Advertisements

Je kdo kaj kašljal preteklo zimo?

Pri nas smo imeli eno obdobje velikega kašlja, prečastitega smrklja in gospoda sinusemašilca. Pravzaprav jih je bilo več, tako na obroke. Na srečo smo imeli tudi dobro zalogo smrekovega sirupa. Samo trenutek, da ga še šluknem malo.

Sem že nazaj. Torej, drage čarovnice, mamice, babice in dedki, zdaj je že skrajni čas, da se podamo v akcijo. Po toplih nižinah so smrekovi vršički marsikje že preveliki za nabiranje, ob napovedanem sončku bodo pa še zadnji popki podivjali. Za nabiranje so godni mehki, na otip medeni vršički. Lahko so še precej zaprti, lahko so že zelo dolgi. Dokler jih z lahkoto zgrizete, so vredu. A nikoli jih še niste grizli? A če so sploh za jest? Seveda so za jest. Ne bi iz njih drugače delali zdravila 🙂 . So močnega, nekoliko grenkega in kislega okusa. C vitamin jim da svoj pečat. In lepo morajo dišati, potem so ta pravi.

Najbolje je, da jih nabirate v sončnem vremenu, tako kot ostale zeli. Obvezno jih polagajte v zračno košaro, saj bi v plastični vrečki oddali znatno količino soka in arome že po poti domov. Po deževnem obdobju je pametno počakati nekaj dni, da se drevesa osušijo. Vodeni vršički nimajo dovolj eteričnih olj in smol (aroma, aroma!), da bi iz njih lahko naredili kakšen omembe vreden izdelek. Na kakovost vpliva tudi natančnejša lokacija obranih smrek. Priporočam nekaj krasotic sredi neokrnjene narave, daleč od mestnega vrveža. V takem okolju se še najbolj hudobna čarovnica blago nasmehne in zapoje Kekčevo pesem.

Nabrane vršičke nato polagamo v velik suh kozarec s širokim grlom, na njih enako debelo plast sladkorja (je lahko rjav, lahko uporabite med). Plasti naj bodo za prst debele. Kozarec napolnite do vrha, zaključite s sladkorjem. Postavite na najbolj sončno polico za približno 3 tedne. Precedite in shranite na suhem in hladnem. Pozimi ali že v jeseni ga šlukcajte po žličkah za večjo odpornost in preganjanje na začetku omenjenih nadlog.

Lani sem ga pripravila 4 litre. Z Malo Mišjo sva do danes pridno porabili 4.75 l sirupa. Z njegovo pomočjo je ona skoraj brez prehlada že od 2. leta starosti, ko je imela začetek bronhitisa. Jaz se branim malo manj uspešno, a vseeno zelo dobro. Če se samo spomnim zime, ko skoraj nisem preživela tedna čila in zdrava. Ne, takrat sirupa nismo imeli.

Jaz smrečje ponavadi polnim v velike Etine kozarce, ki držijo 1 kg rdeče pese, na primer. Iz treh dobro natlačenih kozarcev dobim približno 1 liter sirupa. Odcejene vršičke ponavadi še prelijem z vodo, premešam in ponovno odcedim. Ta sok potem hranim v hladilniku in ga sproti mešam z vodo ter spijem za žejo.

Sedaj samo še čakam na prost dan, ko bom lahko pobegnila v naravo. Jaz, moja košara, glasilke in upam da nihče v bližini 😉 . Bom pela tudi kaj takega, kar presega moje glasovne sposobnosti 😀 .

Čarovnice na delu

Podnevi jih spoznate po na videz miroljubnem čepenju sredi travnika. Počasi in brez vidnega reda se premikajo po travniku sem in tja, vmes malo vstanejo, se pripognejo, malo dvignejo in spet čepijo na istem mestu. Ob sebi nosijo pleteno košaro. Tudi za trenutek je ne izpustijo izpred oči. Vanjo zlagajo dragoceni plen. Na videz miroljubno, pravim.

V resnici mrzlično in s filigransko natančnostjo preobračajo vsako biljko, vsako zel in kujejo velike daljnosežne načrte. Med travicami skrbno izbirajo drobne rastlinice z najrazličnejšimi čudežnimi učinki. Vsaka ima svoje področje delovanja in svoj poseben način priprave za doseganje teh učinkov. Čarovnice jih zbirajo od zgodnje pomladi pa tja do pozne jeseni. Točno vejo, kakšen zvarek bodo pripravile in komu ga bodo strašno prijazno ponudile. Nekatere prav specialne napitke bodo v blagodejne namene s posebno ljubeznijo zmešale tudi za sebe in svojo družino. Teh skrivnih receptov je toliko, kot je čarovnic, in nobena vam svojega ne pove.

Pazite, kadar vam kakšna ženska ponuja nek čudežen napoj. Nikoli ne verjemite vsega. Predvsem ne verjemite, da je v mešanici zgolj to, kar ta ženska trdi. Vedno je kje kaka skrita sestavina. In skrito razmerje teh sestavin. Mogoče ste že naleteli na gospo povsem normalnega videza, ki je kar naprej nekaj ponujala in promovirala. Lahko je čarovnica. Opazujte jo sedaj, ko so ozeleneli travniki. Sezona lova se odpira. Za čarovnice. Mislim na lov za zelišči.

Trenutno jih boste najlažje opazili ob gozdnih robovih, ob hudournikih ali zapuščenih makedamskih cestah ob velikih zaplatah rumenih cvetov. Pravijo jim tussilago farfara. Na vprašanje, kaj je to, bodo brezbrižno odgovorile, da je lapuh in ne, ni regrat. Menda je dober za zdravljenje kašlja in ga je potrebno previdno dozirati. Le zakaj?  Čarovnice jim trgajo cvetove. Te nežne male rumene glavice. Cuf, pa je ni. Ostane samo pecelj.

Kako vse to vem?

navadni lapuh

navadni lapuh

Doma se mi suši 😀 .