Zima odhaja z velikimi koraki

Tu je pustila sledi:

sledi v snegu

tetkine sledi v snegu

Pomlad jo je torej dokončno pregnala. Sedaj lahko iz omar počasi vlačimo pomladno in poletno garderobo. Ali pa morda še raje ne. Vsaj ne jaz. Je bilo že nekajkrat, da sem malo prehitevala, tetka pa se je skrivala za vogalom. Takoj, ko je videla moje početje, je takoj prišla nazaj, nam jo zagodla s snegom ali vsaj z mrzlim zoprnim dežjem. Moje omare še ne bodo doživele sezonskega obračanja. Ziher je kul 😀 .

Posted in narava. Značke: , . 1 Comment »

Vremenska kontrola februar 2009

Februar se je začel sneženo, nadaljeval z močno odjugo in dežjem. Ponekod so reke prestopile bregove na območju vsakoletnih poplav, sprožili so se nekateri plazovi. In to vse v enem tednu!

Kulturni praznik nam je za trenutek prinesel tudi bolj kulturno vreme, da je odvečna voda lahko odtekla. Nato so napovedali mrzlo mrzli mraz in sneg do nižin, ki pa se je nekje po poti do nas izgubil 😦 . Imeli smo cel teden suhega in bolj ali manj sončnega vremena ter prelep vikend.

Sredi naslednjega tedna, malo pred pustom, je zima poskrbela, da je pust v resnici imel delo, da ni kar tako brez veze pohajkoval gor in dol po naši deželi. Tistih nekaj centimetrov snega je tetka dobro zamrznila. A pust je vajen trdega dela 🙂 . Se ga je hitro lotil, tetka zima pa je vsakič sproti hitela nasipavati novo belo odejo. Kar nekaj dni sta se takole prepirala….

Na koncu je pust le zmagal. Vsaj kar se februarskega vremena tiče. Smo še zadnjih nekaj dni imeli suho in razmeroma sončno vreme. Ravno pravo za prve mačice in zvončke.

Originalna napoved je torej zdržala: februar je bil zmeren, a žal ne bel. Belo je bilo le nekaj dni.

Norice so me spreobrnile

Po prekmurskih ravnicah se bela barva snega menja z belino zvončkov. Zavidljivo jih opazujem skozi okno avtomobila. Zavidam jim, kako znajo uživati v teh nežnih sončnih žarkih. Mene še vedno zebe, oni pa si igrajo svojo pomladno pesmico. Zato mi je radovednost ukradla nekaj mojega časa in me odpeljala po robu gozda, kjer bi se že lahko kaj dogajalo.

Ob poti sem opazovala sonce, kako se prebija do golih vej in z listnato odejo pokritih gozdnih tal. Oči so mi bezljale kvišku, iskale so nevidne šume pravkar odletelih ptic. Nato so odbrzele proti tlom v iskanju zelenja ali beline. Še nič. Zagledala sem svežo luknjo v deblu. Ptički so imeli kaj zobati. Morda me je zato tista sinička tako vztrajno nadirala 😉 . Sem jo hitro poslikala:

še kakšno leto, pa bo padlo

še kakšno leto, pa bo padlo

Trenutek po tem sem se znašla ob nekih drobnih zelenih šopkih:

skrivajo se

skrivajo se

Ozrla sem se pred sebe – polno jih je. Pogledam levo, desno, vse polno, pogledam nazaj – polno jih je. Za vsakim kupčkom listja je bil šopek močnih zelenih listkov. Sem pogledala še bolje in našla tole:

zvedavo dvignjene glavice

zvedavo dvignjene glavice

Za sliko sem se skoraj vlegla v tla, nato pa sem ugotovila, da bom tako pomendrala celo vrsto malih nadebudnežev. In kako naj sedaj pridem naprej? Ali nazaj? Kam? Vsepovsod okoli mene so iz tal kukale majhne radovedne glavice. So preverjale, če je še sneg 😀 .

V želji, da se jih ognem in jih pustim rasti, zacveteti (in jim takrat pokažem svoj pravi obraz in velike oči Male Miši 😉 ), so me spreobrnile neštetokrat v drugo smer. Ob iskanju varne stopinje sem si skoraj zavozljala noge 🙂 .

Ko sem tako pijano prilezla vrh hriba, sem ugotovila, da bo treba še priti s fotoaparatom na to mesto. Takrat bo na spodnji sliki zopet belo ozadje, a ne od snega 🙂 :

sneg v ozadju

sneg v ozadju

Zloben sneg

Najprej ni nobene sledi o kaki zlobi. Ko prvič v svojem življenju gledaš mehke puhaste koščke vate, ki tiho padajo z neba in nežno pristajajo na mrzlih tleh, je prav zanimivo. Hecno je, ko skozi strešno okno opazuješ okolico.

Prve snežinke se oprimejo travnih bilk na najbolj nemogočih mestih. Hecno se mi zdi, da se na okenskih šipah kmalu raztopijo. Še bolj zanimivo je, ko prepričaš mamo, da ti odpre okno in lahko zkozi pomoliš svojo malo ročico. Najprej mrzel dotik, nato kapljica. Kje je zdaj snežinka? Se je skrila? Zakaj se mi noče pokazati? Ulovim drugo, pa se igra podobno igrico. Prav vse so take. Šok. Snežinke niso tako prijazne, kot je videti na prvi pogled. In še več. Zmočile so mojo risbico, ki je ležala na sedežni poleg mene 😥 .

Z mamo hitro zapreva okno. Gledati je lepše. Kmalu pozabim na sneg. Zaigram se. Potem pa mama hoče, da greva ven. Menda je treba v trgovino. Ja nujno, ja. Po moje tudi. Mi res ni do oblačenja debelega kombinezona, ki me sicer lepo greje v tem mrazu, vendar mi ne pusti migati, kot bi jaz želela. Dobro, bom pustila mami, da me obleče, drugače bo ogenj v strehi.

O čem mi mama razlaga? Sneg? A ja, prej sva ga opazovali… Me prav zanima, kakšen je tako bolj od blizu. Mama pravi, da ga je že dosti. Popelje me po stopnišču navzdol. Ko prispeva na dvorišče, me prevzame vsa belina. Parkirišče, travnik, cesta, vse je izginilo. Avti so beli, drevesa so bela. Čudovito! Pogledam sneg od blizu. Neverjetno, tu se snežinke niso stopile, prav razločno jih vidim, kako so nagrmadene ena vrh druge. Nesramnice, na moji roki se spet topijo 😦 . Hej, na mamini rokavici pa ne! Morda pa ima mama prav, ko pravi, da ostanejo lepe samo na mrzlem. Koračim sem in tja, vsako snežinko posebej hočem pogledati.

Kar naenkrat ugotovim, da me sneg napada! 😥 Splezal mi je na čevlje in noče dol! Na vrh prstkov mi je naredil kapico! Mama, na pomoč! Hitro mi počisti čevlje, a ne pomaga. Takoj, ko naredim dva koraka, se mi zopet vsede na nart. 😥 Mama, mama! Glej! 😥 Sneg je zloben, ne bom hodila po njem, me napada!

“Nekako tako je Mala Miš prvič v svojem življenju doživela sneg.” 😆

Prepirljivca

Mislim… Zdaj si pa delata delo, zima in pust. Komaj je zima dodobra zamrznila tisto tanko plast snega, ki jo je uspela prejšnji teden nasuti, že jo je pust stopil. Ponoči, ko je pust zganjal norčije in se kasneje utrujen odpravil h kratkemu počitku, je tetka zima izkoristila njegovo nepazljivost in se prikradla nazaj v našo deželo. Naš sosednji breg je zopet pobeljen.

tetka zima se ne da

tetka zima se ne da

Me prav zanima, kako dolgo se mislita še takole prepirati 🙂 .

Posted in narava, vreme. Značke: , , , . 2 komentarja »

Pust preganja zimo

Še včeraj so bili vsi travniki pri nas beli, danes pa tole:

adijo sneg!

adijo sneg!

Za to čudežno izginjanje so gotovo krivi kurenti, ki so včeraj pomagali našim Klapovühom pomagali na njihovem koncertu zganjati norčije. Lumpi!

Kakor napovedujejo vremenarji, se zima nekaj upira, a se mi zdi, da nič ne pomaga. Ponekod že cvetejo zvončki. Zdaj jih grem iskat 🙂 .

Posted in narava. Značke: , , , . Leave a Comment »

Dobrodošlice

Ta vikend sem doživela kar nekaj prijetnih dobrodošlic. Najprej mi jo je izkazala moja ljuba Peca – enkrat iz Radelj in še enkrat v njeni bližnji okolici:

Peca od še ne čisto blizu

Peca od še ne čisto od blizu

Če je le količkaj vreme, me večkrat takole pričaka. Imam kar slabo vest, ker že leta nisem stala na njenem vrhu 🙄 . To bo potrebno kmalu popraviti 🙂 .

Druga dobrodošlica me je čakala sredi sedaj večinoma golega gozda. Poleti zelena ustvarja bogato senco, sedaj je bukev spustila sonce in z njim toploto na gozdna tla:

bukvica počiva

bukvica počiva

Potka do mojega cilja mi je postlala tudi z nekaj listja, ko je še vse naokoli sneg:

izvir je stopil sneg

izvir je stopil sneg

Skrivnost je v vedno vlažnih tleh – na tem mestu je mokro tudi v sušnem obdobju, tako je izvirček stezico uredil po svoje 🙂 .

Nekdo poseben pa je svoje pričakovanje oznanjal po celem gozdu. Z Malo Mišjo sva že od daleč slišali jokajoče klice ljubih živalic, s katerimi se že predolgo nisva videli. So vzele pot pod noge in nama prišle nasproti:

glasna dobrodošlica

glasna dobrodošlica

Tokrat so preglasile in premagale celo dedija in bico 😀 .

Posted in narava. Značke: , , . 2 komentarja »