Zakaj ženske tako prefinjeno ločujemo barve

Moškim gre zelo na bruhuhu, ko slišijo za barvo kivija, petrolej zeleno, zelena meta, barvo kakija (čeprav mi nikoli še ni bilo prav jasno, kako to, da je to odtenek zelene in ne oranžne) in podobne. “A ne more biti enostavno zelena?!?!?” Da ne omenjam reakcij ob marelični barvi 😀 …

Stvar je lepo razložena v monokomediji “Jamski človek”. Moški so pač s puščico in lokom skakali naokoli po gozdu v lovljenju mesa za zarod (in seveda so si ostrili navigacijo, zaradi česar si mislijo, da še dandanašnji morajo imeti izostren čut za prostor in bi bilo vprašati za pot skrajno sramotno dejanje), ženske smo pa v celotnem razvoju človeštva skrbele za zelenjavni del prehrane. Tipično, kaj? To večinoma delamo še danes 🙂 .

Zelenjavni del prehrane zahteva izurjeno oko, ki dobro loči med seboj različne odtenke iste barve. Posledice slabega poznavanja odtenkov in njihovih pomenov so lahko zelo neokusne. Spomnimo se na okus zrele in nezrele jagode, na primer. Slabo ločevanje barv (in ostalih podrobnosti) je lahko tudi usodno. Med užitnim in neužitnim gobanom ni prav velike razlike. Poglejte kdaj v gobarsko knjigo. Tudi zeleni mušnici je podobnih kar nekaj gob.

Ker so odtenki zelene tako pomembni in so mi danes posebej padli v oči, jih pokažem še vam.

mešani gozd spomladi

mešani gozd spomladi

V mešanem gozdu so sedaj kar velike razlike v odtenkih. To še moški prenesejo: svetlo zelena in temno zelena. Travnik je od daleč zelen, a ko prideš bližje, se pokažejo čisto majhne razlike.

zeleno rumena

zeleno rumena

Nekatere rožice cvetijo zeleno in imajo kljub temu izstopajoč cvet.

svetlo zelen cvet

svetlo zelen cvet

Druge pa se rajši igrajo skrivalnice. Če ne veš zelo dobro, kakšne oblike in barve rožico iščeš, lahko prehodiš cel travnik, a je ne najdeš. Ko jo enkrat zagledaš, pa ugotoviš, da si že vse pohodil 😦 in ni več primerna za čaj. Taka je tale:

Navadna plahtica

Navadna plahtica

Zelen list in zeleni nastavki za cvet. Ko bo zrastla, bo cvet nekoliko rumenkast. Vendar to še ne reši težave. Skupaj s plahtico zelo rada raste druga rožica s povsem drugačnim cvetom precej enake barve.

Najdeš plahtico?

Najdeš plahtico?

Moški, ne se truditi 😉 .

Čudežna jesen

Sedaj, ko se je pričelo deževje, se mi po glavi podijo neke idilične podobe. Sedim pred zakurjenim kaminom, s toplimi nogavicami na nogah, stisnjena k Mojemu in Mali Miši. Skupaj si ogledujemo poletne slike, se spominjamo lepih trenutkov in se smejemo.

Jesen je kot nalašč za tako. Počasi se narava odpravlja spat. Glavno delo je opravila, ljudje in živali pobiramo in shranjujemo za zimo še zadnje pridelke. Narava pa ima čas. In se igra. Igra se z barvami, ki jih neskončno občudujem. Še dobro da včasih dežuje, imam vsaj malo časa, da pregledam slike z jesenskih sprehodov.

To jesen sem kar naenkrat opazila, kako posamezne vrste dreves različno barvajo in odmetavajo svoje liste. Bukev in kostanj svojega lista ne spustita z veje, dokler ni že povsem rjav. Po dolgem iskanju sem našla ta najbolj zelen bukov list na tleh:

bukov list

bukov list

Po drugi strani pa javor svoj list odvrže takoj, ko je malo rumen.

javorov list je še zelen

javorov list je še zelen

Leska se še raje znebi svojega listja. Pod grmom je polno še zelenih listov. Žal nimam dobre fotografije 😦 .

Verjetno pa večina najbolj občuduje rdečelaske: češnjo, ruj, bršljan in celo vrsto, ki jim ne poznam imena. Pri lišpanju sem ujela ameriško borovnico:

ameriška borovnica

ameriška borovnica

in češnjo:

češnjevi listi na tleh

češnjevi listi na tleh

S tem odpadlim listjem si drevesa pričarajo na gozdnih tleh pisano preprogo, ponekod rjavo, drugje rumeno. Najlepša je v mešanem gozdu z več vrstami dreves, katerih listje ustvari posebno mešanico barv. Tak gozd z igro kontrastov in celo paleto barv tudi od daleč privablja poglede zasanjanih duš. Je res letošnja jesen še posebej dolga in lepa?

Na isti veji je zeleno in rumeno listje

Na isti veji je zeleno in rumeno listje

Narava se bo odžejala z dežjem, meni pa prija topel domač zeliščni čajček. In ko tako strmim skozi okno in sanjam, opazujem to igro barv. Ponekod še zelena, ki vedno bolj bledi v rumeno, se meša z rdečerjavimi odtenki. Vmes se prelivajo živo rumena, zamolklo oranžna in rdeča. V dežju še posebej in čisto drugače zasijejo kot v soncu. Zato sem zaljubljena v to igro narave, ki se je pred spanjem malo okrasila, da gre v “lajf” pred dolgim počitkom.