Moškim gre zelo na bruhuhu, ko slišijo za barvo kivija, petrolej zeleno, zelena meta, barvo kakija (čeprav mi nikoli še ni bilo prav jasno, kako to, da je to odtenek zelene in ne oranžne) in podobne. “A ne more biti enostavno zelena?!?!?” Da ne omenjam reakcij ob marelični barvi 😀 …
Stvar je lepo razložena v monokomediji “Jamski človek”. Moški so pač s puščico in lokom skakali naokoli po gozdu v lovljenju mesa za zarod (in seveda so si ostrili navigacijo, zaradi česar si mislijo, da še dandanašnji morajo imeti izostren čut za prostor in bi bilo vprašati za pot skrajno sramotno dejanje), ženske smo pa v celotnem razvoju človeštva skrbele za zelenjavni del prehrane. Tipično, kaj? To večinoma delamo še danes 🙂 .
Zelenjavni del prehrane zahteva izurjeno oko, ki dobro loči med seboj različne odtenke iste barve. Posledice slabega poznavanja odtenkov in njihovih pomenov so lahko zelo neokusne. Spomnimo se na okus zrele in nezrele jagode, na primer. Slabo ločevanje barv (in ostalih podrobnosti) je lahko tudi usodno. Med užitnim in neužitnim gobanom ni prav velike razlike. Poglejte kdaj v gobarsko knjigo. Tudi zeleni mušnici je podobnih kar nekaj gob.
Ker so odtenki zelene tako pomembni in so mi danes posebej padli v oči, jih pokažem še vam.
V mešanem gozdu so sedaj kar velike razlike v odtenkih. To še moški prenesejo: svetlo zelena in temno zelena. Travnik je od daleč zelen, a ko prideš bližje, se pokažejo čisto majhne razlike.
Nekatere rožice cvetijo zeleno in imajo kljub temu izstopajoč cvet.
Druge pa se rajši igrajo skrivalnice. Če ne veš zelo dobro, kakšne oblike in barve rožico iščeš, lahko prehodiš cel travnik, a je ne najdeš. Ko jo enkrat zagledaš, pa ugotoviš, da si že vse pohodil 😦 in ni več primerna za čaj. Taka je tale:
Zelen list in zeleni nastavki za cvet. Ko bo zrastla, bo cvet nekoliko rumenkast. Vendar to še ne reši težave. Skupaj s plahtico zelo rada raste druga rožica s povsem drugačnim cvetom precej enake barve.
Moški, ne se truditi 😉 .