Delovni vikend pri Koroškem bajtlarju

Bajtlarjev biovrt je tudi letos obrodil mnogo sočne zelenjave. Spomladi in poleti si je najel dve ženski za lahkotno uničevanje plevela, sedaj, v jeseni, pa rabi isti dve ženski za spravilo letine.

In nič se ne brani ne Male Miši ne voluharja 😀 . Mala Miš je za pomoč in glavno fotografinjo, voluhar v njegovem vrtu pa poskrbi, da za pobiranje solate in peteršilja ne potrebuješ noža. Voluhar namreč z največjo natančnostjo izbere najbolj zrelo zelenjavo in jo lepo odreže s svojimi ostrimi zobki. Njemu pripada korenina, Bajtlarju pa zelenje. Neugodno je le, če mu pokaže vse zrele korenčke 😀 .

Na našo srečo rdeče pese voluhar še ni označil, buče pa je Bajtlar rešil že pred časom 😛 . Smo imeli kaj vlagati. Medtem ko je Bajtlar pripravljal ogenj na kurišču, sem jaz pobirala peso.

pobiram rdečo peso v bio vrtu

Takole smo jo oprali kar v gajbici z močnim curkom vode.

enostavno, le škornje rabiš

Po receptu Tete Mete smo tokrat rdečo peso olupili surovo.

olupili smo jo z nožekom za krompir

Z Bajtlerjem sva pri delu prav uživala:

Malo sva rdeča...

Rdečo peso sem potem z mojim multisužnjem tako hitro zrezala v kolobarčke, da nihče ni uspel v tem času priti do fotoaparata 🙂 . Potem sva s ta glavno gospodinjo namerili vodo v litrih in prelili preko kolobarčkov. Zadevo sva kuhali zgolj 30 minut.

kuhano za tren oka

Tiste debele bio bontare bi sicer kuhali polne 3 ure. Pa kdo bi toliko čakal? Veste koliko kostanja, čokolade in peciva bi morali vmes pojesti, koliko kave popiti in kolikokrat bi Mala Miš premagala tri odrasle v spominu? Čakati bi morali, da se pesa še ohladi! Joj, bi jokali 😉 .

Peso smo še vročo zalili s kisom, osolili, posladkali in dodali kumino. Malo pomešali in zopet uporabili dedekov vele izum, lijak iz buče. Za vlaganje pese se je podobno dobro obnesel kot včeraj pri lepem bučnem namazu. Malo pomoči z vilico pa je le bilo potrebne. Vseeno smo brez packanja in brisanja kozarcev solatko zelo hitro pospravili.

Ta zima bo zelo vitaminska 😛 . Spravilo ozimnice je skoraj pri kraju. Podobno enostavno je Bajtlar spravil korenček, in to na dva načina, za grah in fižol smo že sproti poskrbeli, zdaj me zanima še le to, koliko ljudi za dobro voljo bo potrebnih za ribanje zelja in repe 😉 .

Zagotovo pa bo spet veselo ob uničevanju vseh dobrot.