Šumik, Skalca in habice

Danes sem se zbudila z genialno idejo: “Gremo malo hodit. Na Pohorje.” Pa sem dobila pošteno po nosu, ko sem iz dveh grl slišala: “Meni ni…”

Potem smo v družinskem svetu le sklenili, da bi bilo fajn se malo ohladiti v gozdu tam nekje visoko. Ko je padla ideja o Šumiku, ni bilo nobene dileme več. Tja naša Mlada Miš (ej, od 150 cm naprej ni več mala) zelo rada spleza. Ni čudno, ko pa sem jo tja prvič nesla še v svojem trebuhu!

Slap Šumik

Po ogledu velikega, je hotela še na malega, a zaradi pozne ure smo se odločili za ne vem kateri že povratek. Smo pa imeli čas mimogredre nabrati poprovo meto in si ogledati še slap Skalca, ki je je le 5 minut oddaljen od križišča Areh – Bellevie. Slike v mraku so zanič, poglej jih na spletu.

Svoje lačne želodčke smo potem zanesli v dolino, v Hoče, kjer sem jedla ta najtaboljše habice kadarkoli. Saj spleh ne vem, kaj mi je bilo, da sem jih naročila. Če bi malo vklopila možgane, bi kar bliskalo in piskalo. Take jedi so meni vedno in povsod zelo preveč preslane. No, še dobro, da sem imela slabo sinaptično zvezo. Perutničke iz krušne peči so bile njami, ravno prav sladkaste in hrustljave, a ne posmojene, poleg sem dobila nič preveč slan mlinarjev kruhek s sirom in česnom, na kolute narezano in prav nič slano papriko, paradižnik in čebulo. Ham.

Črna ušesa, bele tačke in kavna zrna

Letos se pomlad muči s svojim prihodom. Bojim se, da bo velika noč zopet zasnežena ali deževna. Z Malo Mišjo temu močno nasprotujeva. Boriva se kot leva. Zato sva si zamislili puhaste tačke, repke in ušesa, pripravili bi radi topla gnezdeca za piščeta in mlade ptičke. Prvi del akcije je dobro uspel, nato pa je mama pozabila, kako se ravna s temperaturo.

220 °C je napačna temperatura

Zajčki in piščančki imajo radi toplo, ne pa vroče! Jajčka je potrebno le počasi greti, sicer iz njih narediš ravno prav praženo kavno zrno 😆 In pečico moraš zračiti z orodjem, ki je odporno na temperaturo, ne pa s plastičnim nožkom. Nožek na ovinek ni uporaben 🙂

Se plasitka na toplem res zmehča?

Zimski pobeg

Od zimskega pobega naše bande je minilo že kar nekaj časa, vendar nekatere stvari moram objaviti. Lokomotive na snegu pred tem še namreč nisem videla. Ta je vozila brezplačno in glasno. Psička v varstvu je skoraj skočila v njo, ko sem snemala ta čudežni pojav, zato se opravičujem, da je posnetek ob koncu malo pretresen.

Posnetka druge pomembne stvari ni. Ne bi bil za v javnost. Ugotovila, sem, zakaj želijo Finci imeti savno zakupljeno polodne in ne zvečer. Popoldne je sneg mehek, zvečer pa po vrhu že pomrzne, kar reže kožo.

Tako se ne odpira

Je kdo čips? Slaba navada, a kaj, ko včasih tako zelo paše. Včasih enostavno moraš nekaj grist, žvečit in kotalit po ustih. Kadar je le prilika, ga menjam s hobotnicami. Moj jih ne more vohat in mora takrat nujno od doma.

Danes je bil doma Proslavili smo uspešen nastop male mažoretke na super koncertu Klapovühov in smo si natočili deci rujnega. Zraven je zadišal čips. Po novem jemo tistega iz kovinske tube. Meni je manj masten in manj slan, čeprav sem od začetka rekla, da te prešane umetne mase že ne bom filala vase.

Danes me je ta stvor pošteno zašil. Ponavadi imam težave z odpiranjem jogurta. Ali se pobarvam ali pa gre pokrovček na dva, tri ali več delov. Ne tako, kot jaz želim, v enem kosu. Ta pokrovček je šel na dvoje. Po debelini.

pokrov je na pol

Preživela poletje, kaj pa zimo?

Kako pogosto cvetejo orhideje? Točno se spomnim dneva, ko sem prejela svojo drobno nevestico z nedolžnimi belimi cvetki. S strahom sem jo vzela v roke. Bilo je točno na moj rojstni dan, a jaz sem se bala za njeno prihodnost. V mislih sem ji s težkim srcem iskala nov dom.

Stvari so se obrnile po svoje in ostala je pri meni. Med dolgim in vročim poletjem, ko se naša banda preseli na počitnice, je Mojči občasno namočila revico. Ob povratku sem najprej odfrčala v kuhinjo pogledat, kako se ima. Njeni listi so bili napeti, zdravi, zračne korenine so se razbohotile. Moje srce je poskakovalo. Morda pa le…

Pozno jeseni me je presenetila. Izmed listov se je izvilo močno steblo. Kljub temu, da je zanjo dovolj svetlobe edino pod oknom, skozi katerega jo vsak dan vsaj dvakrat oblije piš hladnega zraka, mi obljublja cvete. Steblo je rastlo in se razvejalo. Pognala je popke, polno popkov!

Sredi januarja so se pričeli odpirati eden za drugim. Trije, vsak dan en.

Prvi cvetki

Nato je sledil počitek. Sledil je tudi hud mraz. Nisem bila pozorna in posmodil jo je. En poganjek in kar nekaj nastavljenih popkov so porumeneli, razcveteni cvetki so se povesili in posteklenili. Šmenta, konec je z njo.

Prestavila sem jo na hladilnik, a je bilo le slabše. Ni svetlobe. Vrnila sem jo pod okno in Mojga naprosila, da jo umakne pred zračenjem. Tale prvoaprilska orhidejica ima močno voljo. Opomogla si je. Posušenim cvetom so se pridružili močni mladi popki, ki so se pravkar pričeli odpirati.

Na sliki se sicer prvi izmed njih malo skriva, tista izstopajoča dva na koncih bosta pa po vsej verjetnosti jutri na vrsti.

Danes odpira nov cvet

Upam, da bo Moj pridno premikal mojo ljubico izpod okna, čeprav bi jaz njegovo nagnala 🙂 .

FB in Youtube povezana?

Kako fensi, sem si rekla. En klik, pa imam vse rešeno. Ponosna mama sem naložila posnetek svoje Male Miši na Youtube in našla še gumb, ki mi je obljubljal malo dela, da to še na FB spravim. Tega slednjega še nisem počela, a toliko sem pogledala, da sem našla le ukaz prebrskaj in naloži, kar pomeni vsaj 2 uri nalaganja videa. Ne bi dvakrat, hvala.

No, magičen gumb me je vodil od dovoljenja do dovoljenja, vse sem potrdila, so se mi zdela vredu. Samo na koncu (beri zjutraj, potem ko je kompjuter laufal in nalagal video na Youtube celo noč) nisem dobila tega, kar sem pričakovala. Sem prelistala, pregledala, preklikala marsikaj. Šment, počutim se kot stara mama. Nimam pojma, kaj je šlo narobe.

Če je kdo od bralcev vešč takšnega opravila, naj me prosim razsvetli. Če bom razumela (prosim v bistvu za navodila za telebane), bo bogato nagrajen. V igri je seme, učna ura rezanja snežink ali učna ura izdelovanja rožic iz krep papirja. Prvi, ki me odreši, zmaga.

No, da boste vedeli, kaj bi ponosna mama rada pokazala svetu, vam pripopam posnetek iz Plesnih meglic 2010 (sem poškilila na en star zapis, kako se to stori 🙂 , a sem vseeno še navodila brala – bruh ).

Zima je, vklopi klimo

Danes je teta zima na polno pokazala svoj nasmeh za 100 dolarjev. Logična posledica je uporaba strgala za led. Vzela sem enega starega. Novo strgalo na dolgem oblazinjenem ročaju in z metlico na koncu ni bilo pravo za to akcijo. Snega mi po dolgem času ni bilo potrebno pometati z avta.

Ob petih popoldne je pri -9 °C moj ubogi od znotraj zamrznjeni klivo komaj kresnil. Popoldansko sončenje mu ni nič pomagalo. Staro strgalo za led je svoje delo dokaj dobro opravilo. Problem je bil le v zakrivljenosti vetrobranskega stekla. Če strgaš led z notranje strani, kjer je steklo vbočeno, pač pol gumice po luftu šiba. Je bilo to povsem sprejemljivo, sem se s telovadbo vsaj malo ogrela.

Na par kilometrov dolgi vožnji se je pri 90 km/h v četrti prestavi ogrel tudi klivo. Nato sem optimistično vklopila klimo v upanju, da bo vsaj malo posušila tisto vlago, ki sem jo v obliki snega nekaj dni nazaj na čevljih pretihotapila v avto. Se bojim, da ni pomagalo. Po 2 urnem postanku je pri -14 °C moje vetrobransko steklo zopet krasila ogromna ledena roža. Od znotraj ja, kje pa drugje?

Joga s kladivom

Bistvo joge je v umirjanju. Naj vadiš naporne vaje ali sproščanje, um naj bi bil umirjen. K temu težiš, ko enkrat izkusiš blagodejne učinke. Takrat zelo dobro čutiš, kako telo dela. Veš, katere mišice se napenjajo in katere lahko sprostiš. To ni nek šport, kjer se ženeš za rezultat. Tam vidiš samo žogo, nasprotnika ali progo pred sabo. Ne, pri jogi vidiš sebe. Prija. Je sproščujoče, čeprav naporno.

Ob jogi se prileže umirjena glasba, šumenje morja ali petje ptic. Tak CD ima tudi naš vaditelj. Žal obstaja problem. Poleg telovadnice je fitnes. Fitnes vrti pač glasbo z močnim ritmom, da lahko bilderji po taktu dvigujejo uteži, po taktu gonijo kolo in tečejo na mestu. Ta glasba dela BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, …

Jaz poslušam nežne piščali BUM, BUM, BUM, BUM, poskušam slišati ptičke BUM, BUM, BUM, BUM, iščem mir v svojih mislih BUM, BUM, BUM, BUM, iščem mišice, ki bi jih lahko sprostila BUM, BUM, BUM, BUM, razmišljam o počutju, ko po naporu počivaš BUM, BUM, BUM, BUM, zopet iščem ptičke BUM, BUM, BUM, BUM, …

Tokrat je res zelo razbijalo iz sosednjega prostora.

Domov sem se pripeljala v tišini, utrujena, veselila sem se snidenja z Malo Mišjo in Mojim. Tudi Mala Miš je bila vesela. Si je pela pesmico, ki jo te dni pridno vadi učiteljski zbor. Žal zna eno samo vrstico, pa še to bolj naspol. Po pol ure sem ugotovila, da se nadaljuje BUM, BUM, BUM, BUM v malo drugačni obliki. Živci so reagirali. Sem ugotovila zakaj.

Spomnila sem se nedavno slišanega intervjuja z dr. Miro Omerzel Mirit v oddaji Večerni gost. Bistvo, ki sem ga ujela, je to, da vsi zvoki okoli nas so zvočna kopel. Kot vemo, imajo vse reči na tem svetu svojo frekvenco, s katero nihajo (lahko tudi rečemo, da ima vse svoj zvok). Naše telo ostaja pri dobrem počutju, če je v ravnovesju. Uravnovešena mora biti tako hrana, ki jo uživamo (to vemo, a ne), in uravnovešeni morajo biti zvoki okoli nas. Zato nas tako iztiri, kadar smo izpostavljeni hrupu. Hrup naše telo  meče iz ravnovesja. Težko je poslušati, kadar kdo pri petju fuša. (Naš pevovodja reče, da je interferenca 🙂 .)

Težko je vaditi jogo, ko ti s kladivom BUM, BUM, BUM, BUM, … tolčejo po ušesih.

33 tisoč je lepa številka

Ponavadi ni pametno pozno zvečer sesti za računalnik. Ob 23.13 je že ura za spanje. Samo če ti dragi zjutraj vklopi računalnik, da bo lahko printal, ga je pa potrebno ugasniti. Računalnik, ne dragega. In radovednost me ni pustila mimo bloga.

Na brzino sem ošvrknila statistike o branih zapisih, klikih povezav in iskalnih pojmih. Sem že skoraj zaprla okno, ko mi je v oči skočila prav lepa okrogla številka.

 

33 tisoč natančno

Ne, nisem čakala ob kišti, kdaj bo preskočilo iz 32.999 na 30.000. Tako traparijo mi je namignil Moj za številko 33.333. Ja pa ja. Kdo pa ima toliko časa?

Lasje ali krtača?

Nekateri predmeti imajo v otroških rokah čudne tendence. Kaj radi postanejo nevarni. Otroška domišljija in njihova neskončna želja po preizkušanju je kriva za to. Zaradi navadne krtače za lase lahko cela družina eno uro išče možne izhode iz nastale situacije.

To vemo vsi, ko mačke ni doma, miši plešejo. Natančno to je storila naša Mala Miš natančno na zadnji dan preteklega leta. Mačkona sta na hitro skočila v trgovino, Mala Miš pa je obljubila, da se bo tačas počesala. Zdaj moram vsem razložiti, da se zelo nerada počeše. Laski jo cukajo. Sicer vedno manj, a vedno je mama vesela, ko Miška z veliko dobre volje obljubi česanje.

Ko sva se vrnila, naju je čakal jok in krtača v laseh. (Neka mama je tedaj zelo preklinjala svojo odločitev, da otroku ponudi nadomestno, okroglo plastično krtačo, namesto, da bi se ustavila v trgovini in nabavilo dodatno krtačo – Miškina krtača je namreč jokala pri babici. To isto krtačo je mama že enkrat nekoč davno vlekla iz svojih las.)

Krtača je tičala na čelu Miškine glave. Bila je popolnoma zagozdena in ni hotela ne naprej in ne nazaj. Z nekimi nenavadnimi pripomočki sem iskala pot vsakega lasu posebej mimo zob krtače in jo uspela premakniti za pol centimetra. Naslednja ideja je bila striženje najbolj zavozlanega pramena las. Ni pomagalo. Nato smo lase dodobra namočili z regeneratorjem. Miški je že vse teklo po čelu in proti očem, kratača je pa kar ždela tam na mestu, kot da se je vrasla.

Po eni uri štrikanja z lasmi se je le Moj alias Medo spomnil rešitve. Lasje ali krtača. Ja, na nov fru fru sem jaz že tudi pomislila, ga omenila, a sva se mu z Miško poskusili izogniti. Na to, da bi novo frizuro dobila krtača, se pa nisva spomnili. Hišni svet je odločil, da krtače ne bo nič sram in dobi frizurco a la balin.

Dve vrsti že manjkata

Še dobro, da ima hišni mojster vedno pravo orodje pri roki (čeprav si včasih mislim, da je obseden z nabavo oradja 😀 ). 5 minut in smo rešili par let frizure. Krtačka na balin je na NEžalost vseh udeležencev nezgode ugotovila, da je pokrita s prastaro plastjo dolgih las in se od sramu odvrgla v smeti. Sklepu hišnega sveta navkljub 🙂 .

Zaključno priporočilo: ne poskušajte tega doma, če pri roki nimate dobrih klešč, s katerimi bi izpulili krtači zobke.

Zdaj pa lahko odpreš usta

Kdo bi si mislil, da imam vremena že poln kufer? Poln kufer imam tudi zgodb iz zgodnejšega otroštva Male Miši. Te dni, ko se z Mojim pridno furava vsak za sebe k istemu “šintarju”, sva se danes družno spomnila na najino hčerkico v isti vlogi. Prvič.

Do tistega dne je zobozdravnica zobke enkrat malo pogledala in nato na dveh ali treh obiskih malo premazala. Ta dan pa je bilo potrebno vrtanje. Spremljal jo je ati. In sta mi povedala zgodbico.

Mala Miš je kot vedno bila pripravljena odpreti usta. Zobozdravnica ji je povedala, da danes morata pa vrtati. Naloži malo vate, in prične delati. Po opravljenem delu reče:

“No, Miška, zdaj pa lahko odpreš usta. Da dobim jaz svoj prst nazaj.”

😆

Rom pom pom bum

Čim bolj sneži

ropm pom pom bum,

tem bolj se zdi,

ropm pom pom bum,

tem bolj se zdi,

ropm pom pom bum,

da sneg gre.

In nihče ne ve,

ropm pom pom bum,

kako v noge,

ropm pom pom bum,

kako v noge,

ropm pom pom bum,

me zebe.

A.A. Milne, Medved Pu

😀

Čarovniška mešanica (zima komaj prihaja, a jaz ne kanim varčevati)

Zgodaj spomladi smo čarovnice začele moleti svoje zadnjice kvišku. Zadnji dan oktobra smo družno pregledale svojo bero, se posvetovale in si pripravile recepte za zimo. Zima je komaj pred vrati, virusi pa so se že zmuznili skoznje. Ni bilo druge, kot da jim napovem vojno, podobno lanski.

Se vražički že nekaj dni potikajo naokoli – nič naokoli, kar naselili so se pri meni. Saj ni čudno, ko sem pa skakala po Pomurju gor in dol med množicami vedno novih ljudi. Ne, gripe nimam. Ne pomnim, kdaj sem jo nazadnje imela. Se me prej lotijo tone smrklja, slab glas ali kašelj. Klub zavedanju tega krutega dejstva mi spomladi ni uspelo prepevati med smrekovimi vršički. Še dobro, da imam mamo, ki je naredila krasen sirup.

Te dni sem že posegla po natur antibiotikih. Malo preveč sem bila primorana iti med ljudi, sicer bi čebula pela vsako jutro. Smrdljivo bi bilo biti z mano takrat.

Sem raje posegla po svoji čarovniški mešanici. Te zime ne bi preživela brez Bajtlarjeve čarovnice, ki je bolj pridno kot jaz dajala čuden vtis na travnikih, z ritjo v zrak in škarjami v rokah. Sedaj me redno zalaga s posameznimi sestavinami, jaz pa cumpram (od nje sem se naučila) in trosim malo tega in malo onega ter malo tretjega. Lepo v tankih plasteh, da se vse premeša. Sem porabila že tri take doze letos. Topel čajek je največ, kar lahko naredim za svoje sinuse.

mešanica je skrajno desno, sestavin ne izdam

Nekje v okolici Zadra

Včasih ima Moj dolg jezik in pove kakšno stvar prehitro. Skoraj tako kot jaz v nekaterih drugih trenutkih. Saj ni čudno, če pa se pri meni šola vsak dan 😆 . Tako je včeraj prehitro povedal, kje smo se potepali, da smo potovali po 23.910 metrih tunelov. Na sprehodu v tisti okolici sem tudi našla popolnoma neuporaben kamin. Našla sem tudi druge zanimive, nekatere tudi slastne stvaritve narave.

Cvetoč rožmarin v začetku decembra

Južni konec Pašmana in jadrnice "v zraku"

mandarine, ki dozorijo na drevesu so slajše od naših trgovinskih

Nabrali smo božično - novoletno okrasje. Posušene storžke bomo pobarvali v zlato.

zrele in zelene limone

Se bomo še vrnili tja. Poleti, če prej ne, se bomo peljali proti Pašmanu.

23.910 metrov tunelov

Prav lušno je kdaj malo zmanjkat. Izginit iz obličja sveta. Odpelješ se po cestah, skozi 23.910 metrov tunelov in prehodov za živali. Cevi je vsaj po poti domov bilo natančno toliko. Mala Miš ima vse zapisano. Povprečno 996,26 metra za tunel. Preračunala mama. Original je na vpogled pri nas, v Dindonu. Pristaneš nekje v dobri družbi, otroci uživajo v druženju, odrasli v lagodnem malodelju. Kjer je več odgovornih oseb na kupu, vsak malo nekaj postori, vsak v kakšnem trenutku koga razvaja in se imamo vsi lepo. Tako je bilo. Še sonce nas je grelo.