Današnje dni marsikaj. Pri nas pa ena “sitnoba” hočem tradicionalna darila. Izročilo pravi, da je Sveti Miklavž ob večerih na 5. december hodil od hiše do hiše in na okenske police nastavljal dobrote za pridne otroke. V njegovih časih je za veliko poslastico veljalo suho sadje in kakšen posebej oblikovan hlebček kruha. Podaril je vsakega malo. Zraven je še nastavil enoletno šibo v opomin in željo po plodnosti oziroma rasti, katere simbol to je.
Ponekod še ohranjajo tradicijo obdarovanja s sadjem, kruhom in šibo. Tega se zaenkrat še držijo v šolah, kjer otroci dobijo parkeljna, kakšno pomarančo in morda kakšen bonbonček. Tega se držimo pri nas doma, družno z dedki in babicami. Zlato pravilo Miklavževih daril je, da si podarimo nekaj zdravega, brez velikega kompliciranja in iz srca.
Danes sem na obisku prejela posebno Miklavževo darilo. Vse je biološko pridelano, tudi skodelica 😀 .
Skodelica je posušena lupina buče s posebej debelim olupom. Ko bom pojedla sveže sadje, jo bom napolnila s suhim sadjem. Hvala, Koroški bajtlar!
In še eno posebno darilo sem dobila. Izdelava le-tega je zahtevala ljubeče srce, pridne in spretne roke in kar nekaj časa. Skoraj preveč v primerjavi s tem, kako hitro sem to darilo “uničila” 😉 . Je tako ekspresno hitro pristalo v mojem trebuhu, da si lahko slike ogledate zgolj pri kuharičinem možu s klikom tu. Jaz tokrat za kaj takega nisem imela časa 😛 . Eden izmed tistih junakov je bil moj in vsak član zdaj že kar velike razširjene družine je dobil svojega. Hvala, emama!