Z valjarjem na ročna dela

Še dobro, da sta pri naši hiši dva valjarja. Tako sem lahko enega odnesla služit dobremu namenu v kulturni dom. Pozna jesen je tak čas, ko ženske valjarje pogosteje uporabljamo. Včasih tudi v nestandardne namene. V naši skupini ročnih del smo se odločile, da se izurimo v novi spretnosti. Moški, samo brez panike. Nismo trenirale za čas pijančevanj. Smo se učile, kako pripraviti praznični svečnik ali skledico.

Potrebujemo:

• slano testo ali das maso
• folijo
• zelene liste različnih dreves
• nožek
• razbite čaše, ups, steklenice
• toplo lepilo
• barve za steklo
• rokavice
• jajčne kartone
• časopisni papir
• poljubno okrasje (suhe rože, perle, trakce, storžke, …)
• domišljijo

Valjar v svoji funkciji

Za to rabiš mirno roko in potrpljenje

Oblepi ostre robe

Na jajčnikih se lepo posušijo

Rdeča kombinacija s perlicami

Modro rdeč svečnik s steklenim podstavkom

Ob vznožju je suho cvetje

Lačna!

Na zahtevo Mojga vam razkrijem še eno čudaštvo. Ko sva z Malo Mišjo dolgo skupaj, se lahko zgodita dve stvari. Ali se na bolezen prepirava ali pa družno kaj ušpičiva. Posebna nevarnost obstaja takrat, ko sva lačni.

Tako je v toplica naneslo, da sva lačni prihajali z bazena. Moj je ždel v sobi, za računalnikom. Menda je delal. Naj mu bo, verjamem. Ko sva mu potrkali na vrata, ni slutil, da ga čaka neprekinjeno ponavljanje:

Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit.

Zelo hitro se je spakiral 😀 .

Tu pa lahko poslušate original: Mi2, Pojdi z menoj v toplice

Plesne meglice in hin baterije

V Benediktu smo v petek, 13.2.2009 gostili Plesne meglice 2009. To je srečanje otroških in mladinskih plesnih skupin. Letos je revijo strokovno spremljala ga. Mojca Kasjak.

Pri nas se je zbrala cela paleta plesalcev ali bolje rečeno plesalk.  Svoje veščine so prikazale mažoretne skupine, navijaške skupine in skupine športnega plesa v starostem razponu od 3 do 14 let. Kar nekaj skupin v višjem starostnem razredu je žal manjkalo, saj je tokratna prireditev sovpadala z informativnimi dnevi.

Ob programu smo bili gledalci kljub vsemu navdušeni. Kako tudi ne, ko pa nas je bila večina staršev nastopajočih otrok 🙂 . A nismo bili čisto pristranski. Glasno ploskanje se je slišalo ob vsaki točki iz vseh delov tribun (se je pa slišalo, kje sedijo straši pravkar nastopajočih otrok 😀 ).

Vsaka skupina je bila po svoje srčkana. Predvsem so se v srce vsedli 3 do 4 leta stari malčki, ki so ob pomoči uspavanke položili spat svoje dojenčke. Nežno so jih božali, da so zaspali, se kot prave mamice potihem odplazili, nato pa pritekli nazaj k jokajočim otročičkom. Zopet so jih božali in kar ob njih zaspali še sami.

Otroci so v svoje nastope vložili veliko truda. To se je poznalo po njihovih srečnih očeh ob aplavzu. Veliko truda pa so vložile tudi njihove vodje in še več ga bodo po prijaznih nasvetih ge. Mojce Kasjak. Šele ob poslušanju njene ocene plesov in razgovorov z vodji skupin (ki sledi vsaki taki reviji), sem doumela, kakšna je širina plesa.

Ples ni samo korak v levo in desno točno na takt, ampak je mnogo več. Najbolj je pomembno, da se plesalec na odru dobro počuti. Komaj takrat lahko uživa v predstavi on in publika. Res se vsak izraz na obrazu pozna, sporoča počutje nastopajočega in gledalci to zaznavamo, pa naj se tega zavedamo ali ne. Tudi energija giba je izredno pomembna. Važno je, ali naj roka baletno nežno potuje po zraku ali pa naj močno udari v neko točko prostora. Gledalci ob neprimernem gibanju glede na glasbo le-to hitro zaznamo kot neko neravnovesje v plesu. Če pa ste kdaj sami plesali karkoli, se pa verjetno še spomnite navodila: “Glej za roko” ali “Pogled v oči” in tisti tipičen “Pazi držo!”…

Vse to šteje in še marsikaj. In na vse to morajo paziti vodje plesnih skupin, ki so bolj ali manj strokovno podkovane, žene pa jih neverjetna motivacija, ki izvira predvsem iz veselja otrok. Za moje pojme sta neverjetni dve dekleti, stari 12 in 14 let, ki vodita skupino samo nekaj let mlajših otrok. Sami sicer trenirata pod strokovnim vodstvom v klubu, to skupino pa vodita v okviru svoje šole. Podobno mlada je začela voditeljica Benediških mažoretk. To so mlade punce, ki lahko ob pravi vzpodbudi ter dobrem mentorstvu in izobraževanju še veliko dosežejo.

Kot navdušena mama in blogerka sem hotela vse tudi poslikati in sem Mojmu sunilata ta boljši  fotoaparat. Po nekaj minutah igračkanja se mi stvarca začne zoperstavljati, češ, nahrani me, sem lačen. Mu zamenjam baterje, revček pa še kar naprej joka. Sedaj z Mojim ugotavljava, da mora biti katera od baterij v kompletu popolnoma “hin”, saj bi po vseh pravilih morale biti napolnjene.

Uspela sem torej narediti eno fotografijo odgovornih ljudi…

Od leve proti desni: iz JSKD Breda in Urška, Jože Križan (pospredsednik sveta JSKD), Janez Šijanec (predsednik KD Benedikt) in Milan Gumzar (poslanec in župan Občine Benedikt)

… in navijaško sliko mojih najljubših mažoretk:

Twirling klub benediških mažoretk

Ustvarjalni vikend paket

Več glav več ve in več rok zna ustvariti več prečudovitih rož iz krep papirja. Zato sem se odpravila na ustvarjalni vikend paket v Kasaze.

Z neko ekstra zasedeno Eteto sva že 2 leti iskali termin za tako srečanje. Končno sem na zadnjem vsedružinskem snidenju vnesla edini najin skupni prosti termin v koledar telefona, nastavila opomnik na 5 dni prej, in uspelo je! Eteta je še vedno bila prosta. V hudi nevarnosti je sicer še do srede bil moj termin, saj me je draga sodelavka že na tričetrt rezervirala za soboto, a je le našla še eno primerno osebo za tisto opravilo 🙂 .

Do ekstra Etete sva se z Malo Mišjo odpravili po tistem zoprnem vsepovsod pršečem dežu, ki packa vse šipe in ponosno blešči od ceste. V čast si štejem, da sem se po poti v hrib samo 2 x izgubila 😀 in 1x vprašala za pot, pri čemer sem našla živi smerokaz, napoten v mojo smer.

Do sedaj sem iz krep papirja znala izdelovati klasiko: vrtnice treh sort in naglje. Malo mi je delala domišljija in sem si enkrat nekaj tudi sama izmislila. Je pristalo na posebni voščilnici za rojstni dan 🙂 .

domača voščilnica

Se vidi, da je Mala Miš pridno pomagala? Rezala in lepila je travico, oblikovala je oblak in risala z bleščicami. Jaz sem pa zvijala rožice.

Tokrat smo dekleta delale malo drugačne rož’ce. Spoznala sem nekaj novih tehnik, dve novi finti – eno o zavijanju stebel in eno o oblikovanju cvetov, malo znanosti o ta dobrem in ta dr***astem papirju, krotila sem svoje neubogljive prste 😀 in nasploh uživala v dobri družbi. Nastala je spodnja zbirka vzorčkov:

novi modeli

… ki pa še zdaleč ni popolna. V magični škatli je še nekaj nedokončanih cvetov, na katerih sem samo vadila tak zavoj, drugačen rez in pešnajsti prijem mečkanja. Idej za našo rokodelsko skupino imam sedaj več kot dovolj.

Nove zgradbe

Kaj vse ustvarijo otroci, če nočejo storiti nečasa nujnega? Namesto rezanja nohtov (k sreči še niso v kritični fazi 🙂 ) je Mala Miš danes zlagala piramide in pagode ter mostove iz naše zakladnice neuporabnih 😦 ščipalcev za nohte.

pagoda

druga perspektiva

mojstrica pri delu

most

Mimogrede: pozna kdo ferarija med ščipalci za nohte? Naši vsi ustvarjajo v vse smeri scefrane nohte, kot da bi se jih lotili z rašplo 😉 . Smo že Vilkinsona preizkusili – ista pesem 😦 . S škarjami pa se ne razumemo… Nihče!

Za nasvete hvala!