Si že držala rumenjak v roki?

Moja Mala Miš je polna presenečenj. Med vikendom sva imeli kuharski dan in je z navdušenjem pomagala. Pripravili sva zalogo za mamo in morda tudi Malo Miš. Bomo videli. Prvič v življenju je rekla, da je fižol dober. Prvič v življenju je prosila za še eno žlico fazoola. Napo ima svetske recepte. Svaka čast.

A ja, rumenjak.

Mama je nič hudega sluteč sortirala perilo za pranje. Se oglasi deklica, ki je sama panirala cvetačo:

“Mama, a si že kdaj imela rumenjak v roki?”

😯

“Tam me počakaj” sem se drla na ovinek v kuhinjo. Ni pomagalo. Mi je že prišla nasproti z rumenjakom v roki in mi navdušeno razlagala: “Veš, kako je mehek!”

Komaj sem jo prepričala, da se za slikanje spravi nazaj v kuhinjo nad skodelo, kjer bo jajce raztepla.

nenavadna igračka

Takoj, ko sem pospravila fotoaparat, mi je pokazala še rumenjakovo solzico. Prijela ga je z dvema prstoma in dvignila. Žal je pri ponovnem poskusu počil, a imam občutek, da bo pri naslednjem paniranju ponovila vajo.

Zajtrk brez salmonele

Kot strela z jasnega (šment, spet sem pri vremenu 😆 ) me je pod tušem zadelo vprašanje Mojga: “Jaz bom za zajtrk mehko kuhana jajca. Boš ti tudi?”

😯

“ja, prosim. 2.”

Pridem iz kopalnice, Moj sedi za računalnikom. “Kaj delaš?” ga vprašam. In pravi: “Jajca kuham”. Zavijem vrat na ovinek okoli njega, počutim se že kot žirafa, delam še ovinek okoli hladilnika, da bi ja moj pogled prišel do štedilnika. Vse prazno. Ne slišim plina, ne slišim segrevanja ali vretja vode. 😯

“No, iščem navodila, kako se to sploh skuha 🙂 ” Saj ni nor, sem si potihem mislila. Jaz jajc na mehko že dolgo nisem skuhala. Sem v kar nekaj zadnjih poskusih pripravila trda 😆 .

“Opozarjajo na možnost okužbe s salmonelo, veš. Treba je imeti sveža jajca, največ 7 dni stara.” O salmoneli sva ravno pred kratkim debatirala. Menda je polovica jajc okuženih. Glede na to, da že vse življenje jeva jajca na oko, in sva jedla mehko kuhana jajca, dokler nama sta jih je še mami kuhali 😆 , sva zagotovo že zaužila to malo golazen. Večkrat. Najin sklep je, da je očitno problem predvsem to, da hrana s surovimi jajci dlje časa stoji nekje na toplem. Salmonelicam to ustreza in se veselo razmnožujejo, potem jih je pa preveč, da bi se imunski sistem lahko dovolj dobro uprl.

“In kako jih je treba skuhati?”

Prijazno mi je razložil, da je našel več načinov. On je izbral ta pravvega, saj so mu jajčka krasno uspela:

Rumenjak je prav zares mehak! Ratalo!

Jajca je vzel iz hladilnika, jih dal v mrzlo vodo, na srednjem ognju zavrel in odlil vodo. Nobeno jajce ni počilo (meni bi zagotovo). Slastno mehka so bila in brez velikih količin salmonele, sicer zdaj ne bi tega pisala.

Koruzne hobotnice

Fuzbal je dolgocajtn. Dolgočasen. Brez pravega prigrizka me ne spravite zraven. Ko prigrizka zmanjka, odfrčim. Danes so mi zadišale koruzne hobotnice. Z Mojim sva imela pravi znanstveni preizkus, kako jih res dobro pripraviš. Štedilnik ali mikrovalovna? Visoka ali nizka temperatura?

Posebne variante za mikrovalovno nikoli ne kupim, ker so za moj okus preslane. Vnaprej pripravljenih tudi ne, ker so za moj okus preslane. A ja, isti razlog 😀 . Delam jih torej sveže.

V zadnjem času sem jih kar nekajkrat zafušala. Tudi danes sem eno porcijo zavrgla. Nizka temperatura se ne obnese. Mikrovalovna tudi ne kaj prida – so celo mestoma scedile plastično posodico, v kateri jih je Moj delal. In ja, bila je primerna za ta način uporabe.

Torej, za 10 – 15 lepih hobotnic* potrebujete:

• posodo s širokim dnom in visokim robom
• steklen pokrov (za zabavo)
• 1 žlico olja
• srednje močan plamen
• 2 – 3 žlice koruze za pokovko ( dno naj bo pokrito največ do 2/3)

Dokler se koruza še greje, jo je treba malo premešati, (najbolje s tresenjem posode) da se enakomerno segreje. Ko začne pokati, jo lahko nekaj časa pustiš pri miru, otroci bodo veseli prostora pri štedilniku in poskakovanja hobotnic po posodi. Ko se pokanje malo umiri, še na hitro potreseš posodo, da se nerazpočene kroglice posedejo na dno in popokajo, če mislijo. Potem pa hitro z ognja, da se ne posmodijo. Presuješ v skledo s čim bolj navpičnim dnom (da se hobotnice ne razsuvajo po tleh, ko roke brodijo po skledi pred TV ekranom) in soliš po okusu.

Jaz nisem vseh hobotnic prebirala, nekaj jih pa le imam na sliki.

lepe bele koruzne hobotnice

*Ostalo bodo rožice, kakci in podobne oblike. Z malo domišljije se jih ogromno najde.

Manjkajo samo še linki

Po tehtnem premisleku sem našla rešitev. Takšnega tedna, niti enega samega dneva, si ne želim več. Da človek ne ve, kaj bi v usta djal… še prej pa v lonec. Propad kuharske domišljije je proprad družine. Je že Adi Smolar pel (poslušaj), kako je mož k sosedi zaradi hrane hodil. To bi pač bila katastrofa. Zato, dragi gospodje, predrage gospe, sem našla rešitev. Dobro domačo kuhinjo.

Pobrskala sem po mojem kompjuterčku. Že pred leti sem si (omejen čas) sestavljala dnevni jedilnik. V eno mapo si shranjujem vse recepte, ki so mi všeč. Nekaterih še nisem preizkusila, šment. Nekaj izvrstnih idej najdem tudi na blogih in forumih (če se spomnim na njih). Sedaj sem vse zložila v eno tabelico.

vse na enem listu

Vse možne juhe in zakuhe v en stolpec, v drugega glavne jedi, pripadajoče omake in načine priprave, nato pa še vse možne priloge, solate in sladice vsakega v svoj stolpec. Seveda bom še dopolnjevala s svežimi idejami. Manjkajo le še linki na recepte. No, na sliki je še stara verzija, kjer so v zadnjem stolpcu nekatere kombinacije jedi, a je Moj po premisleku ugotovil, kako lušno je kombinirati jedi iz te tabele in da v resnici manjkajo sladice.

No, pa je. Zdaj bo jedel doma.

Domači njoki s česnovo omako

Njoki so iz polnozrnate moke, da ne bo pomote. Ustvarila sem jih načrtno nekega lepega dne ob pripravi mareličnih cmokov. Sledila sem temu receptu tu.

Ko njoke oblikuješ, jih moraš obvezno raztrositi naokoli po kuhinji (ne celi, prav), da se od zunaj malo osušijo. Meni so se nazadnje nekateri, ki so se bolj objemali med sušenjem, sprijeli in sem potem s tistimi zmrznjenimi kepami po pultu tolkla, a ni pomagalo. So se skuhali, a ne enakomerno.

Omaka je bila boljša. Tako dobra, da je očitno ne morem po hitrem postopku skvariti, saj je Moj dovolil, da lahko z njenim okusom eksperimentiram. Takole gre. Na eno osebo vzameš 1 strok strtega (a ne potrtega) česna, ga zadišiš na njami olivnem olju, dodaš ta pravi parmezan (dedc naj ga riba), recimo 1 zvrhano žlico in enako kisle smetane. Pogreješ in odstaviš. Za omakoljubce je lahko večja količina, jasno 🙂 .

domači njoki s česnovo omako

Poleg solatka po želji. Kosilo za zaposlene 😀 .

Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje 😉 . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

• skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
• očala na nos ali leče na zrkla
• pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
• na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
• če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
• zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
• paprike z ročaji
• posoda za odpadke
• posoda za paprikezance
• limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance 🙂 . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. 😛 Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Mini tečaj valjanja testa

Sedaj boste to znali vsi. Nelepljivo testo rabiš. Če se lepi, ga malo pomokaj. Malo splošči, potem pa začni valjati. Valjaj s primernim in enakomernim pritiskom, da se bo testo vsakokrat malo razlezlo. Pazi, da ne delaš lukenj v testo. Testo ni tvoj mož! Pazi, da ne valjaš po zraku, kot da bi ga božala. Testo ni nebogljeno pišče. Valjaj v različne smeri: na sever, jug, jugovzhod, jugozahod, severozahod, severovzhod in vse vmesne smeri neba. To še Mala Miš zna! 😀

Polnozrnati marelični cmoki

Polnozrnata moka, bela moka, skuta, jajce, sol, približno 20 marelic, sladkor v kockah in velik pisker vode, olje in drobtine po želji. Žal, natančnih količin nimam. Delam po občutku. Marelic mora biti nekaj več, ker tiste premehke ali pretrde, ki nočejo izročiti svoje koščice, kar pojemo 😛 . Polnozrnate in bele moke dam pol – pol. Skute približno 500 g. 1 jajce, sol po občutku. Zgnetem testo, ki se zaradi uporabe grobe polnozrnate moke malo težje sprime in rabi več počitka kot belo. Po pol ure testo pregnetem še enkrat in ga zopet pustim malo lenariti.

Danes sem zopet imela Malo Miš-jo kuharsko pomočnico, ki je v vsakem trenutku dobro izkoristila sprednji par tačk. Med pavzami sva malo pospravljali, malo lenarili in pripravili marelice.

posušene, s sladkorno koščico

Marelice so o dlično umite, saj Mala Miš obožuje packanje pod vodo. Potem jih je še zbrisala, jaz “izkoščila 😉  ” – ok, prav, razkoščičila, Mala Miš pa je vanje nadevala kocke sladkorja. Kakšno je dala tudi vase x: . (In pojedla kalcijev dextro ali kaj že 🙂 , dozo za odraslega.) Nato je prevzela še foto seanso. Marelice, kača in žimnica so njeno delo.

porcijska kača

Najlepše si razporedim testo, če ga zvijem v kačo in narežem na pravo število kosov. Najprej samo malo pritisnem z nožem, da vidim, kako se izide. Kolikor marelic, toliko cmokov. Seveda obstaja varianta, da naredim v izobilju testa. Takrat iz ostanka naredim njoke in jih zamrznem. Obstaja tudi varianta, da je ogromno testa in preveč marelic. Gredo pa gotovi cmoki na hladno. Prav pridejo, kadar ni časa kuhati. Za viške marelica pa tako vsak ve, da ni straha, da bi se pokvarile 🙂 .

Marelice potem polagam v posteljice in jih dobro pokrijem, da jih ne bi zeblo.

mareličina žimnica

Nato jih dam v vrelo vodo. Da jih res ne bi zeblo, jih pustim tam kar 20 min. Če so prve spomladanske, bolj slabo zrele, lahko še kakšno minuto dlje. Vendar so občutljive in se nerade pregrejejo. Ne smejo predivje vreti. Podobno kot juha so rade vzrok za prepir. In rade imajo masažo. Njihove postelje – cmoki – uživajo, če že med polaganjem v jakuzi potresamo lonec sem in tja, sicer protestirajo in se zlepijo na dno, marelice pa ves svoj sok od neugodja polulajo v vodo. Marelice, ki smo jih uspešno razvajali, so tesno zavite v svojo pernico. Na krožniku potem od veselja v loku brizgnejo svoj sok naravnost v usta. 

Moj ima malo čudna nagnjenja. On ima rad nagce. Če bi to bile nage babe, bi še nič ne rekla 😉 . V bistvu samo ne mara krzna, se mu živalce smilijo. Takole si jih privošči:

nagci za Mojga

tako se dozirata cimet in sladkor

Jaz jih po damsko zavijem v plašč:

knedlci s plaščkom

Mala Miš jih napade vsakih nekaj, zelo rada, veliko. Velika je od takrat, ko prvič rekla: “enci knedi”.

P.S. To sedaj je ta pravo zahvalno kosilo in ne neka kvazi zahvala kot ta tu.

P.P.S. Zahvala gre Mojmu za ves trud s kuhinjo in renoviranjem stanovanja.

Polnozrnati bučni kruhki

Danes so bili za zajtrk. Upam, da bo strokovno oceno podaj še poskusni zajček, po osnovni profesiji pek. V vsej jutranji gneči in naglici, ga nisem uspela niti povprašati.

Sledila sem temu receptu:

• 220 g tekočega bučnega pireja
• 180 g bele pšenične moke
• 180 g polnozrnate pšenične moke
• 25 g kvasa
• 1,5 žličke soli
• žlica surovega masla
• malo mleka za premaz

Sol bi bilo po receptu dati na kvas, da ga raztopi, a me je pek učil, da sol kvas ubije in je ta akcija odpadla. V bučni pire sem najprej zvrnila polnozrnato moko in premešala. Dodala sem še belo moko, sol in zdrobljen kvas ter zmehčano maslo (stopila sem ga v mikrovalovki) in zgnetla testo. Po 15 minutah je bilo lepo rejeno.

po prvem vzhajanju mi je bilo všeč

Iz majhne kepice je nastala mehka napihnjenka. Drugo gnetenje je prevzela Mala Miš in mimogrede ustvarila še veverico:

Mala Miš ima domišljija

Potem sva le zvaljali eno kačo, jo delili in rezali tako dolgo, da sva ustvarili 10 majhnih hlebčkov. Te sva dali počivat na pekač za 25 minut. Sledilo je lepotičenje z mlekom in pečenje na 180 stopinjah približno pol ure. Iz pečice so prilezli ljubki hrustljavi kruhki. Najboljši so bili zvečer, še topli.

zlati kruhki

Od najine dvojne porcije (20 hlebčkov) jih je še nekaj ostalo, a ne bodo več dolgo.

Tekoči bučkin pire narediš tako, da očiščeno bučko (ne cukin ali katero od poletnih buč – vzemi velikanko, muškatno ali podobno bučo čvrstega mesa) skuhaš v pari in zmelješ. Jaz sem to storila že pozimi, ko sem upokojila sladkasto, še ne popolnoma zrelo velikanko. Pire sem zamrznila za zalogo.

Naslednjič bom po vsej verjetnosti poskusila narediti kruhke z malo več bučinega pireja, morda bom to domačo, malo bolj grobo polnozrnato moko malo dlje namakala, večkrat premesila testo, da vidim razliko v kakovosti kruha. Bom poročala o rezultatih.

tekoč bučkin pire

na toplem so še zrastli

Osvežilno poletno kosilo

Kadar sama jem doma, lahko improviziram in testiram novo hrano. Sveža zaloga bio solate mi je dišala, rabila sem še nekaj za zraven. Želodček je rekel krompir, preblisk je rekel čebula. Krasno! Še dobro, da tu in tam naletim na Jamieja Oliverja. On večkrat peče čebulo v pečici in razlaga, kako je sladka.

Danes je obstajala le ena ovira. Pečenje v pečici na vroč poletni dan v garsonjeri pomeni brezplačno in prisilno savnanje na ta dan. Zato smo pri nas doma včasih zelo iznajdljivi – drugače ne gre. Pečenje skrajšamo in prestavimo na štedilnik. Krompir skuham kar v olupku, saj ima tako bolj bogat okus. Kuhanega olupim, narežem na polovičke ali četrtinke in popečem v teflonki, da zlato porjavi. Pri tem je krasno, da ni nič hudega, če se mi olje malo vlije. Tak krompir popije malo olja, višek lahko enostavno odcedim. Paziti je edino potrebno, da ni temperatura pečenja prenizka.

Danes sem skupaj s krompirjem vrgla v teflonko še na tri kose narezano polovico čebule. Pekla sem pokrito. Mešala sem samo s tresenjem posode, da sem obdržala temperaturo. V trenutku, ko mi je bil krompir na pogled všeč, je lepo dišala tudi čebula. Čebula je dovolj pečena takoj, ko postekleni, lahko je tudi malo zapečena in ji nič ne škodi. S to mešanico bi se lepo ujemala tudi kakšna rezina sira. Soli jaz ne rabim, moja dva banditka si solita na krožniku. Zraven sem si privoščila velikansko skledo solate.

Pri ponovitvi takega kosila bom nekaj krompirja zamenjala s čebulo, saj je bil kar naenkrat pustega okusa, potem, ko je zmanjkalo čebule. Čebula je bila sladka in topljiva, nič pekoča, nič grenka in neverjetno dobro se ujema s solato. Morda bom krompir povsem izpustila 😛 .

P.S. Slike ni, sem prehitro pospravila na varno 🙂 .

Pasulj je res ajnfoh ko pasulj

Bil je čas, ko sem z velikim veseljem skuhala pasulj. Več veselja kot talenta, je rekel Moj. Nekaj mu je manjkalo. Pasulju, ne Mojmu 🙂 . Me je prepričal, da mora nujno biti tisti nališpano bel fižol. Domač menda ni pravi in ne da tako finega okusa.

Tako sem se prvič v življenju odpravila v trgovino po fižol. Kupila sem prvega, ki mi je prišel pod roke. Bel je bil, pisalo je tetovec in lepo je izgledal. Okus pa je imel po, khm, ničemer. Po 12 urnem namakanju sem ga kuhala tri ure, a je bil še vedno trd. Prav, je bil očitno star.

Moja trma mi ni pustila, da pri nas doma ne bi več kuhali pasulja, sploh pa ne po tej fazoolasti objavi našega chefa. Zopet sem se ogledovala po trgovinah za ta belim. Našla sem enega v 500 g embalaži. To je bilo dovolj malo, da sem ga kupila. Danes je končno napočil čas, da ga uporabim.

Včeraj večer sem zrnca namočila, danes pa posrfala še za konkurenčnimi recepti. Ob vpisu gesla pasulj v iskalnik se je kar vsulo zadetkov. Po podrobnem pregledu sem ugotovila skupne imenovalce: čebula, lovor, paprika in sol. Najbolj je opisu enostavno kot pasulj ustrezal ta. V končni fazi sem zopet nekaj naredila po svoje. Peteršilj mi nekako ne diši po pasulju.

300 g fižola sem namakala 10 ur, pobrala plavajoče fižolčke in odcedila. Fižol sem zalila z vodo tako, da je bilo vode za en prst več kot fižola, in postavila na ogenj. Kar med segrevanjem sem dodala 2 naseckani čebuli in 3 lovorjeve liste. Prvič v življenju sem ob zavretju pobirala pene.

Po dobri uri rahlega brbotanja sem dodala0,5 kg prekajene pujskove vratovine, ki se je tam pokuhavala nadaljnih 20 minut. Medtem sem pripravila svetlo prežganje na olivnem olju (iz 4 žlic moke), dodala 2 stroka strtega česna in hitro zalila z vodo. V lončku sem v vodo zamešala žličko ostre in žličko sladke rdeče paprike in vlila v prežganje. Vse skupaj sem dodala fižolu, iz katerega sem že izvlekla meseka. Ker je bilo prežganje z vodo gosto, moji fižolčki pa so imeli preveč prostora za plavanje, sem gostilo razmešala kar s fižolovko 😀 (fižolovo juho). Solila sem komaj sedaj, malo popoprala, iztisnila še dobro mero paradižnikove mezge in pokuhala. Pridala sem še narezanega pujseka. Zadevo sem poslala na hiter test čez okušalne brbončice mojstra in to je bilo to.

rdeč, dišeč njamast

Pol smo ga že pojedli, ostalo bo globoko zamrznil moj gospodinjski pomočnik za dan, ko mame ne bo doma.

P.S. Chefov recept bo moral pa počakati na hladnejše dni 🙂 .

Popoln uspeh

Naneslo je, da sem drugič v življenju samostojno pekla krofe. Do sedaj je mojo familijo z velikim veseljem s temi pustnimi dobrotami razvajala moja Taščica. Neko leto sem imela že vse pripravljeno, celo malo stekleničko ruma sem kupila, kvas je že čakal in moka se je grela, ko je zazvonil telefon. Čez par minut smo se že odpravljali od doma 😛 .

Letos je stvar malo drugačna. Smo za konec tedna naplanirali en velikanski nič. Malo domačega delovnega lenarjenja. Krofi so nam pa vseeno dišali. Z Malo Mišjo sva že včeraj napletli načrt, o katerem se Mojmu ni niti sanjalo. Saj sva ga pošiljali v trgovino po marmelado, pa moški kot moški ni razumel namiga 🙂 . Le tam enkrat po kosilu je začudeno vprašal: “A krofe bomo imeli?”

Sedaj lahko rečem, da smo imeli krofe. Preteklik 😀 .

Recept sem tistega rumovskega leta snela iz interneta, original pa menda datira nekje 20 – 25 let nazaj. Seveda sem ga malo poenostavila in dopolnila po zgledu moje taščice. Za 24 krofov gre tako:

• 6 rumenjakov
• 1-3 žlice sladkorja
• 1 vanilin sladkor
• sok ½ limone ali malo limonine lupinice (bio, seveda)
• 8 dag kvasa
• 1/2 l mleka
• 1 dl olja
• 1/2 dl ruma
• 1 kavna žlička soli
• 1 kg moke

Rumenjake in sladkor penasto umešamo, nato dodamo vse tekočine vključno s kvasom. Kvas lahko sicer prej malo vzhajamo, a ni nobene potrebe po tem. Jaz ga nisem. Vse še enkrat na kratko zmiksamo. Dodamo soljeno moko in kar s kuhalnico ugnetemo mehko testo. Naj vzhaja 2-krat ali 3-krat. Nato z rokami ugnetemo za dlan velike kroglice in jih sploščene polagamo na pomokan prt. Jaz jih sploščim kar na prtu, mi lepše ratajo.

Vzhajane krofe cvremo z okroglo stranjo navzdol v olju pri 160 stopinjah, 3 minute pokrite, 3 minute po obračanju odkrite. Med peko je pravi užitek opazovati, kako se še napnejo 🙂 .

Mala Miš se je najbolj izkazala pri pripravi sestavin. Tehtanje in merjenje decilitrov ji je poseben užitek. Nato se je odpravila na zaslužen počitek 🙂 . Počivali so kaj hitro tudi krofi:

zdebelili so se

Tako debeljenje je zame pomenilo ponovni premik v kuhinjo. Morala sem preveriti, če tudi jaz znam ravnati z našo novo fritezo 😉 . Popekla se nisem, olje ni črno, krapi so se pekli takole:

nova friteza dela čudeže

Ko sem jih pobrala iz tople kopeli, jih je že čakal s servetko obložen krožnik, na katerem so se nežno obrisali in počasi ohladili. Napolnila sem jim trebuščke. Za to sem uporabila domačo jagodno marmelado moje Taščice. Je opasna, ta moja Taščica, a ne?

Nato so se šli pa važit na pladenj. Tako lepe prve runde krofov nisem spekla v sodelovanju z mojo mamo, niti z mojo taščico in je verjetno nikoli več ne bom 😉 . Takole so se bleščali:

prvi štirje kerlci

So se prav narcisoidno ogledovali na pladnju 😀 . A ne za dolgo, čeprav še zdaj ne vem, kako mi jih je uspelo obvarovati pred Mojim toliko časa, da so se ohladili. Pri mami plane na njih kot hijena na tuj plen 😉 . Ko sem krofe postavila na mizo, pa so izginili kot voda v Sahari 😛 .

Strokovna ocena je bila: malo premalo slani, majčkeno manj mastni bi lahko bili, končno merilo pa je vendarle količina preostalih krofov.

Naj razjasnim: Ostalo jih je toliko, da jih vsi ne moremo jesti za zajtrk, spekla pa sem jih 13. Ha, spet naša družinska srečna številka!

Krokodilčki v zobeh

Krokodilčki so ena taka čudna reč. Nekateri jih imajo v očeh. Moji prijateljici se kotalijo po kotih stanovanja, če predolgo ne počisti. Nekateri krokodilčki zrastejo v divje in nevarne živali, čeprav so kot majhni nebogljeni jedci drobnih vodnih žužkov in plen srednje malih ribic. Pri meni so se krokodilčki tokrat znašli v zobeh.

Tako velikih krokodilov že dolgo nisem ustvarila. So bili trdi, okrogli, eni ploščati, saj sem jih poskusila malo raztreščiti, pa ni in ni šlo. Nobeno orodje ni pomagalo. Še dobro, da nisem gostila moje svakinje, ker bi lahko zadeva končala v smeteh. Če bi jih reva samo videla, bi že letela…

Je pa za krokodilčke kriva Mala Miš. Me je pregovorila, da sem kuhala po njenih in ne po mojih željah. Jaz si že ves teden nagledujem proso, pripravljeno za češpljevo kašo. Vse podrobnosti najdete tu, pri dami, ki me je navdihnila. Sline cedim že tri večere in danes sem se trdno odločila, da si samo zase skuham večerjo. Tudi pod razno moja dva bandita tega ne bi jedla. Še dobro, bo več zame ostalo 😛 . In na moje veliko razočaranje, si je Mala Miš zaželela mlečni gris. Ja kako naj ljubemu detetu odrečem priljubljeno večerjico? Enostavno ne gre!

Me je tako lepo objela in polubčkala 😀 , da tega ne zamenjam za nič na svetu. Tudi za gris brez krokodilčkov ne!

Sadna muškatna buča

Sladica vseh sladic. Prija poleti s sladoledom in prija pozimi v bolj topli varianti.

Glavna in edina nujna sestavina je lepa, zdrava muškatna buča. Ostale sestavine vzamemo iz domače shrambe po trenutnem navdihu ali silom prilike – kar je nujno treba uničiti 😉 . Mi smo tokrat poleg buče uničevali skodelico ameriških borovnic, 2 banani in sladko smetano.

Začeli smo tako:

Pred rezanjem smo bučo nežno pobožali

… jo umili z mlačno vodo in ji povedali, da je res sladka. Tako razpolovljeno smo izdolbli…

... z žlico.

Njena dragocena semena smo skrbno shranili. To je buča, ki ima zelo malo osemenja, zato je 9 velikih zdravih semen lep uspeh:

za nove bučke

Bučo z olupom vred smo spekli v pečici pri 170 stopinjah. Obrnili smo jo s prerezano stranjo navzdol in jo poveznili na peki papir. Čas pečenja je odvisen od velikosti buče. Našo debeluharico smo greli 45 minut. V njenem sladkem soku smo spekli še banane:

v dobri družbi

Še tople banane sem narezala na koščke in jih pokapljala s sokom, ki se je cedil iz buče.

Ko je buča pečena, je kar mehka in nerodna za prestavljanje. Ker sem želela bučino polovico v enem kosu, da jo napolnim s sadjem, sem na eni strani privzdignila peki papir, z vrha pa sem jo pokrila s krožnikom in jo zvrnila nanj. Še toplo bučo sem izdolbla. Z žličko sem izrezala majhne bučne kroglice, jih zložila na krožnik in ohladila.

Bučo sem hladila na balkonu uro in pol. Tudi banane sem shladila. Jih nismo prej pojedli in zahvaljujoč Mali Miši sem jih uspela obvarovati pred glavnim hišnim tatom sladkih sestavin. (Pri peki torte v času pred Malo Mišjo je to bil boj z mlini na veter 😀 .) Za nekaj ukradenih bučnih kroglic me pa ob ogromnih količinah le-teh ni skrbelo.

V ohlajeno bučo sem v plasteh nasula pripravljeno sadje, tako da sem dobila pisan vzorec. Zaradi jedilnih muh Male Miši sem sladico do 3/4 prekrila s stepeno sladko smetano, okrasila s prihranjenimi bučnimi kroglicami in pokapljala s sokom, ki ga banane niso spile.

Sladice je bilo skoraj preveč za 4 lačne jedce. Smo jo imeli bolj za večerjo kot za sladico 😛 .

sadna muškatna buča

Ko je zmanjkalo bučnih kroglic, smo se lotili kar sklede. Je bila zelooooo sladka! Brez pikice dodanega sladkorja, da ne bo pomote!

Bolj po okusu našega atija bi bila kislejša poletna varianta. Dobimo jo tako, da del sadja in buče zmeljemo s paličnim mešalnikom, premešamo z raztopljenim sladoledom ali ohlajenim mlekom in s tem napolnimo bučo. Seveda dodamo tudi koščke celega sadja po lastnem okusu. Vendar pozor: Tekočega nadeva ne morete naložiti na kup, zato poskrbite, da bo skleda dovolj izdolbena in še vedno dovolj debela, da ne bodo imele največje pojedine hišne živali 😉 !

uničena

Kdo ve, kaj so kvočavi nudlni?

Ne, ni nekaj za na kruh namazati, je pa nekaj slastnega za v želodček. Nekaj koroškega. Testenine. Polnjene, a s čim?

Za pripravo malo modificiranih in po naše narejenih kvočavih nudlnov potrebujete:

• bico (za osnovni recept in navodila glede testa)
• otroka (da vas zabava med vsemi pavzami)
• kvoce (najboljše so domače)
• skuto
• kislo smetano
• jajce in še eno jajce
• sladkor
• cimet
• moko (pol gladke, pol polnozrnate)
• malo vode
• grumpe.

Če imate domače cele kvoce, jih namočite čez noč v večji količini vode. Glejte, da jih obtežite, da ne bodo plavale po vrhu vode. Le tako se bodo enakomerno namočile. Kupljene še malo mehke suhe hruške (te ne zaslužijo imena kvoce 😉 ) lahko namočite takrat, ko pričnete pripravljati testo.

namočene kvoce

Testo zmešate iz moke, jajca in vode. Testo naj bo bolj trdo kot mehko. Ko naša kepica počiva (in počivati mora dosti, sploh če je iz polnozrnate moke), na drobno zrežemo kvoce, kepo spet malo pregnetemo, nato dokončamo nadev. Kvocam primešamo malo skute, kisle smetane, jajce, malo sladkamo, potresemo s cimetom in premešemo. Predstavljajte si , da delate nadev za štrudl. Naš nadev mora biti približno takega okusa, a nekoliko bolj gost in sprijet. Po potrebi za gostoto dodamo drobtine.

vodo dodajamo počasi

Testo še enkrat pregnetemo in razvaljemo na 3 mm na tanko. Z žlico zajemamo nadev in ga polagamo na testo, pokrijemo in z rokami oblikujemo žepke. Zrak iztisnemo, da med kuhanjem ne popokajo.

iztisni zrak

Nudlne kuhamo v slanem kropu tako dolgo, da priplavajo na površje. Odcedimo jih in zabelimo z grumpam (z ocvirki 😛 ). Zraven postrežemo zeleno ali katero drugo solato. Teknejo v vseh letnih časih.

zabeljeni

Količine? Mi ne kompliciramo. Nadeva ne ostane nikoli, ker ga lahko tudi svežega za predjed poješ 🙂 , če ostane testa, ga prekrstimo v široke rezance, če pa je nudlnov že na prvi pogled preveč, jih zamrznemo za dni, ko rabimo hitro kosilo.

Kaj so torej kvočavi nudlni? To so žepki z nadevom iz suhih hrušk.

In da ne bo pomote: vse zasluge za tokratno pojedino nosi bica, jaz sem samo asistirala in slikala, da se lahko sedaj tu afnam 😉 , ker bica (še) ne piše bloga.