Zadonela je pesem čričkov in slavčkov

Za marsikoga je prva čričkova pesem v letu nekaj najlepšega in žgolenje slavčka neizmerno očarljivo. Še bolj seže do srca, če je čriček ali slavček tvoj lasten otrok. Moje srce se je kar topilo, ko sem poslušala cele zbore čričkov in slavčkov iz naše okolice na letni reviji otroških in mladinski pevskih zborov iz Benedikta, Jurovskega dola, Lenarta, Svete Ane , Svete Trojice in Voličine. Nekaj utrinkov želim deliti z vami.

Z domačinom že poznanim žarom nam je za uvod zapel zborček otroškega vrtca Benedikt. Ob uvodnih pozdravih so neverjetno tiho in mirno sedeli na odru in čakali svoj trenutek. Kot stari izkušeni mački.

Podobno samozavestno sta pred mikrofon stopili solistki iz Svete Trojice. Ena velika in ena majhna. Mojster jima je nastavil mikrofon na sredinsko višino. Ta velika je odpela svoje, nato pa manjši nastavila mikrofon nižje. Ne vem, če so imeli zmenjeno, a mislim, da ne. Poteza je bila tako pristna, spontana, sladka. Medtem je pel cel zbor, manjša solistka pa je večjo pogledovala in potihem spraševala, če je že čas, da zapoje. Sem se kar malo bala, kako ji bo šlo. A ko je dobila od kolegice znak, da prične, je zapela, da so mi šle dlake pokonci. Niti malo treme ni bilo čuti v glasu. Uspelo ji je!

Ker sama pojem v zboru, so mi te interakcije med pevci še posebej zanimive. Vesela sem, kadar vidim na odru ekipo, ki si pomaga. V nekaterih zborih so se domenili za zibanje po taktu. Rado se zgodi, da se polovica vrste ziba levo, druga polovica pa desno v istem trenutku. Potem se med pevci (ali plesalci na veselici) odvijajo skorajda male vojne. Zakon močnejšega. A ne povsod. Nekateri zborovodje rešijo to tako, da se zibajo z zborom. Potem vsi vedo, katera smer je prava.

Zibanja in plesa je na odrih otroških in mladinski pevskih zborov čedalje več. Vesela sem, da ni več tako, kot v starih časih, ko smo morali stati pri miru, saj smo ja vendar nastopali! S plesom in zibanjem je petje bolj živo. Tudi nekateri  zbori odraslih gredo po isti poti. Le kako bi v to prepričala moje sopevke? Da bi bile morda bolj podobne Perpetuum Jazzile.

Tako so naredili v enem od mladinskih zborov. Žal, nisem prepričana, ali so to bili pevci iz Svete Ane ali so morda bili tisti iz Jurovskega dola. Morda me bo kdo prijazno razsvetlil v komentarju? Bom vesela, hvala.

Torej, peli so afriško pesem, spremljali s primernimi inštrumenti, nakar je vse počasi potihnilo. Po dvorani se je zaslišalo šumenje. Rahlo škrabljanje dežja. Nato so pričele padati večje kaplje in končno se je ulilo, kot se spodobi. Zagrmelo je. Še drugič. In tretjič. Počasi je dež pojenjal. In zaslišala se je Africa (Toto, Prpteuum Jazzile). Nato je zmanjkalo toka. Čisto zares. Obsedeli smo v temi, mikrofoni niso imeli učinka, slišali so se le bobni in utrujeni glasovi pevk in pevcev.

Benedikt se je zopet izkazal. Kot že večkrat pri nas je občinstvo s ploskanjem spodbujalo nastopajoče v stiski. Končno (saj je bila le minuta, a na odru se čas neznansko vleče, če gre kaj narobe) so se zopet oglasili zvočniki in pesem je zazvenela do konca v vsem svojem čaru. Škoda, da nimam posneto. Bi imela dokaz v svojih rokah, da je treba previdno grmeti. No, za tolažbo si oglejte original:

Še tri po mojem izboru, seveda promoviram domačine 🙂

in

in stara koroška, ki je niso peli domačini:

Na YouTube-u si lahko ogledate seveda še več 🙂 Tudi tam slišim na ime Emetadindon. In upam, da bom naslednje leto zopet imela priložnost slišati pevski podmladek.

Friško s koncerta Klapovühov

Mene ne navdušiš zlahka za obisk koncerta. Gneča in glasna glasba sta mi odveč. Tudi zato sem šla na U2 prvič v življenju komaj lani, pa sem njihova nora poslušalka. No, na Klapovühe bom še šla. 

Klapovühi

 

Prvič sem bila na njihovem koncertu pred leti. Morda je bil celo njihov prvi. Velikih izkušenj takrat še niso imeli, denarja tudi ne. Po svojih najboljših močeh so se potrudili z organizacijo. Imeli so mnoge znane goste in marsikdo je na koncert šel prav zaradi njih. Ozvočenje takrat ni bilo ravno najboljše (je pa marsikje bilo že tudi mnogo slabše). Za moje pojme (občutljiva ušesa) je bilo preveč na glas. 

Pretekli petek sem na koncert odšla predvsem zaradi Mojga, ki je najini mali mažoretki obljubil, da jo gre gledat. Vsedla sva se v drugo vrsto, tik pred oder. Sosed poleg mene je ugotovil, da sedimo tik pod zvočniki. Joj, sem se ustrašila! V naslednjem trenutku se je na platnu pričel skeč in sem na bojazen v hipu pozabila. Zvok je bil do konca koncerta odličen. 

Klapovühi so kot skupina v zadnjih letih izredno napredovali. Pozna se, da vlagajo v svoje znanje. Moja Mala Miš se je sicer pritoževala. Rada bi jih v večji meri slišala igrati na tiste prvotne, doma narejene inštrumente, ki so dolga leta bili njihov razpoznavni znak. Vidite in slišite jih lahko tu. Težko sem ji razložila, da grejo naprej, da iščejo nove glasbene izzive. 

Tudi na odru so že pravi profesionalci. Če sam nikoli ne stopiš na oder, sploh ne veš, kako težko je dobro zgledati tam gori. Predvsem takrat, ko gledaš TV, se vse zdi tako enostavno. Muzikantje igrajo, pevka poje, se lepo smehlja, tu in tam zamahne z rokami. Sploh nismo pozorni, da kamera spremlja zdaj enega zdaj drugega. Kaj pa tačas počnejo ostali? 

V dvorani na koncertu je situacija povsem drugačna. Še posebej če kot jaz opazuješ tiste, ki niso v centru pozornosti. Kako naj stoji muzikant ali pevec, ko ima eden iz skupine govor? Kdaj naj gredo ostali člani dol z odra, če je govor namenjen povezovanju programa? Naj odidejo vsi hkrati ali ne? Kaj storiš, če se ti po nesreči odpne pasek obleke ali naramnica? Klapovühi so vse zelo dobro izpeljali. 

Program je bil od začetka do konca dobro voden. Skeč iz uvoda se je med pesmimi nadaljeval do samega zaključka koncerta. Vse pesmi in gostje so bili napovedani skozi smiselno zgodbo. Poslušalcem v dvorani niti za hip ni bilo dolgčas med menjavo bendov in nastavljanjem mikrofonov. 

V skoraj treh urah programa smo ob Klapovühih videli in slišali tudi naše benediške mažoretke, ki so jih pripeljale na oder in ob njihovi glasbi vrtele svoje paličice. Predstavil se nam je Prleški kvintet. Fantje in dekleta so se spoznali na srečanju mladih talentov, kjer so obojni bili nagrajeni. Strokovni mentor Klapovühov je prišel s svojim bendom Deja vu. Mili, avtorica nekaterih pesmi Klapovühov, je nastopila v dvojni vlogi. V goste so povabilli tudi sošolkinega očeta z bendom Jo&Vi. V Benediktu smo ponovno slišali patra Janeza, tokrat žal brez pokojnega patra Mirka. Oba sta v preteklem letu pri nas vodila misijon. 

Kolikor se je dalo, sem jih poslikala. Vse slike si lahko ogledate tu. 

Nekateri so se malo pritoževali, da letos niso nič napovedali, katere goste imajo na koncertu. Sem ugotovila, zakaj je bilo tako. Ni to, da gostje ne bi bili dobri. Koliko so znani, ne vem. Ne spremljam te zvrsti glasbe. Razlog je enostavno v tem, da je skupina toliko dozorela, da bomo sedaj hodili na koncert zaradi njihove glasbe.

Plesne meglice, Lenart 2010

Otroci so me zopet odpeljali v prelep svet pravljic in domišljije. Plesne zgodbice so prav posebno doživetje. Tisti najmlajši so billi tokrat še posebej zgovorni izrazni.

Preteklo leto so nas v čarobne meglice zavijali pri nas, v Dindonu, ko so mi mrknile baterije. Letos je bila zgodba povsem drugačna. Z rezervo sem bila oborožena do zob. Še snemala sem.

Vrtec v Lenartu je očitno zelo navezan na našo prestolnico, saj so se v njihovih predstavah kar kopičile majhne žabice. Prve so se bale čudnih zvokov, ki so jih prebujali. So skupaj z račkami prespale pri pujskih 🙂 .

Žabec se boji, vrtec Lenart

Druge žabice so plavale po lepi modri Donavi.

Žabec je junak, vrtec Lenart

Zgodbic je bilo še nešteto. Ne mislim samo tistih, izraženih s plesom. Mislim tudi vse tiste, ki so se danes ob videnem in slišanem pletle po glavah publike. Še svojih ne morem vseh prešteti. A so bile vse mile. Naj se le tako nadaljuje. Če iščeš svoje zgodbice, si oglej moje nebogvekakodobre slike, posnete s tribune. Sanjaj.

Pridite poslušat Eroiko v Benedikt

Tretjina Eroike se vrača domov, na svojo osnovno šolo. Na OŠ Benedikt praznujemo v petek, 22.1.2010 dan šole. Praznujemo prvo obletnico otvoritve nove stavbe. Kot vedno ob večjih dogodkih na naši šoli so priprave intenzivne in vročica pred nastopom se iz dneva v dan stopnjuje.

Učenci zopet pripravljajo proslavo, v bistvu predstavo z zgodbo. Ni suhoparnega napovedovalca. Nastopajoči se prepletajo med seboj v osnovni zgodbi s prijetnim sporočilom. To je pravljica, ki jo z veseljem gledaš in poslušaš. Me prav zanima, kakšno štorijo so si izmislili tokrat.

Za vabo od Male Miši izvem le to, da bodo nastopili prvošolčki, otroška folklora, otroški pevski zbor, učiteljski pevski zbor ter kot gostje Klapovühi in Eroika. Moja vstopnica je na varnem. Na oglasni deski jo gledam vsak dan in čakam na petek 19.00.

Žal nikomur ne morem obljubiti, da bo karto še dobil, ker so menda že skoraj vse prodane. Zopet bo gneča. 🙂

Pridite v Čudoviti svet buč

Če se v petek zvečer slučajno ne veste kam dati, vas vabim v Čudoviti svet buč. Pravzaprav vas tja vabi Štefan Erjavc, ki je za Društvo Literarno gledališče Treska Mežica pripravil besedilo in slike (z malo moje pomoči). Kaj, kdaj in kje?

Pravljični večer ob treski se bo dogodil v petek, 9. oktobra 2009 ob 20.00 uri v gostilni Krebs v Mežici. Organizira Društvo Literarno gledališče Treska Mežica ob finančni podpori Občine Mežica in pomoči gostilne Krebs in Elstik d.o.o.

Zagotovo se boste prijetno nasmejali, zvedeli kaj novega o bučah in se na koncu z bučo tudi okrepčali. Besedilo sem že prebrala. Štefan je zbral kar nekaj zanimivosti. Pripravil je tudi bogato zbirko zanimivih slik. Meni je zelo žal, da ne bom mogla iti, zato poročila tu gori ne bo. Morda bo na Štefanovem blogu. Upam, da se bo malo pohvalil, saj se ima zakaj. Človek, kateremu pisanje nikoli ni bilo del službe in je torej pisal le “pod mus”, je pri svojih 63 letih sestavil lepo besedilo, 6.882 besed dolgo. Že več kot leto piše blog in tudi to je dosežek. Kdo ve, koliko besed je že zapisal tam. Prav rada bi slišala ta literarni večer v živo, a ker to ni možno, vabim vas, da si privoščite malo sprostitve in klepeta z avtorjem ob bučni večerji.

Zakaj cerkev ne opravi s pedofilijo?

Ves teden me že muči en črv, ki so ga mediji uspešno naselili v naše glave. Mala Miš ima v okvitu priprav na prvo obhajilo pri žuniku skupaj s še eno prijateljico zasebne pevske vaje. Panika! Od začetka tedna dalje, ko mi je to povedala, skrbno opazujem njeno obnašanje. Pozorna sem na morebitno nihanje razpoloženja, nepričakovana nasprotovanja ali kakršen koli odklon od običajnega vedenja. Miška je na srečo vesela in ravno toliko uporniška kot vedno.

V trenutku, ko mi je povedala za zasebne pevske vaje, sem kar zmrznila. Na srečo sem hitro našla prava vprašanja, da sem prikrila svoje dvome in pridobila nekaj informacij. Močno sem se upirala objavi teh miselnih viharjev na blog. Nočem načenjati takih tem. Danes sem pa zopet slišala, da v Sloveniji sumijo na zlorabe v okviru priprav na birmo. Miška se pripravlja na obhajilo…

Cerkev bi lahko v vseh takih primerih drugače reagirala. Saj jih človek še razume, da poskusijo zavarovati svoje delavce, župnike, a na prvem mestu bi vseeno morale biti njihove ovčke, a ne? Če bi cerkev svoje ljudi, ki so jim dokazane kršitve, kaznovala tudi sama, na način, da bi tudi ovčke to videle, bi dosegli dvoje:

1. Pastirji bi bolj razmišljali o tem, kaj se sme in kaj ne in kakšno kazen jim bo vrhovni šef tu spodaj in tam zgoraj naložil. Obnašali bi se bolje.
2. Ovčke bi v splošnem imele večje zaupanje v pastirje in bi jim bolj zaupale in verjele, kadar bi prišlo do lažnih obtožb.

Ljudje pač smo ovčke v resnici. Radi hodimo in blejamo v skupini. Ko se ena prestraši, smo prestrašeni vsi. To nam je prazgodovinski nagon. Povsem normalen vzgib, ki je nas, ljudi, varoval dolga tisočletja in varuje živali, ki živijo v skupini, še dandanes. V okviru tega refleksa tudi ločujemo druge vrste na nevarne in nenevarne. Tekom zgodovine smo se naučili tudi posploševati. Ko se nekdo izkaže za nevarnega, posplošimo to na celotno skupino enakih osebkov. Na ta način so vsi politiki skorumpirani, vsi zdravniki zanič in predobro služijo, vsi podjetniki so tajkuni in vsi managerji tlačijo samo v svoj žep. Na koncu so še vsi župniki pedofili.

To seveda ni res. Tudi cestni delavci niso vsi enaki, med šiviljami so spretne in manj spretne, računovodkinje, komercialisti, knjižničarji, kovinarji in vsi ostali delavci na svetu so si med sebi enakimi različni. Tudi med njimi so lahko izredni, odlični delavci in med njimi tudi najdemo kriminalce. Pri bolj domačih poklicih, stvareh, dejstvih ali pojavih manj posplošujemo, pri manj poznanih posplošujemo bolj. Neznanih stvari nas je bolj strah. Kar nas lahko nekje nekoč osebno prizadene, nas boli toliko bolj, strah ima še večje oči.

Nihče me nikdar ni rešil tega strahu. Kako naj pri vseh novicah, govoricah in medijski gonji sedaj svojega otroka zaupam našemu župniku? Na srečo sem slišala mnogo zgodb sedaj odraslih ljudi, ki jim zaupam. Zgodbe so o našem župniku, ki pri teh ljudeh uživa zaupanje in spoštovanje zaradi vseh svojih dobrih dejanj za njih, ki so takrat bili še otroci. Jaz pa sem kljub temu na preži, če Mala Miška mirno spi. Gledam jo pravkar in spi kot angelček.

Šport je uspel, špas tudi

Danes je bil pravi šport špas za tri generacije. Zbrali smo se na šolskem igrišču. Vstopnico smo plačali z odpadnim papirjem.

To je bilo neko čudno plačilo. Tekmovali smo, kdo plača več. Naša familija je bila bolj skromna. Smo bolj revni ljudje in nimamo prostora celo leto zbirati kupov starih časopisov, reklam, katalogov in podobne navlake. Pri nas je nastavljena škatla za odpadni papir in jo spraznimo, ko je polna. Spraznili smo jo dan pred tem, ko smo izvedeli za termin špasnega športa.

V drugih družinah je malo drugače. Očitno imajo dosti prostora in dosti avtomobilov ali pa ogromno prikolico. Pritovorili so kar 351 kg starega papirja. Če je znanka v svoj prtljažnik spravila 52 kg, so ti rabili približno sedemkrat toliko prostora. Morajo biti tudi pravi mišičnjaki, da so vse to zložili najprej v avto, potem na tehtnico in še v keson.

Ob vstopu na prizorišče smo vlekli barvne listke. Po eko himni so nas učiteljice zložile v skupine glede na barvo izvlečenega listka. Skupine smo se podalajale na pot v pet minutnih razmakih. Prve skupine so zamudile veliko zabave. Učiteljice so z igricami poskrbele, da smo se ves čas čakanja prijetno zabavali. Malo smo se spoznavali, peli, plesali in skakali.

Na pohodu je bilo še bolj veselo. Čakalo nas je kar nekaj postaj z različnimi nalogami. Metali smo žogico, peli zajčku, dokazovali poznavanje travniških cvetlic in dreves, risali smo zajčka, igrali smo se pantomimo, hodili po hlodu, se plazili skozi tunel nog in iskali pare. Dobro smo se razmigali in nasmejali. Na cilju nas je čakala še malica in koncert naših šolarjev. Lepo je bilo.

Eko himna

skupine se zbirajo

met žogice

Slavolok narave

tunel se zbira

Kdaj je pravi čas za kres?

Mislim na tisti kres ob prazniku dela. V starih časih je ta delovni kres moral biti točno na predvečer praznika, torej 30. aprila. Pri nas v Benediktu smo si stvar priredili po svoje. Kaj si moremo, si pač radi privoščimo zabavo.

Mi si privoščimo dvojno zabavo, če se le da. Dvojno zabavo imamo na Martinovo. Najprej pokušamo mlado vino na Martinovo soboto na kakšni zares veliki prireditvi, naslednji vikend pa preverjamo še domače vinarje. Sedaj bomo tako naredili še s kresom.

26. april je pravi datum. Smo postavili majsko drevo, imeli pošteno veselico in prižgali kres. Glasbeno-turistično društvo Klapovüh se je izkazalo z organizacijo, naši domači lovci in gasilci pa so se izkazali z mišicami. Brez dirigenta, ki je akcijo postavljanja mlaja vodil, jim bi lahko šlo marsikaj narobe. Po zaslugi vseh je mlaj postavljen navpično, ob kresu je bilo toplo in živahno in naši otroci so tisto noč spali kot že dolgo ne.

mlaj je dolg okoli 25 m

to so mišice

ta je ves čas postavljanja lajnal

zakurili smo

zdaj je šele vroče

Le ene stvari ne razumem: kako to, da morajo v tem veselem kraju priti na sceno najstniki, da se pleše – polka?

Sanje čistunske savnistke

O zdravilnih učinkih savne tu ne nameravam razpravljati, zaupam pa vam moje sanje o popolni savni in popolnih savnistih. In ne mislim na izklesana telesca. Lahko so tudi obilni. Ampak obnašanje…

Uh, obnašanje v savni je pa včasih presneto obupno. Za začetek so krivi upravljalci savn sami, ker izobesijo trapaste table z navodili. Na tistih tablah je dostikrat narisan striček, ki je z brisačo pokrit preko mednožja. Odlično! Sem že našla resnične stričke, ki so z nago ritjo sedli na vroče klopi in se pokrili z rjuho. Saj je tako prav, a ne?

Rjuhe bi morale biti dolge najmanj 2 metra, da jo človek enostavno razgrne in dejansko ima na rjuhi dovolj prostora, da se na njo vleže. Brez tega, da ti noge gledajo malo preko 🙄 . Ker šmenta, kdo bi si mislil, po petah tudi “švic” teče, da se o potenju po glavi ne pogovarjamo.

In da se ne pogovarjamo o pogovarjanju. Tega nekateri v savni ne znajo početi po bontonu. Ma kaj bonton! Savnanje služi sprostitvi, umirjanju in počitku, nekateri se pa derejo kot da so na glasnem gradbišču. Včasih se namesto njih dere radio. Odvisno od savne.

Tiste dame, ki zaidejo v parno savno do vratu zavite v rjuhe, so pa smešne. V pravi parni savni se tako ne vidi niti pol metra naprej. Nihče jih ne bo mogel pretirano opazovati. V kaj se bodo ogrnile ob izstopu iz savne, mi tudi ni jasno. In kako se tuširajo, mi je jasno še manj. Morda zavite v rjuho?

Torej, sanjska savna je locirana v moji sanjski hiški. Eno nadstropje za savno. Savno za 4 osebe, s počivališčem, in obveznimi sanitarijami. Savna ima eno veliko razgledno okno, skozi katero se vidi samo ven. Počivališče je obdano z enakim steklom. In tam veljajo MOJA pravila. Najprej tuširanje. Na polički čakajo brisače. Kompleti brisač (že imam šiviljo, samo še blago ji nesem 🙂 čez par let 😦 ). Barvni kompleti brisač:

• 1 za brisanje, 70 x 140 cm,
• 1 za podlogo v savni 100 x 250 cm,
• 1 za ležalnik narejena po meri ležalnika, da se na vrhu zatakne in sega do konca
• 1 dodatna za brisanje ali pokrivanje na ležalniku, če nimaš kopalnega plašča

Vsak povabljenec si izbere svojo barvo in se nikoli ne more zmotiti, katera je njegova. Potem se gremo savnati v prezračeno savno. Zalivamo zmerno in po dogovoru. Celi ležimo na brisačah. Pokrivanje ni nujno, nismo se prišli gledati. Počivamo na udobnih ležalnikih. (Pred nakupom jih bom tako tako temeljito stestirala, da se bo trgovcu že vrtelo od sile 😀 ) Umirjena glasba. Pri roki lahka literatura. In sonček sije na nas.

Sivi Vonder alias Zoran Predin v SNG Maribor

Zdaj lahko povem na glas. Bala sem se, da bo to en tak premalo živ koncert v družbi zadržane publike. Zaradi ambienta in reda, ki ga SNG zahteva. Neke opicanjene damice v high class večernih toaletah so ob prihodu moj strah še povečale. A je bil popolnoma odveč.

Koncert je bil odličen, vzdušje proščeno in enkratno. Je Zoki kar sam poskrbel za to. Aja, po novem ni Zoki. Ker po vrhu glave že pošteno plesni, so ga prekstil. Tako zdaj sliši na ime Sivi Vonder. In še vedno piše prelepe ljubenzenske pesmi. Po njegovih besedah obstajata dve vrsti ljubezenskih pesmi. Tiste za ženske razumejo vse ženske, ne glede na to, za katero žensko so napisane. Druge so za moške. A tu se pojavi problem. Moškim te stvari ne gredo tako zlahka v glavo. Moraš vsakemu posebej napisati pesem, da jo bo razumel (pa še takrat je nevarno, da je ne bo 😀 ).

Take vice je zganjal cel večer. Mi pa smo uživali ob novih in starih komadih, malo smo mu pomagali, malo pa smo kar sami peli. Dobimo za to kaj denarja nazaj 😉 ?

Ena finta pa se mu je rahlo ponesrečila. Je pozabil, da večina Slovencev ne zna francosko, ali pa je to bil vic za nas izbrance? Je napovedal solo na kitari, ob tem pa je kitarist zelo po malem in v polžjem ritmu plenkal po strunah: “Mes dammes et messieurs, permettez-moi de vous représenter le plus rapide guitarist Slovene.” Dvorana posluša, ena pa v smeh 🙂 . In po prevodu še en 🙂 .

“Dame in gospodje, dovolite mi, da vam predstavim najhitrejšega slovenskega kitarista.” Potem pa se je mojster izkazal. To morate v živo videti in slišati. Nič več se nisem imela kaj smejati. Tip res obvlada zadevo. In ostali tudi niso od muh.

Že od začetka koncerta se je videlo, da v tej predstavi uživajo prav vsi nastopajoči. Spremljajoči vokalistki sta poplesavali in se predajali svoji lastni spremljajoči 😉 zabavi, Roku so noge trzale kot strune na njegovi kitari, bobnar je z metlicama čaral ostre in mehke tone, basist se je zavzeto sklanjal nad kontrabas, “napočasnejši kitarist” Igor je svojo kitaro stiskal k sebi in s posebnim izrazom na obrazu napenjal strune. Kaj se je dogajalo gori za klaviaturami nisem prav dobro videla, zato pa je toliko bolj do izraza prišlo Zoranovo čaranje z rokami po zraku, kot da lovi metulje ali tvoje srce.

Zoran Predin & Gipsy Swing Band

Nova frizura za potomko stare trte z Lenta

Pri Benediktu smo rezali. Ni odšla ona k frizerju. Frizerji so prišli k njej. K častitljivi Čolnikovi trti, modri kavčini, potomki stare trte z Lenta, najstarejše trte na svetu. Tudi frizerji niso bili kar tako. To so sami izkušeni strokovnjaki, ki natančno vedo, kje se naj dela rez. Naj mi torej prosim ne zamerijo mojega preimenovanja.

Za slavnostno rez trte se zberejo vsi njeni skrbniki in botri. Glavni so občinski viničar g. Zlatko Borak, boter in župan Milan Gumzar in skrbnik stare trte na Lentu g. Tone Zafošnik, ki se je kot mlad mož učil mojstrstva v Slovenskih goricah. Z vso skrbjo in častjo pridejo na slavnostno rez trte tudi botri dveh sosednjih trt: domačega klintona, katerega starost je po ustnem izročilu preko 80 let, in radgonske ranine, avtohtone sorte Radgonsko Kapelskih goric. Vse tri trte v polnem zelenju si lahko ogledate tu.

Občani Benedikta se radi zberemo pri naši Čolnikovi trti. Spomladi jo obrežemo, v jeseni jo oberemo. Ob teh dogodkih je vedno veselo. Vinogradniško društvo Benedikt vedno poskrbi za kratek kulturni program. Tradicija svečanosti zahteva mimohod benediške konjenice.

mimohood konjenice

Tej so se letos pridružile tudi mažoretke. Po mimohodu so pripravile še eno točko in prikazale lepo usklajenost. Dekleta gredo kmalu na državno prvenstvo in jim vsak nastop ali vaja zelo koristi.

isti korak, isti vrtljaj

Na naših prireditvah ne smejo manjkati Klapovühi. Nekoč smo jih poznali kot skupino fantičev, ki igrajo na doma narejena glasbila, sedaj so že veliki mladeniči z resnimi inštrumenti in žensko članico. Zaigrali so tri pesmi in prijetno presenetili občinstvo.

pojeta kot slavčka

Malo drugače in s 25 letno tradicijo pa pojejo Završki fantje. Ko zaslišim te glasove, me kar dvigne. Njihovo petje je glasovno bogato, odpevi usklajeni in njihovi glasovi žametni. Božajo dušo.

Završki fanjte ubrano zapojejo

Kot vedno nam je spregovoril naš župan in sedaj tudi poslanec g. Milan Gumzar. To je človek, ki nikoli ne hodi naokoli z listkom v roki. Svoj nagovor vedno pove iz glave. Ali se zelo dobro pripravlja ne svoje govore ali pa ima dober dar govora. Vedno pove stvari preprosto in po zdravi kmečki logiki.

govor g. župana je vedno prijeten

Čolnikova trta, ki je leta 2007 že rodila, je bila ob svečanosti že v glavnem porezana, na zadnjo rez so čakali le še bodoči cepiči. Po običaju so nekaj cepičev podarili posebnim izbrancem, preostanek pa razdelili med obiskovalce. Zadnjo svečano rez so opravili skrbniki Čolnikove trte.

dogovarjajo se o novi frizuri

Med tem so pridne ženske roke že pripravljale malico za vse obiskovalce. In takrat so mi v misli spet privrele besede povezovalke Saše Lovrenčič. Pravi, da so pri Benediktu prijazni ljudje doma. In kot priseljenka ji dam še kako prav.

Trta ima novo frizuro. Upajmo, da je današnji veter ne bo preveč razmršil. Upajmo, da ji bo poleti zopet bujno pognala in pokrila z zelenjem celotno brajdo. Upajmo, da bo v jeseni na njej dozorel kakšen grozdek več kot lani in da bo vino Benediški trojček zopet okusno in dišeče!

Materinska proslava iz zakulisja

Izdala bom samo nekaj podrobnosti, ne vseh. Vseh niti ne vem 🙂 . Poznam le tiste podrobnosti, pri katerih sem imela prste vmes. A še teh ne izdam vseh. Dve vam povem.

Prva je žalostna, skoraj katastrofalana. Vsaj na prvi posluh je bilo tako slišati. Ženski pevski zbor je zadnjo pesem trikrat začenjal. Me smo to pesem pele brez akustične vaje v spremljavi klavirja. Ženske nismo dobro slišale intonacije, ki je bila dana na klavirju. Klavir je bil ozvočen, a ozvočenje se na odru ni kaj prida slišalo. Tako smo potem celo pesem pele v spremljavi klavirja, ne da bi ga slišale. Edino, na kar smo se lahko zanesle, je bil naš pevovodja, ki je moral tako zelo mahati, da smo se skoraj prehladile. Vsaj enkrat 😉 smo ga gledale, kako dirigira!

In je zaleglo. Ostale ženske še tega sicer ne vejo, jaz pa vem, ker sem slišala posnetek. Posnetek sem sicer gledala, a sem ga raje poslušala. Vizuelni del je posebno umetniško delo in ni za objavo, taka mojstrica pa nisem, da bi samo zvok izluščila in predvajala v dokaz.  So v dvorani lahko slišali, in če ima kdo drugačno mnenje, ga lahko mirno pove.

Še ena podrobnost iz zakulisja se mi podi po glavi že 3 dni. Otroški pevski zbor je pel tako lepe pesmice… Najlepše! In najlepše je pela Mala Miš. Kaj pela, imela je solo recital med dvema kiticama, za katerega sploh nisem vedela. Je tako lepo odrecitirala, da sem se na tribuni razjokala na drobne koščke od ganjenosti.

Tudi športno dvorano smo napolnili!

Sedaj vemo, da je bil kulturni dom resnično krepko premajhen. Ne le, da je vsako leto pokal po šivih, letos je bila polna velika športna dvorana v Benediktu. Materinska proslava očitno že ima svoj sloves.

Benedikt je majhen kraj, v katerem se vsi poznajo med sabo. Ljudje tu živijo zelo tesno povezani med seboj. Še vedno poznajo življenje v razširjeni družini skupaj z babicami in dedki. Njihov vsakdan je zelo tesno povezan z vero. Tesno povezani so tudi s svojim okoljem, z zemljo, ki jo obdelujejo. Veliko prebivalcev še živi na kmetijah in nekaterim je kmetija tudi glavni vir dohodka. Trdo delo in prepletenost njihovih življenjskih poti daje tem ljudem poseben značaj. Značaj, ki ga v mestih ne najdemo.

Ta poseben značaj ljudi bolj kot v mestu žene v družbo, na kulturne prireditve. Tiste redke priložnosti za praznovanje znajo dobro izkoristiti. Takrat pridejo skupaj, uživajo v kulturnem programu in kasneje še ob kozarčku ali dveh v prijetni družbi.

Prihod na proslavo ob materinskem prazniku je postal že kar običaj. Matere prihajajo v družbi svojih mater, babic, spremljajo jih možje in otroci. In kaj jih zvabi na proslavo? Razlogi so različni. Nekatere mame pridejo  pogledati svoje otroke, ki nastopajo. Druge pridejo poslušati svoje može, ki bodo zapeli za njih. Nekatere pridejo zaradi vzdušja in lepih misli, ki jih tam slišijo. Nekatere pa pridejo zato, da bi videle podelitev priznanja za naj ženo.

Naj žena, enaka med enakimi, a vendar posebna žena, zaslužna za nekaj več, predstavnica svoje skupine. Letos smo z nazivom naj žena počastili invalidko, ki je po nesreči pristala na invalidskem vozičku. Hitro po tem je izgubila še moža. Sedaj sama skrbi zase in redno obiskuje kulturne prireditve. Je ženska, ki je lahko vsem za vzor močne volje in veselja do družbe, ki človeka drži pokonci.

Zelo lepo je to povedal pater Mirko v današnji zgodbi. Ključno je, da človek lahko ostane brez materialnih dobrin, da mu odpove telo, a vedno mu ostane melodija v njegovih mislih, njegova volja. Moč volje te pripelje kamorkoli želiš.

In kaj počne pater na takšni proslavi? Saj pravim, da imajo ti ljudje poseben značaj. Vera je del njihove duše. In ker pri nas te dni poteka misijon, smo povabili medse še takšne goste. Vsem res niso po godu, a večina je v današnji popestritvi programa uživala.

Slike s prireditve najdete tu, spodaj pa si lahko ogledate darilca, ki smo jih pripravile ženske v ročnodelski skupini:

samo nekaj vzorcev

in še podrobnejša slika:

ta perlica je lepljena, nekatere so všite

Pridne roke so vse pripravile

Proslava ob materinskem dnevu se lahko prične. Vsi otroci znajo svoje pesmice. Dvorano so že preizkusili, saj jo imajo vedno na voljo. Odrasle skupine moramo večinoma v dvorani še opraviti eno akustično vajo za uglasitev. Pred proslavo bo za to na voljo dovolj časa.

Ena večja skupina pridnih rok mora še poskrbeti za lep in urejen videz dvorane. Moški se bodo še nadelali ob pokrivanju tal, ženske pa bomo pri finem razporejanju okrasja kot vedno uživale. Malo bo zelenja, malo pisanih košaric in metuljčkov. Nič kupljenega, le delo pridnih rok. Glavne pa so ta velike košare na spodnji sliki:

vse ročno izdelano

V njih je 430 ročno izdelanih voščilnic. Izvezene so s pisanimi sukanci in okrašene s perlicami. Števila delovnih ur si nismo beležile. Za to ni bilo časa, saj še klepetale nismo kaj prida 😉 . Drobne luknjice smo morale natančno zadeti z iglo, da je slika ostala lepa in razpoznavna. Kljub temu smo se ob delu zabavale.

Podrobnosti sledijo v nedeljo, 22.3.2009 ob 15.00 uri. Za bralke bloga, ki se ne boste udeležile proslave, pa malo kasneje.

Poročilo in vabilo

Eno prijetno delo je opravljeno. Kot vsako leto smo tudi letos članice ročnodelske skupine pripravile prijetno darilce za prihajajočo proslavo ob materinskem dnevu. Darilce še ostaja skrivnost. Skrivnost ostaja tudi letošnja dobitnica listine “Naj žena 2009”.

Aha, tisti, ki niste iz Benedikta, nimate pojma o čem govorim. Pri nas vsako leto člani kulturnega društva v sodelovanju s šolo in drugimi povabljenimi gosti priredimo proslavo, namenjeno praznovanju dneva žena in materinskega dne. Proslava je vsako leto izredno obiskana. Bogat program naših najmlajših, malo starejših in “ta starih” privabi žene iz celotne občine in še kako bolj oddaljeno gospo.

Veliko ljudi pa želi vedeti predvsem to, katera je dobitnica listine Naj žena. Naj ženo vsako leto izberejo člani izvršnega odbora kulturnega društva. Vsako leto je trenutek razglasitve zelo poseben in čustven. Kako tudi ne, če je v Benediktu toliko posebnih žensk, zaslužnih za marsikaj.

Odkar v Kulturnem društvu Benedikt deluje tudi ročnodelska skupina, dobijo žene ob odhodu iz dvorane tudi majcen spominek. Ta je seveda ročno delo spretnih rok in domiselnih glav in nobeno leto ni enak. Prvič smo ženske izdelale vrtnice iz krep papirja, nato so sledili ročno vezeni prtički in pikapolonice:

pikapolonice za srečo

Še isto leto smo izdelale darilca za upokojenke:

gobice za upokojenke

Teh darilc smo morale izdelati vedno več. Naš majcen kulturni dom je pričel pokati po šivih. Gneča je iz leta v leto večja, uboge dame zato puščajo svoje partnerje doma. No, letos jim to ne bo več potrebno. Prireditev selimo v športno dvorano.

Drage Benedičanke, vabljene tokrat z vsemi vam ljubimi. Obljubimo, da vam ne bo žal. Podrobnosti sledijo po pošti. Letošnje darilce pa ostaja skrivnost 🙂 .