Zadonela je pesem čričkov in slavčkov

Za marsikoga je prva čričkova pesem v letu nekaj najlepšega in žgolenje slavčka neizmerno očarljivo. Še bolj seže do srca, če je čriček ali slavček tvoj lasten otrok. Moje srce se je kar topilo, ko sem poslušala cele zbore čričkov in slavčkov iz naše okolice na letni reviji otroških in mladinski pevskih zborov iz Benedikta, Jurovskega dola, Lenarta, Svete Ane , Svete Trojice in Voličine. Nekaj utrinkov želim deliti z vami.

Z domačinom že poznanim žarom nam je za uvod zapel zborček otroškega vrtca Benedikt. Ob uvodnih pozdravih so neverjetno tiho in mirno sedeli na odru in čakali svoj trenutek. Kot stari izkušeni mački.

Podobno samozavestno sta pred mikrofon stopili solistki iz Svete Trojice. Ena velika in ena majhna. Mojster jima je nastavil mikrofon na sredinsko višino. Ta velika je odpela svoje, nato pa manjši nastavila mikrofon nižje. Ne vem, če so imeli zmenjeno, a mislim, da ne. Poteza je bila tako pristna, spontana, sladka. Medtem je pel cel zbor, manjša solistka pa je večjo pogledovala in potihem spraševala, če je že čas, da zapoje. Sem se kar malo bala, kako ji bo šlo. A ko je dobila od kolegice znak, da prične, je zapela, da so mi šle dlake pokonci. Niti malo treme ni bilo čuti v glasu. Uspelo ji je!

Ker sama pojem v zboru, so mi te interakcije med pevci še posebej zanimive. Vesela sem, kadar vidim na odru ekipo, ki si pomaga. V nekaterih zborih so se domenili za zibanje po taktu. Rado se zgodi, da se polovica vrste ziba levo, druga polovica pa desno v istem trenutku. Potem se med pevci (ali plesalci na veselici) odvijajo skorajda male vojne. Zakon močnejšega. A ne povsod. Nekateri zborovodje rešijo to tako, da se zibajo z zborom. Potem vsi vedo, katera smer je prava.

Zibanja in plesa je na odrih otroških in mladinski pevskih zborov čedalje več. Vesela sem, da ni več tako, kot v starih časih, ko smo morali stati pri miru, saj smo ja vendar nastopali! S plesom in zibanjem je petje bolj živo. Tudi nekateri  zbori odraslih gredo po isti poti. Le kako bi v to prepričala moje sopevke? Da bi bile morda bolj podobne Perpetuum Jazzile.

Tako so naredili v enem od mladinskih zborov. Žal, nisem prepričana, ali so to bili pevci iz Svete Ane ali so morda bili tisti iz Jurovskega dola. Morda me bo kdo prijazno razsvetlil v komentarju? Bom vesela, hvala.

Torej, peli so afriško pesem, spremljali s primernimi inštrumenti, nakar je vse počasi potihnilo. Po dvorani se je zaslišalo šumenje. Rahlo škrabljanje dežja. Nato so pričele padati večje kaplje in končno se je ulilo, kot se spodobi. Zagrmelo je. Še drugič. In tretjič. Počasi je dež pojenjal. In zaslišala se je Africa (Toto, Prpteuum Jazzile). Nato je zmanjkalo toka. Čisto zares. Obsedeli smo v temi, mikrofoni niso imeli učinka, slišali so se le bobni in utrujeni glasovi pevk in pevcev.

Benedikt se je zopet izkazal. Kot že večkrat pri nas je občinstvo s ploskanjem spodbujalo nastopajoče v stiski. Končno (saj je bila le minuta, a na odru se čas neznansko vleče, če gre kaj narobe) so se zopet oglasili zvočniki in pesem je zazvenela do konca v vsem svojem čaru. Škoda, da nimam posneto. Bi imela dokaz v svojih rokah, da je treba previdno grmeti. No, za tolažbo si oglejte original:

Še tri po mojem izboru, seveda promoviram domačine 🙂

in

in stara koroška, ki je niso peli domačini:

Na YouTube-u si lahko ogledate seveda še več 🙂 Tudi tam slišim na ime Emetadindon. In upam, da bom naslednje leto zopet imela priložnost slišati pevski podmladek.

Friško s koncerta Klapovühov

Mene ne navdušiš zlahka za obisk koncerta. Gneča in glasna glasba sta mi odveč. Tudi zato sem šla na U2 prvič v življenju komaj lani, pa sem njihova nora poslušalka. No, na Klapovühe bom še šla. 

Klapovühi

Klapovühi

 

Prvič sem bila na njihovem koncertu pred leti. Morda je bil celo njihov prvi. Velikih izkušenj takrat še niso imeli, denarja tudi ne. Po svojih najboljših močeh so se potrudili z organizacijo. Imeli so mnoge znane goste in marsikdo je na koncert šel prav zaradi njih. Ozvočenje takrat ni bilo ravno najboljše (je pa marsikje bilo že tudi mnogo slabše). Za moje pojme (občutljiva ušesa) je bilo preveč na glas. 

Pretekli petek sem na koncert odšla predvsem zaradi Mojga, ki je najini mali mažoretki obljubil, da jo gre gledat. Vsedla sva se v drugo vrsto, tik pred oder. Sosed poleg mene je ugotovil, da sedimo tik pod zvočniki. Joj, sem se ustrašila! V naslednjem trenutku se je na platnu pričel skeč in sem na bojazen v hipu pozabila. Zvok je bil do konca koncerta odličen. 

Klapovühi so kot skupina v zadnjih letih izredno napredovali. Pozna se, da vlagajo v svoje znanje. Moja Mala Miš se je sicer pritoževala. Rada bi jih v večji meri slišala igrati na tiste prvotne, doma narejene inštrumente, ki so dolga leta bili njihov razpoznavni znak. Vidite in slišite jih lahko tu. Težko sem ji razložila, da grejo naprej, da iščejo nove glasbene izzive. 

Tudi na odru so že pravi profesionalci. Če sam nikoli ne stopiš na oder, sploh ne veš, kako težko je dobro zgledati tam gori. Predvsem takrat, ko gledaš TV, se vse zdi tako enostavno. Muzikantje igrajo, pevka poje, se lepo smehlja, tu in tam zamahne z rokami. Sploh nismo pozorni, da kamera spremlja zdaj enega zdaj drugega. Kaj pa tačas počnejo ostali? 

V dvorani na koncertu je situacija povsem drugačna. Še posebej če kot jaz opazuješ tiste, ki niso v centru pozornosti. Kako naj stoji muzikant ali pevec, ko ima eden iz skupine govor? Kdaj naj gredo ostali člani dol z odra, če je govor namenjen povezovanju programa? Naj odidejo vsi hkrati ali ne? Kaj storiš, če se ti po nesreči odpne pasek obleke ali naramnica? Klapovühi so vse zelo dobro izpeljali. 

Program je bil od začetka do konca dobro voden. Skeč iz uvoda se je med pesmimi nadaljeval do samega zaključka koncerta. Vse pesmi in gostje so bili napovedani skozi smiselno zgodbo. Poslušalcem v dvorani niti za hip ni bilo dolgčas med menjavo bendov in nastavljanjem mikrofonov. 

V skoraj treh urah programa smo ob Klapovühih videli in slišali tudi naše benediške mažoretke, ki so jih pripeljale na oder in ob njihovi glasbi vrtele svoje paličice. Predstavil se nam je Prleški kvintet. Fantje in dekleta so se spoznali na srečanju mladih talentov, kjer so obojni bili nagrajeni. Strokovni mentor Klapovühov je prišel s svojim bendom Deja vu. Mili, avtorica nekaterih pesmi Klapovühov, je nastopila v dvojni vlogi. V goste so povabilli tudi sošolkinega očeta z bendom Jo&Vi. V Benediktu smo ponovno slišali patra Janeza, tokrat žal brez pokojnega patra Mirka. Oba sta v preteklem letu pri nas vodila misijon. 

Kolikor se je dalo, sem jih poslikala. Vse slike si lahko ogledate tu

Nekateri so se malo pritoževali, da letos niso nič napovedali, katere goste imajo na koncertu. Sem ugotovila, zakaj je bilo tako. Ni to, da gostje ne bi bili dobri. Koliko so znani, ne vem. Ne spremljam te zvrsti glasbe. Razlog je enostavno v tem, da je skupina toliko dozorela, da bomo sedaj hodili na koncert zaradi njihove glasbe.

Plesne meglice, Lenart 2010

Otroci so me zopet odpeljali v prelep svet pravljic in domišljije. Plesne zgodbice so prav posebno doživetje. Tisti najmlajši so billi tokrat še posebej zgovorni izrazni.

Preteklo leto so nas v čarobne meglice zavijali pri nas, v Dindonu, ko so mi mrknile baterije. Letos je bila zgodba povsem drugačna. Z rezervo sem bila oborožena do zob. Še snemala sem.

Vrtec v Lenartu je očitno zelo navezan na našo prestolnico, saj so se v njihovih predstavah kar kopičile majhne žabice. Prve so se bale čudnih zvokov, ki so jih prebujali. So skupaj z račkami prespale pri pujskih 🙂 .

Žabec se boji, vrtec Lenart

Žabec se boji, vrtec Lenart

Druge žabice so plavale po lepi modri Donavi.

Žabec je junak, vrtec Lenart

Žabec je junak, vrtec Lenart

Zgodbic je bilo še nešteto. Ne mislim samo tistih, izraženih s plesom. Mislim tudi vse tiste, ki so se danes ob videnem in slišanem pletle po glavah publike. Še svojih ne morem vseh prešteti. A so bile vse mile. Naj se le tako nadaljuje. Če iščeš svoje zgodbice, si oglej moje nebogvekakodobre slike, posnete s tribune. Sanjaj.

Pridite poslušat Eroiko v Benedikt

Tretjina Eroike se vrača domov, na svojo osnovno šolo. Na OŠ Benedikt praznujemo v petek, 22.1.2010 dan šole. Praznujemo prvo obletnico otvoritve nove stavbe. Kot vedno ob večjih dogodkih na naši šoli so priprave intenzivne in vročica pred nastopom se iz dneva v dan stopnjuje.

Učenci zopet pripravljajo proslavo, v bistvu predstavo z zgodbo. Ni suhoparnega napovedovalca. Nastopajoči se prepletajo med seboj v osnovni zgodbi s prijetnim sporočilom. To je pravljica, ki jo z veseljem gledaš in poslušaš. Me prav zanima, kakšno štorijo so si izmislili tokrat.

Za vabo od Male Miši izvem le to, da bodo nastopili prvošolčki, otroška folklora, otroški pevski zbor, učiteljski pevski zbor ter kot gostje Klapovühi in Eroika. Moja vstopnica je na varnem. Na oglasni deski jo gledam vsak dan in čakam na petek 19.00.

Žal nikomur ne morem obljubiti, da bo karto še dobil, ker so menda že skoraj vse prodane. Zopet bo gneča. 🙂

Posted in kultura. Značke: , , . 1 Comment »

Pridite v Čudoviti svet buč

Če se v petek zvečer slučajno ne veste kam dati, vas vabim v Čudoviti svet buč. Pravzaprav vas tja vabi Štefan Erjavc, ki je za Društvo Literarno gledališče Treska Mežica pripravil besedilo in slike (z malo moje pomoči). Kaj, kdaj in kje?

Pravljični večer ob treski se bo dogodil v petek, 9. oktobra 2009 ob 20.00 uri v gostilni Krebs v Mežici. Organizira Društvo Literarno gledališče Treska Mežica ob finančni podpori Občine Mežica in pomoči gostilne Krebs in Elstik d.o.o.

Zagotovo se boste prijetno nasmejali, zvedeli kaj novega o bučah in se na koncu z bučo tudi okrepčali. Besedilo sem že prebrala. Štefan je zbral kar nekaj zanimivosti. Pripravil je tudi bogato zbirko zanimivih slik. Meni je zelo žal, da ne bom mogla iti, zato poročila tu gori ne bo. Morda bo na Štefanovem blogu. Upam, da se bo malo pohvalil, saj se ima zakaj. Človek, kateremu pisanje nikoli ni bilo del službe in je torej pisal le “pod mus”, je pri svojih 63 letih sestavil lepo besedilo, 6.882 besed dolgo. Že več kot leto piše blog in tudi to je dosežek. Kdo ve, koliko besed je že zapisal tam. Prav rada bi slišala ta literarni večer v živo, a ker to ni možno, vabim vas, da si privoščite malo sprostitve in klepeta z avtorjem ob bučni večerji.

Zakaj cerkev ne opravi s pedofilijo?

Ves teden me že muči en črv, ki so ga mediji uspešno naselili v naše glave. Mala Miš ima v okvitu priprav na prvo obhajilo pri žuniku skupaj s še eno prijateljico zasebne pevske vaje. Panika! Od začetka tedna dalje, ko mi je to povedala, skrbno opazujem njeno obnašanje. Pozorna sem na morebitno nihanje razpoloženja, nepričakovana nasprotovanja ali kakršen koli odklon od običajnega vedenja. Miška je na srečo vesela in ravno toliko uporniška kot vedno.

V trenutku, ko mi je povedala za zasebne pevske vaje, sem kar zmrznila. Na srečo sem hitro našla prava vprašanja, da sem prikrila svoje dvome in pridobila nekaj informacij. Močno sem se upirala objavi teh miselnih viharjev na blog. Nočem načenjati takih tem. Danes sem pa zopet slišala, da v Sloveniji sumijo na zlorabe v okviru priprav na birmo. Miška se pripravlja na obhajilo…

Cerkev bi lahko v vseh takih primerih drugače reagirala. Saj jih človek še razume, da poskusijo zavarovati svoje delavce, župnike, a na prvem mestu bi vseeno morale biti njihove ovčke, a ne? Če bi cerkev svoje ljudi, ki so jim dokazane kršitve, kaznovala tudi sama, na način, da bi tudi ovčke to videle, bi dosegli dvoje:

  1. Pastirji bi bolj razmišljali o tem, kaj se sme in kaj ne in kakšno kazen jim bo vrhovni šef tu spodaj in tam zgoraj naložil. Obnašali bi se bolje.
  2. Ovčke bi v splošnem imele večje zaupanje v pastirje in bi jim bolj zaupale in verjele, kadar bi prišlo do lažnih obtožb.

Ljudje pač smo ovčke v resnici. Radi hodimo in blejamo v skupini. Ko se ena prestraši, smo prestrašeni vsi. To nam je prazgodovinski nagon. Povsem normalen vzgib, ki je nas, ljudi, varoval dolga tisočletja in varuje živali, ki živijo v skupini, še dandanes. V okviru tega refleksa tudi ločujemo druge vrste na nevarne in nenevarne. Tekom zgodovine smo se naučili tudi posploševati. Ko se nekdo izkaže za nevarnega, posplošimo to na celotno skupino enakih osebkov. Na ta način so vsi politiki skorumpirani, vsi zdravniki zanič in predobro služijo, vsi podjetniki so tajkuni in vsi managerji tlačijo samo v svoj žep. Na koncu so še vsi župniki pedofili.

To seveda ni res. Tudi cestni delavci niso vsi enaki, med šiviljami so spretne in manj spretne, računovodkinje, komercialisti, knjižničarji, kovinarji in vsi ostali delavci na svetu so si med sebi enakimi različni. Tudi med njimi so lahko izredni, odlični delavci in med njimi tudi najdemo kriminalce. Pri bolj domačih poklicih, stvareh, dejstvih ali pojavih manj posplošujemo, pri manj poznanih posplošujemo bolj. Neznanih stvari nas je bolj strah. Kar nas lahko nekje nekoč osebno prizadene, nas boli toliko bolj, strah ima še večje oči.

Nihče me nikdar ni rešil tega strahu. Kako naj pri vseh novicah, govoricah in medijski gonji sedaj svojega otroka zaupam našemu župniku? Na srečo sem slišala mnogo zgodb sedaj odraslih ljudi, ki jim zaupam. Zgodbe so o našem župniku, ki pri teh ljudeh uživa zaupanje in spoštovanje zaradi vseh svojih dobrih dejanj za njih, ki so takrat bili še otroci. Jaz pa sem kljub temu na preži, če Mala Miška mirno spi. Gledam jo pravkar in spi kot angelček.

Šport je uspel, špas tudi

Danes je bil pravi šport špas za tri generacije. Zbrali smo se na šolskem igrišču. Vstopnico smo plačali z odpadnim papirjem.

To je bilo neko čudno plačilo. Tekmovali smo, kdo plača več. Naša familija je bila bolj skromna. Smo bolj revni ljudje in nimamo prostora celo leto zbirati kupov starih časopisov, reklam, katalogov in podobne navlake. Pri nas je nastavljena škatla za odpadni papir in jo spraznimo, ko je polna. Spraznili smo jo dan pred tem, ko smo izvedeli za termin špasnega športa.

V drugih družinah je malo drugače. Očitno imajo dosti prostora in dosti avtomobilov ali pa ogromno prikolico. Pritovorili so kar 351 kg starega papirja. Če je znanka v svoj prtljažnik spravila 52 kg, so ti rabili približno sedemkrat toliko prostora. Morajo biti tudi pravi mišičnjaki, da so vse to zložili najprej v avto, potem na tehtnico in še v keson.

Ob vstopu na prizorišče smo vlekli barvne listke. Po eko himni so nas učiteljice zložile v skupine glede na barvo izvlečenega listka. Skupine smo se podalajale na pot v pet minutnih razmakih. Prve skupine so zamudile veliko zabave. Učiteljice so z igricami poskrbele, da smo se ves čas čakanja prijetno zabavali. Malo smo se spoznavali, peli, plesali in skakali.

Na pohodu je bilo še bolj veselo. Čakalo nas je kar nekaj postaj z različnimi nalogami. Metali smo žogico, peli zajčku, dokazovali poznavanje travniških cvetlic in dreves, risali smo zajčka, igrali smo se pantomimo, hodili po hlodu, se plazili skozi tunel nog in iskali pare. Dobro smo se razmigali in nasmejali. Na cilju nas je čakala še malica in koncert naših šolarjev. Lepo je bilo.

Eko himna

Eko himna

skupine se zbirajo

skupine se zbirajo

met žogice

met žogice

Slavolok narave

Slavolok narave

tunel se zbira

tunel se zbira