Užaljena buča

Kdo pravi, da je poljska buča neumna? Buča, sploh če je plemenite krvi, pardon, plemenitega semena, z dobro poznanim poreklom in plemenitim nazivom “Muscade de Provanse”, zelo dobro pozna koledar in običaje. Gorje tistemu, ki nje, mlade in popolnoma otročje, ne obdela kot se spodobi ob pravem času! Moja je začela kazati skrajno uželjeni obrazek, ker je nisem na Noč čarovnic primerno izrezljala.

Užaljena v dno duše

Noč čarovnic je že zdavnaj minila, zato sva jo sklenili razvajati malo drugače. Ker ima ta buča rada toploto, sva jo pogreli za vedno. Pri pripravi sladko vročih bučk je prav pridno sodelovala. Mlada, kot je bila, je imela olup in meso še mehko, tako da je bilo lupljenje in mletje pravi užitek. Hop hop hop in že je bila v dveh loncih. 4 kg očiščene in naribane buče nisem spravila v en sam pisker. Malo bolj smo se namatrali s kuhanjem. Mlado in sočno meso je spustilo precej vode, ki sem jo počasi povrela.

Pri pripravi take nezrele najstnice je bolje začimbe prihraniti za na konec, sem ugotovila. Malo soli je že fino dodati na začetku, da se zmes odsoči, nato pa je pametno dokončati po okusu. Voda pač povre, pri tehtanju pa močno vpliva na težo.

Za to v originalu 6 kg težko bučo sem si že ob pobiranju in hvaljenju tu na blogu mislila, da bo dolgo zorela. Zaradi zelo kislega vremena sem bila prisiljena buče pobrati prej, kot bi bilo primerno. Kislo poletje je bilo krivo, da so moje muškatovke začele delati bučke šele v avgustu. Sprva sem bila prepričana, da jih bom zopet kupovala v trgovini, ker ti plodovi ne bodo toliko dozoreli, da bi jih sploh lahko porabila za kaj drugega kot cvrtje. Na moje veliko začudenje so majhne svetlo zelene lisaste bučke postajale vedno večje in temnejše. No, ta kljub vsemu ni dovolj dolgo rastla, da bi dobila za visoko starost potrebno odpornost. Upam, da bo večji sestri to uspelo.

Sladko vroče bučke

Sem obljubila, da povem, kako je končal Hubi. Malo kasneje je sedaj 🙂 .

Hubbard je v svoji notranjosti tako topel, da sem si rekla, naj takšen ostane za vedno. Vsaj do trenutka, ko ga bomo shranili v vlažen temen prostor, kjer se ne bo nikoli več pokvaril, bo pa za energijo ljudi in zemlje. (Požrli ga bomo :lol:)

Idejo sem dobila po spletu okoliščin. Po svoji in sposojeni knjigi sem brskala za novim receptom. Lepi bučni namaz je Bajtlar že naredil, jaz pa bi rada en močan argument, da izvedeva blagovno menjavo. Iskala sem kaj okusnega, recimo kislo prilogo h mesu, kosilu namesto solate ali kar za na kruh namazat. Všeč mi je bil nek sladek pekoč recept. V trgovini potem nisem našla vseh sestavin. Rabila bi želirni sladkor v razmerju 2:1, a je bil le 1:1 in 3:1, ki pa je bil pesjansko drag. In že tako sem proti kemiji. V trenutku sem odložila “krafl” nazaj na polico z rezervnim načrtom v glavi. Tako se glasi.

• 1 kg očiščene buče, drobno naribane (multimašina pride prav, ostanke zrežem na roke)
• 1 rdeča paprika, zaseckana ali obdelana skupaj z bučami
• 2 vložena polpekoča feferona (totalka zaseckana)
• 5 cm ingverja, drobno nastrganega
• 4 zvrhane žlice sladkorja
• 2 zravnani žlici soli
• 1 dcl jabolčnega kisa

Sestavine lahko prilagajate okusu, vendar ne priporočam manj začimb zaradi obstojnosti. V bistvu sem vse zmešala v velikem loncu, nato pa počasi počasi na micenem ogenjčku kuhljala, da se je buča zmehčala. Če je zmes bolj gosta, lahko malo zalijemo z vodo. Jaz sem. Še vroče sem napolnila v 4 majhne kozarčke. Je bilo skoraj natančno mase – ostalo je še ravno dovolj za eno malo pokušino na kosu kruha. Kozarčke takoj obrnemo na glavo za par minut, potem pa na klasično počasno hlajenje z njimi. Hladijo naj se dolgo, a to ne bo pomagalo, da bi se res ohladili. Vzete iz hladilnika bodo sladke bučke še vedno vroče 😀 .

sladko vroče bučke

Lepi bučni namaz

Za vse ljubitelje buč imam en fin način za konzerviranje buč. Ne tistih na vratu, jedilne buče imam v mislih. V starih časih so mame pekle bučno pito, kuhale kompot in podobno, nato so pričele delati nadomestek ajvarja. Danes smo ta recept še izboljšali in dobili lepi bučni namaz.

Za delo rabiš tri odrasle in eno malo pomočnico. Brez skrbi. Večina odraslih je za dobro voljo :), mala pomočnica pa za fotografinjo. Namaz se naredi skorajda sam 😉 .

Prvega odraslega, po možnosti dedeka, bučnega navdušenca in biovrtnarja pošlješ v shrambo, da določi nekaj lepih kandidatk, jih z moškim občutkom za obline umije in pripravi za nadaljno predelavo. Približno takole:

4 kandidatke, niso mandarine!

Če je deda še dovolj pri močeh, naj te rezance še zmelje. Za eno rundo potrbuješ 4 kg očiščenih naribanih buč.

Ta dedek je še čil in zdrav

Med tem časom ima ena ženska premalo dela. Narezati in blago prepražiti mora 4 velike čebule v 2 dl olja. Potem doda tole:

bučni rezanci

Malo pražimo, srkamo kavico, kuhamo kosilo, se igramo 4 v vrsto, …, pripravimo peklensko mešanico:

peklenska mešanica

Navadni ljudje vzamejo 4 feferone, mi, ki bi radi leteli po zraku brez metle, ki želimo, da se nam ob tem še v najhujšem nalivu iz riti kadi, pa vzamemo 1 ali 2 ta huda čilija, stopnje 7 – 10, 12 strokov česna in za lepoto 2 rdeči papriki.

Peklensko mešanico dodamo med praženjem k do sedaj čisto nedolžnim bučkam.

Bučke nič ne slutijo...

Še malo začinimo (2 žlici soli, 2 žlici sladkorja, 2 dl kisa za vlaganje) in prepražimo, da se sestavine povežejo, pobarvajo, začnejo bučke javkati, kako je vroče od čilija, da ogenj sam ni bil tako hud 😉 … Nato odstavimo in ohladimo.

Sedaj je čas za izmišljanje traparij, pregledovanje mojstrskih slik Male Miši, za kosilo, kavico, čajek, čokolado, pecivo, … Ne, prazen žakelj ne stoji pokonci 🙂 . Pripravimo si tudi zadnji začimbni dodatek, 2 dl olja in 0,5 kg zenfa. Za mešanje tega priporočam metlico za stepanje, dosti potrpljenja, časa je tako ali tako dovolj, in eno malo pomočnico. Vmešamo v ohlajeno (a še vedno hot 😛 ) maso.

še senf...

Ker je bila ta glavna ženska že včeraj pridna in je pomila in osušila kozarce, jih lahko sedaj Mala Miš prinese, da jih na 1, 2, 3 napolnimo s pomočjo izuma našega dedeka:

lijak iz buče

Lijak iz buče je čudovita stvar. Zgoraj je lepo širok, da z zajemalko ne rabiš ciljati kozarčka in paziti, da ga ne popackaš. Ima veliko držalo za kakšno tudi bolj okorno roko. Lij je lagodno širok, da goste stvari lepo usmerjeno popadajo točno tja, kamor morajo in nikamor drugam. Pa še 100% natur je. Sem že rekla, da je super?

Kakorkoli že, s tem lijakom je namaz spakiran v 10 minutah. 7 – 8 ta velikih kozarcev. Preden jih zapremo, jih po vrhu še pokapljamo z oljem.

Rok trajanja neznan. Pri nas se nikoli ne pokvari, ker ga jemo na metre 😛 . Pravzaprav se mi je lani en kozarec skril v moji ne preveč kakovostni shrambi, v katero poleti prav krasno pripreka sonce in jo segrerje na kakih 38 stopinj. Sem ga mirno popapcala. Je bil kot sveže vložen. Morda zaradi feferonov 😉 ?

Pa dober tek k prvemu kmetu po buče 😉