Začetek kurilne sezone

Spodvita mačja tačka, njena mehka dlaka in zadovoljno predenje na toplem radiatorju so oznanili začetek kurilne sezone pri moji Taščici.

mehka Mika

mehka Mika

Še lepše, kot se je grela Mika, smo se v sončnem popoldnevu greli veliki otroci s prikolicami in otroki ob rezanju, peki in luščenju kostanja. Pravzaprav kostanja ne bi rabili. Potrebovali smo le en izgovor, da se zberemo na kup. V našem kupu je potem glasno in poskočno, naslednji dan pa znajo tudi smejalne mišice čutiti posledice. Kako bo z vetrom in zračenjem, pa še ne vem. Morda je to dober znak.

Advertisements

To je kostanj!

Ravno prav pečen, bi bil še za angleško kraljico, da si ga z belimi rokavicami sama lupi. Prerezan čez cel trebuh, da ti kar nasproti pride.

Glej ta rumen trebušček!

Glej ta rumen trebušček!

Pozor: v kostanj je zarezati treba zelo previdno, le toliko, da predremo lupino in notranjo kožico. Priročno si je en nožek malo (ali pa na debelo 🙂 ) oblepiti, tako da je od rezila vidna zgolj konica. Se lepše reže 😀 .

A kje ga spečemo? Kar na plošči štedilnika stare klase:

Spodaj se toplo kuri...

Spodaj se toplo kuri...

Takoj mu krepko podkurite, ga malo mešajte in pokrijte, da se lepše k toploti tišči.

Toplotna kopel

Toplotna kopel

Na koncu pečenja naj ogenj le sam ugasne, pravi čas prenehajte z nalaganjem drv, da ne bo treba gasilcev klicat. Bi preveč pojedli in popili 😉

Zalivanje kostanja ni potrebno, zaliti je treba le grla 😛 . Veselo na delo in jelo!

Kostanj nam je dal vetra

Topli jesenski dnevi kar vabijo v naravo. Sicer hladna jutra, a sončni in topli dnevi imajo svoj čar. Prva slana naravo pisano obarva. Prej bujno zeleno listje se kar čez noč obarva v celo paleto jesenskih barv.

Nekatera drevesa prav oživijo v živo rumeni ali rdeči barvi, druga se barvajo počasi v nežne pastelne okraste odtenke in kasneje v rjavo jesensko listje, ki v vetru z glasnim ropotom in šumenjem pokrije travnike in gozdna tla. Takrat lahko v gozdu začutimo tisti poseben vonj po počitku matere narave.

V tem času zavlada tudi posebno jesensko veselje, saj se lahko naužijemo bogatih jesenskih plodov. Zeliščarice se odpravijo po šipek, gobarji po gobe, veverice po orehe, polhi po žir 😉 in vsi z mišmi vred po kostanje.

Že jutranji pogled skozi okno nam je dal vedeti, da bo na ta dan nabran kostanj sladek. Pobeljeni travniki so izdajali mrzlo jutro, jutranje sonce, ki se je vztrajno prebijalo skozi oblake, pa je naznajalo topel in vesel dan. In takšen je tudi bil. Kako ne, če pa je bila na kupu cela druščina, če pa smo obhajali nekih 60 let in je bilo dobrot polno vsepovsod.

Za posladek pa kostanj. In to kostanj kot iz tistih starih pripovedi, kako so včasih v Mariboru samo največji mojstri imeli dovoljenje za peko kostanja. In tisti kostanj se je olupil z eno roko in ni bil nič zažgan. Tak kostanj je spekel Moj v kooperaciji z izredno natančno rezalko kostanja. Obema hvala 😀 !

Ta kostanj nam je sedaj dal vetra. Nekako nenavadno si želimo, da bi vetra bilo še več. Zato pogosto zračimo stanovanje. Vsaka sapica je dobrodošla. Ker če je veter in ga je hkrati premalo, hodimo naokoli kot mesečniki. Zasanjani in odsotni. Saj nam je kostanj dal nenavadno aromatiziran veter 😀

Posted in narava. Značke: , . 2 komentarja »