Topli jesenski dnevi kar vabijo v naravo. Sicer hladna jutra, a sončni in topli dnevi imajo svoj čar. Prva slana naravo pisano obarva. Prej bujno zeleno listje se kar čez noč obarva v celo paleto jesenskih barv.
Nekatera drevesa prav oživijo v živo rumeni ali rdeči barvi, druga se barvajo počasi v nežne pastelne okraste odtenke in kasneje v rjavo jesensko listje, ki v vetru z glasnim ropotom in šumenjem pokrije travnike in gozdna tla. Takrat lahko v gozdu začutimo tisti poseben vonj po počitku matere narave.
V tem času zavlada tudi posebno jesensko veselje, saj se lahko naužijemo bogatih jesenskih plodov. Zeliščarice se odpravijo po šipek, gobarji po gobe, veverice po orehe, polhi po žir 😉 in vsi z mišmi vred po kostanje.
Že jutranji pogled skozi okno nam je dal vedeti, da bo na ta dan nabran kostanj sladek. Pobeljeni travniki so izdajali mrzlo jutro, jutranje sonce, ki se je vztrajno prebijalo skozi oblake, pa je naznajalo topel in vesel dan. In takšen je tudi bil. Kako ne, če pa je bila na kupu cela druščina, če pa smo obhajali nekih 60 let in je bilo dobrot polno vsepovsod.
Za posladek pa kostanj. In to kostanj kot iz tistih starih pripovedi, kako so včasih v Mariboru samo največji mojstri imeli dovoljenje za peko kostanja. In tisti kostanj se je olupil z eno roko in ni bil nič zažgan. Tak kostanj je spekel Moj v kooperaciji z izredno natančno rezalko kostanja. Obema hvala 😀 !
Ta kostanj nam je sedaj dal vetra. Nekako nenavadno si želimo, da bi vetra bilo še več. Zato pogosto zračimo stanovanje. Vsaka sapica je dobrodošla. Ker če je veter in ga je hkrati premalo, hodimo naokoli kot mesečniki. Zasanjani in odsotni. Saj nam je kostanj dal nenavadno aromatiziran veter 😀
Emetadindon 