Trening potrpežljivosti

Vsake toliko je treba malo potrenirat. Vedno namreč obstaja vprašanje rešiti ali znoreti. Ali se tega naj lotim lepo počasi, naj zadevo raziščem, razvozlam, morda malo premešam štrene – skratka, ali naj lepo počasi pridem stvari do dna ali pa si pustim počiti, vzamem sekiro in presekam.

Danes sem že v mislih vzela v roke škarje – bi tako z užitkom cik cik ena po ena malo rezala – potem pa mi je nekaj reklo na uho, da malo se že moram potruditi, saj tako veliko časa mi pa spet ne vzame ta poerbana, za moje preizkuse kot nalašč uporabna, a tako grdo smotana volna.

Po dveh urah klekljanja po moji metodi sem osvobodila tole zbirko:

volna rescue deluje

Žal, časa za daljše pisanje danes ni. Za odlagališče sem uporabila lastno posteljo in moram na njej še narediti malo prostora zase. In še malo dela me čaka.

smotka smotana!

Upam, da se mi sanje ne bodo tako motale 😉

Danes pa hvalim

Najprej cestne delavce. Enkrat za spremembo in po dolgem času sem naletela na enega, ki zna ravnati s signalno zastavico. Lepo čisto rdečo zastavico je dvignil v zrak in vsem je bilo takoj jasno, da se tu zdaj ne vozi. Nato jo je spustil in visoko dvignil lepo čisto zeleno zastavico, da smo ja vsi očalarji vedeli, da lahko odpeljemo. Za tiste z barvno slepoto pa ni druge, kot da malo počakajo na druge in si vzamejo zgled.

Sedaj bom pa hvalila še sebe. Sem se naučila nekaj novega. Tole:

snežak

A mi je ratal?

Znanstvena fantastika

Moj spomin je z dobrim razlogom posegel 1 leto nazaj. Takrat sem spoznala posebno vrsto znanosti. Imenuje se pletenje.

Ko mi je kolegica prvič to kazala, je bila prava komedija. Začne ona nabirati zanke. Do tu sem vedela za kaj gre. Ona razlaga: “Potem pa delaš leve in desne, odvisno od tega, kak vzorec bi rada.” Jaz jo pa butasto gledam, kaj za eno znanstveno fantastiko se ona to gre!

“Počasi, počasi! Jaz ja prepočasi gledam!”

No, potem mi pokaže res poooočaaaaaasiiii. Najprej moraš zanke nabrat. Mi ni šlo v glavo, kako naj volno okoli roke navijem, okoli katerega prsta najprej, kateri konec gre kam, … Sem uspela volno tako naviti, da bi takoj porabila tisti kratki konec, klobka bi pa ostala nedotaknjena 😀 .

Sva se kar namučili. Če sem poštena, so se namučili njeni živci in moji možgani, da so uspeli roke pravilno upravljati 😀 . Iz trme sem trikrat razparala in zankala na novo. Uh, je šlo trdo 😦 .

Nato sva začeli s pletenjem. Samo desne zanke. Zavoj po zavoj, da so se moji možgani pošteno nakravžljali. Potem se jaz to mučim, štrikam, vozlam, lovim volno, prebadam volno, lovim zanke, … Mine pol ure, jaz zaštrikam pol vrste, ki je dolga celih 15 cm! Pogledam kolegico poleg sebe – malo pomiglje pa ima dve vrsti gotovi!

No, kasneje sem izvedela, da še nisem najhujši primer: eni so igle cvilile, ko je prvič pletla, druga pa je iz 15 cm širokega šala ustvarila 30 cm širok šal 🙂 .

Zadala sem si hud cilj: v 2 mesecih splesti nov šal. Ni mi ratalo. Gotov je bil v 4 mesecih. A sem nanj ponosna. Je prav eleganten dolg črn šal, ki ga lahko nosim poleg plašča. Za dan mrtvih so me pa vremenarji zafrknili in nisem imela razloga razkazovati svojo stvaritev vsej širni žlahti, ki je še ni videla 😉 .

Danes smo se ženske zopet zbrale pri ročnih delih. Seveda so me morale na novo naučiti, kako se zanke nabirajo 😀 , ostalo pa sem v 4 mesecih vadbe le usvojila 😀 . Sedaj upam, da Mala Miš dobi svoj šal do začetka decembra.