Materinski dan traja 2 dni

Sprašujem se, če sem jaz tako super mamica, ali je moja Mala Miš tako super otrok ali pa imamo v šoli tako super učiteljice. Pri nas doma je danes že drugi dan materinski dan. Sem dobila še več daril. Ups, rokica je včerajšnja. Pravzaprav je rokica od dneva žena, a ni bila posušena ob pravem času.

Tu sta rokica in današnja vazica:

ročno delo Male Miši

Mami se pa smeji 😀 .

Lepo je biti mamica

Pa preštejmo razloge, zakaj je tako lepo biti mamica

1. ker lahko takoj po rojstvu otroka prešteješ prstke
2. ker lahko meriš dolžino novorojenčkovih stopal z dolžino svojih prstov
3. ker dojenček tako lepo spi
4. ker dojenček tako milo joka
5. ker dojenček tako lepo diši
6. ker imaš koga imeti rad
7. ker lahko bereš pravljice
8. ker imaš koga pocarkljat
9. ker je otroški glas tako lep
10. ker je lepo gledati, kako se otročiček razvija
11. ker opotekajoči se mulček skrbi za tvojo kondicijo
12. ker se z nekom stisneš na prav poseben način
13. ker te mali radovednež vsaj pol leta svojega življenja sprašuje “zakaj” v nedogled
14. ker je vsak dan poln presenečenj
15. ker je hiša polna domišljije
16. ker se nekdo prismeji domov
17. ker včasih kdo prijoče domov
18. ker so otroška lička tako mehka, ravno prava za poljubčke
19. ker se včasih nekdo mota po kuhinji – le zakaj je tako z veseljem tam, kamor hočem stopiti jaz 🙂
20. ker se otrok vsede na kuhinjski pult in ti v kuhinji dela družbo
21. ker so otroške misli tako hitre in sveže
22. ker lahko nekoga počešeš
23. ker te drobižek tako hitro preraste
24. ker si z otrokom meriš velikost dlani
25. ker tudi na deževen dan sije sonce
26. ker se povečuje zaloga določenih stvari

Eh, kaj bluzim, pohvaliti želim Malo Miš, kako že lep čas čuva skrivnost. Nekaj rabi in noče povedati zakaj. Nekaj delajo, in noče povedati kaj. Danes je prišla domov in skrivnostno prestavljala neke stvari sem in tja. Normalno, da nisem smela gledati. Kar naenkrat pa me je pričakala rožica, malo kasneje bonbonček poln bonbončkov, pa voščilnica, najlepša na svetu, in še vazica, ročno poslikana. Vse delo moje Male Miši.

Tu so:

srčna darilca

Za povrh je bila ves dan pridna in prijazna kot že dolgo ne. Preživeli sva nekaj izjemno lepih trenutkov. Pa četudi so le trije na leto, ko je lepo biti mamica!

Materinska proslava iz zakulisja

Izdala bom samo nekaj podrobnosti, ne vseh. Vseh niti ne vem 🙂 . Poznam le tiste podrobnosti, pri katerih sem imela prste vmes. A še teh ne izdam vseh. Dve vam povem.

Prva je žalostna, skoraj katastrofalana. Vsaj na prvi posluh je bilo tako slišati. Ženski pevski zbor je zadnjo pesem trikrat začenjal. Me smo to pesem pele brez akustične vaje v spremljavi klavirja. Ženske nismo dobro slišale intonacije, ki je bila dana na klavirju. Klavir je bil ozvočen, a ozvočenje se na odru ni kaj prida slišalo. Tako smo potem celo pesem pele v spremljavi klavirja, ne da bi ga slišale. Edino, na kar smo se lahko zanesle, je bil naš pevovodja, ki je moral tako zelo mahati, da smo se skoraj prehladile. Vsaj enkrat 😉 smo ga gledale, kako dirigira!

In je zaleglo. Ostale ženske še tega sicer ne vejo, jaz pa vem, ker sem slišala posnetek. Posnetek sem sicer gledala, a sem ga raje poslušala. Vizuelni del je posebno umetniško delo in ni za objavo, taka mojstrica pa nisem, da bi samo zvok izluščila in predvajala v dokaz.  So v dvorani lahko slišali, in če ima kdo drugačno mnenje, ga lahko mirno pove.

Še ena podrobnost iz zakulisja se mi podi po glavi že 3 dni. Otroški pevski zbor je pel tako lepe pesmice… Najlepše! In najlepše je pela Mala Miš. Kaj pela, imela je solo recital med dvema kiticama, za katerega sploh nisem vedela. Je tako lepo odrecitirala, da sem se na tribuni razjokala na drobne koščke od ganjenosti.

Tudi športno dvorano smo napolnili!

Sedaj vemo, da je bil kulturni dom resnično krepko premajhen. Ne le, da je vsako leto pokal po šivih, letos je bila polna velika športna dvorana v Benediktu. Materinska proslava očitno že ima svoj sloves.

Benedikt je majhen kraj, v katerem se vsi poznajo med sabo. Ljudje tu živijo zelo tesno povezani med seboj. Še vedno poznajo življenje v razširjeni družini skupaj z babicami in dedki. Njihov vsakdan je zelo tesno povezan z vero. Tesno povezani so tudi s svojim okoljem, z zemljo, ki jo obdelujejo. Veliko prebivalcev še živi na kmetijah in nekaterim je kmetija tudi glavni vir dohodka. Trdo delo in prepletenost njihovih življenjskih poti daje tem ljudem poseben značaj. Značaj, ki ga v mestih ne najdemo.

Ta poseben značaj ljudi bolj kot v mestu žene v družbo, na kulturne prireditve. Tiste redke priložnosti za praznovanje znajo dobro izkoristiti. Takrat pridejo skupaj, uživajo v kulturnem programu in kasneje še ob kozarčku ali dveh v prijetni družbi.

Prihod na proslavo ob materinskem prazniku je postal že kar običaj. Matere prihajajo v družbi svojih mater, babic, spremljajo jih možje in otroci. In kaj jih zvabi na proslavo? Razlogi so različni. Nekatere mame pridejo  pogledati svoje otroke, ki nastopajo. Druge pridejo poslušati svoje može, ki bodo zapeli za njih. Nekatere pridejo zaradi vzdušja in lepih misli, ki jih tam slišijo. Nekatere pa pridejo zato, da bi videle podelitev priznanja za naj ženo.

Naj žena, enaka med enakimi, a vendar posebna žena, zaslužna za nekaj več, predstavnica svoje skupine. Letos smo z nazivom naj žena počastili invalidko, ki je po nesreči pristala na invalidskem vozičku. Hitro po tem je izgubila še moža. Sedaj sama skrbi zase in redno obiskuje kulturne prireditve. Je ženska, ki je lahko vsem za vzor močne volje in veselja do družbe, ki človeka drži pokonci.

Zelo lepo je to povedal pater Mirko v današnji zgodbi. Ključno je, da človek lahko ostane brez materialnih dobrin, da mu odpove telo, a vedno mu ostane melodija v njegovih mislih, njegova volja. Moč volje te pripelje kamorkoli želiš.

In kaj počne pater na takšni proslavi? Saj pravim, da imajo ti ljudje poseben značaj. Vera je del njihove duše. In ker pri nas te dni poteka misijon, smo povabili medse še takšne goste. Vsem res niso po godu, a večina je v današnji popestritvi programa uživala.

Slike s prireditve najdete tu, spodaj pa si lahko ogledate darilca, ki smo jih pripravile ženske v ročnodelski skupini:

samo nekaj vzorcev

in še podrobnejša slika:

ta perlica je lepljena, nekatere so všite

Pridne roke so vse pripravile

Proslava ob materinskem dnevu se lahko prične. Vsi otroci znajo svoje pesmice. Dvorano so že preizkusili, saj jo imajo vedno na voljo. Odrasle skupine moramo večinoma v dvorani še opraviti eno akustično vajo za uglasitev. Pred proslavo bo za to na voljo dovolj časa.

Ena večja skupina pridnih rok mora še poskrbeti za lep in urejen videz dvorane. Moški se bodo še nadelali ob pokrivanju tal, ženske pa bomo pri finem razporejanju okrasja kot vedno uživale. Malo bo zelenja, malo pisanih košaric in metuljčkov. Nič kupljenega, le delo pridnih rok. Glavne pa so ta velike košare na spodnji sliki:

vse ročno izdelano

V njih je 430 ročno izdelanih voščilnic. Izvezene so s pisanimi sukanci in okrašene s perlicami. Števila delovnih ur si nismo beležile. Za to ni bilo časa, saj še klepetale nismo kaj prida 😉 . Drobne luknjice smo morale natančno zadeti z iglo, da je slika ostala lepa in razpoznavna. Kljub temu smo se ob delu zabavale.

Podrobnosti sledijo v nedeljo, 22.3.2009 ob 15.00 uri. Za bralke bloga, ki se ne boste udeležile proslave, pa malo kasneje.

Poročilo in vabilo

Eno prijetno delo je opravljeno. Kot vsako leto smo tudi letos članice ročnodelske skupine pripravile prijetno darilce za prihajajočo proslavo ob materinskem dnevu. Darilce še ostaja skrivnost. Skrivnost ostaja tudi letošnja dobitnica listine “Naj žena 2009”.

Aha, tisti, ki niste iz Benedikta, nimate pojma o čem govorim. Pri nas vsako leto člani kulturnega društva v sodelovanju s šolo in drugimi povabljenimi gosti priredimo proslavo, namenjeno praznovanju dneva žena in materinskega dne. Proslava je vsako leto izredno obiskana. Bogat program naših najmlajših, malo starejših in “ta starih” privabi žene iz celotne občine in še kako bolj oddaljeno gospo.

Veliko ljudi pa želi vedeti predvsem to, katera je dobitnica listine Naj žena. Naj ženo vsako leto izberejo člani izvršnega odbora kulturnega društva. Vsako leto je trenutek razglasitve zelo poseben in čustven. Kako tudi ne, če je v Benediktu toliko posebnih žensk, zaslužnih za marsikaj.

Odkar v Kulturnem društvu Benedikt deluje tudi ročnodelska skupina, dobijo žene ob odhodu iz dvorane tudi majcen spominek. Ta je seveda ročno delo spretnih rok in domiselnih glav in nobeno leto ni enak. Prvič smo ženske izdelale vrtnice iz krep papirja, nato so sledili ročno vezeni prtički in pikapolonice:

pikapolonice za srečo

Še isto leto smo izdelale darilca za upokojenke:

gobice za upokojenke

Teh darilc smo morale izdelati vedno več. Naš majcen kulturni dom je pričel pokati po šivih. Gneča je iz leta v leto večja, uboge dame zato puščajo svoje partnerje doma. No, letos jim to ne bo več potrebno. Prireditev selimo v športno dvorano.

Drage Benedičanke, vabljene tokrat z vsemi vam ljubimi. Obljubimo, da vam ne bo žal. Podrobnosti sledijo po pošti. Letošnje darilce pa ostaja skrivnost 🙂 .