Ko se mestno dekle odloči za biovrt

… takrat so težave ne vidiku. Mehke razvajene ročice morajo kar naenkrat prijeti za lopato in orati ledino. Vse bi bilo lepo in prav, če bi te roke preteklo poletje in jesen lepo skrbele za že pripravljen vrt.

Lani na pomlad je prišel moj ata in meni, svoji pomehkuženi hčerki prekopal del travnika in uredil dve lični gredici za bučke. Sadike je seveda prinesel s seboj. Takrat sem bila tam za družbo in za komunikacijo s sosedi. Buče so rastle. Med mojim dopustovanjem jih je potolkla toča in prerastla trava, a je bilo še vseeno kar nekaj pridelka. Še pozno v jesen sem pobirala nadzemno kolerabico.

Ta moja gredica je pogrešala eno stvar: redno obnavljanje zastirke. Pod zastirko je zemlja mehkejša, bolj vlažna kot drugod in pleveli pod njo nimajo veselice. Če se že namnožijo, jih zlahka spodrežeš, zastirkko obrneš okoli in nastaviš nadležne korenine soncu. Moje razvajene ročice bi to počele, če bi le glava ne razmišljala toliko o drugih stvareh. Kot posledica tega, se je v zadnjih dneh potrdil rek: “Če je glava nora, celo telo trpi!”.

Trpijo dlani, so žuljave. Trpi hrbet od lopatanja. Trpijo roke, so mišice utrujene. Trpijo kolena, od lopate potolčena. Bljak. Sem trgala in razsekavala travno rušo.

pod najlepšo travo je greda

pod najlepšo travo je greda

Zemlja je bila zbita, a ne tako zelo, kot sem sedaj zbita jaz 🙂 . Prijazna soseda se je ponudila in krasno pognojeno travico pokosila.

zdaj se greda vidi

zdaj se greda vidi

V trenutku je bilo lepše delati. Pomagala je tudi super lopata, ki mi jo je v te namene izbral Moj. Krasna težka štiharca, ki jo lahko pohodiš, je s svojo težo in sunkom mojih rok pomagala sekati travno rušo, ki je samo z zasajanjem lopate v zemljo ne bi nikdar raztrgala. Te kepe korenin so pristale skupaj s pokošeno travo v zemlji namesto gnoja.

zeleno gnojilo

zeleno gnojilo

Greda je lani prejela začetno porcijo dobro predelanega sosedovega gnoja, letos bosta zadostovala zeleno gnojilo in zastirka. Manjka mi le še organizacija košnje in shranjevanja sena za zastirko. Tako izgleda prekopana in zastrta zemlja v biovrtu:

za sajenje pripravljen biovrt

za sajenje pripravljen biovrt

Tam,  kjer sem hotela posaditi bučke, sem zastirko malo razgrnila. Zemljo sem malo zdrobila in izdolbla jamico. Primerno orodje je recimo zidarska kela ali pa “krivli” – tisti, z zavitimi špici, ki se največ uporablja za rahljanje zemlje ob pletju. V jamice sem prestavila sadike, itd. Zastirko sem potegnila čisto blizu mladim rastlinicam.

bučke v gnezdu

bučke v gnezdu

Sedaj sem zadovoljna, ker moje bučke že lepo rastejo. Sadike imam domače, očetove. Celo leto smo pridno zbirali seme različnih sort buč. Zanima me, kaj bo nadomestilo cvetove.

Advertisements

Dragoceno darilo

To leto smo na družinskem vrtu na Koroškem imeli malo smole s peteršiljem. Nekako zgodaj poleti je bil še čudovit, močan in svetleč, nato pa je kar naenkrat reke pa pa! Druga poletna runda peteršilja pa je pričela rasti komaj pozno poleti. Sedaj je za lepo rast že premrzlo in peteršilja je samo za eno familijo.

Moja sotrpinka v kar nekaj aktivnostih v Dindonu mi je danes prinesla čudovito dišeče in dragoceno darilo. Velik šop svežega peteršilja. Sedaj ga grem uskladiščiti po mojem ustaljenem postopku.

Najprej tuširanje, potem ločim zelenje in korenino. Jutri bom osušeno zelenje zrezala na drobno in ga popakirala v skodelice in zamrznila. Celo zimo ga nato že pripravljenega samo zajamem z žlico in dodam v juho ali pa tako kot danes v tatarsko omako.

Sem preizkušala različne variante, od sušenja do zamrzovanja celih listov, zavijanja šopkov peteršilja, ki sem jih potem sproti rezala, v folijo… a se ta način meni najbolj obnese. Če ne želimo plavajočega peteršilja v jedi, pa uporabim korenino. Korenino pri pranju poščetkam, osušim ter prav tako zamrznem. Ni je juhe brez peteršilja.

Enostavno kot pasulj

… je imeti biovrt. 1x razkoplješ, 2x opleješ, 3x zaliješ in dolgo pobiraš. Ne verjamete? Morda res malo pretiravam, a vse je v sistemu dela. Pomaga tudi načrtno neposlušanje opazk sosedov 🙂 .

A kako?

1x razkoplješ: Spomladi nagrabiš odmrlo travo iz travnika, listje iz gozda in druge biološke odpadke. Samokolnica starega hlevskega gnoja za prvo pripravo zemlje ne bo odveč. Za ves ta material oblikujemo plitvo jamico v tleh in ga pokrijemo z zemljo. Lahko je tudi narobe obrnjena travna ruša. Zadevo na debelo prekrijemo s starim senom.

Pravkar ste naredili zastirko. Pod njo je zemlja dooolgooo vlažna in mehka 😀 . Sedaj zastirko na mestih malo razmaknete, da naredite prostor za sadike: buče, nadzemno kolerabico, zelje, brstični ohrovt, rdečo peso in / ali podobno nezahtevno zelenjavo. Posadite jo v vrstice ali majhne šopke.

3 x zaliješ: Malo dela nam lahko prihrani primerno deževno vreme 🙂 ali napeljana cev za zalivanje, sadike nekaj vode za začetek pač rabijo. Za simplkopasulj varianto ne priporočam mlade zelene solatke 🙂 .

2 x opleješ: Rastlinice rabijo zrak 🙂 . Je pa pletje otročje lahko opravilo. K delu se spravite zjutraj na sončni dan. Po potrebi okoli “šopkov” malo zrahljate zemljo, primete celotno zastirko in mladi plevel, in samo privzdignete, da spustite vroče sonce k nežnim koreninicam nadležnih odvečnih rastlin. Zastirko s plevelom vred lahko tudi obrnete na glavo. Naj se hudiči malo spečejo na žgočem soncu 😛 .

Potem greš za 1 mesec na morje in ko si nazaj, te kljub toči že čakajo prve buče 😛 .

Velikanka še čaka na usodni da

Velikanka še čaka na usodni da

zelo trpežen Hubard

zelo trpežen Hubard

od toče preluknjano listje

od toče preluknjano listje