Štiri dni ste že vsi imeli sneg, samo mi ne. Uh sem bila favš! Pa sedaj nisem več! V petek zvečer smo tudi mi videli naših 749 snežink! Potem pa smo se še odpravili na zasneženo Koroško.
Opremili smo se čisto po zimsko. Smo morali prvič letos preizkusiti, če so nam še rokavice, kombinezoni in škornji za zimo prav ali ne 😉 . Prijetno so nas greli na mojem domačem bregu. In mene je dodatno še grel moj srček, ko se je spomnil na vse zimske dni in večere, ko smo se s prijateljicami tam igrale do teme, samo cestne svetilke so nam osvetljevale hribček med trgovino in blokom.
Na hribček smo torej šli Mala Miš, Moj, Koroški bajtlar in jaz. Sama s tremi otroki 😉 . Z malo pokvarjenim hrbtom in izposojenim fotoaparatom. Je bilo luštno, ker so bili res pridni. Malo so se lopatali, nato pa je najstarejši preizkusil, kako se kaj sneg sprijemlje. Je ugotovil, da še kar gre:
to je nastalo (presneti pozer!)
No, ko je mlajši to videl, je moral hitro ponoviti. Natančno tako, kot se majhni otroci tepejo za isto igračo in ponavljajo za starejšimi:
tudi Moj se je lotil dela
Se je sprožila kar verižna reakcija. Načrt je bil hitro narejen. Toliko pa ti otroci so odrasli, da znajo lepo sodelovati med sabo in najti skupen cilj. Ko sta ugotovila, da bo treba eno kepo velikanko dvigniti, sem se kar malo ustrašila. Razmišljala sem, da bomo morda rabili rešilca za kako kilo odpeljati 😉 , ali pa da se ne bosta po domače povedano v gate pos*ala 😉 :
kahlica je bila pripravljena
Na srečo sta pravi čas prenehala z nakladanjem in zavzela novi pristop. Sta to kepo preklala in naložila polovičko:
s polovičko je lažje
Glava je že tudi bila pripravljena. Ker je bila malo manjša, sta jo z lahkoto prinesla in naložila na vrh.
glavo lahko neseta
Smo dobili prikupnega dvometraša. Malo je bil suhcen, pa smo ga s skupnimi močmi poredili in zaoblili, kot se za sneženega moža spodobi. Dali smo mu primerno obliko, Mala Miš je poiskala veje za roke, potem smo se pa gledali, kje naj dobimo še malo šminke za obraz. Zagato je hitro rešila prijazna stanovalka bloka, verjetno tudi že babica. Ženska se je znašla 100 na uro! V plastično vrečko je zvezala vse potrebno: za gumbe pokrovčke plastenk, za zobe in oči arašide v lupini, za klobuk plastičen lonček za rože (kateri je lep slovenski izraz za “tegl”?) in seveda en lep oranžen korenček za nos ter nam jo poslala po zračni pošti.
plastična operacija je uspela
Iz nekaj šibja smo dodali še brke in že je bil čas za gasilsko fotko:
snežaku je treba trebušček zmasirati
Najnovejše poročilo s Koroške pravi, da je sedaj dedc nekam odkorakal in za sabo pustil le veliko lužo. Če ga prepoznate, nam prosim javite, kje se potepa, da mu pošljemo brivski aparat, ki ga je pozabil doma 😉 .
P.S. Ker sem si fotoaparat sposodila, lahko še več slik najdete pri lastniku fotoaparata Koroškem bajtlarju.
Emetadindon 