Zimski pobeg

Od zimskega pobega naše bande je minilo že kar nekaj časa, vendar nekatere stvari moram objaviti. Lokomotive na snegu pred tem še namreč nisem videla. Ta je vozila brezplačno in glasno. Psička v varstvu je skoraj skočila v njo, ko sem snemala ta čudežni pojav, zato se opravičujem, da je posnetek ob koncu malo pretresen.

Posnetka druge pomembne stvari ni. Ne bi bil za v javnost. Ugotovila, sem, zakaj želijo Finci imeti savno zakupljeno polodne in ne zvečer. Popoldne je sneg mehek, zvečer pa po vrhu že pomrzne, kar reže kožo.

Advertisements

Najprej nežen, potem pa divji kot hudiček

Četrtek je, Moj je pred TV-jem. Na srečo več ne gleda tistega hektičnega karakterja ampak nogomet, a moja koncentracija vseeno bezlja nekje naokoli. A o tem hudičku le lahko napišem. Sem ga našla danes na relaksaciji v savni.

Zbrali smo se na programu vrtinčenja zraka. Nič hudega sluteč sem se namestila na srednjo polico. Je prišel mojster Robi, malo razložil o aromi in vmesnem mazanju z ledom in začel mešati. Polil je peč, prijetno vrtinčil, jaz sem se veselo sproščala in po malem potila. Uživala sem, kot že dolgo ne. Mojster je počasi dvigal temperaturo. Vroč zrak, ki ga je razpihoval po savni, me je nežno božal. Nato je še malo polil in povrtinčil ter razdelil led. Joj, kako zelo se je prilegla hladna masaža po vsem telesu. Najbolj so bili tega veseli tisti deli, ki se radi povesijo 🙂 .

Led je pospešil periferno prekrvavitev. Nato je mojster znova polil. Še enkrat. In na drugi strani enkrat, dvakrat. Šmenta, nisem več štela. Vroč zrak je sedaj težko pritiskal navzdol na oknajpano kožo. Po vsej površini se je naježila. Vročina je pa še kar stala nad nami. Nisem uspela gledati, kaj je mojster tako dolgo čaral. Ko je končno razmešal, so se tokovi vročega zraka mešali s hladnimi in nosili malo olajšanja. Še enkrat je zalil, malo povrtel svojo brisačo nad pečjo, nato pa vsakega ošvrknil z enim hitrim zamahom z brisačo izpod stropa navzdol. Temu se reče Robijeva (hudičeva) sapica.

Mi smo popolnoma zdelani odhajali iz savne, mojster pa je sedel na klopici in se naslajal ob takem razgledu. Kasneje (po dolgem tuširanju pod hladno vodo) sem ga srečala. Morala sem mu povedati, da je najprej prav po gentlemansko nežen, potem pa divji kot hudiček. Se je samo zadovoljno nasmehnil in relek: “Pa tako se to dela!”.

Ne bi se mogla bolj strinjati. 😀

Sanje čistunske savnistke

O zdravilnih učinkih savne tu ne nameravam razpravljati, zaupam pa vam moje sanje o popolni savni in popolnih savnistih. In ne mislim na izklesana telesca. Lahko so tudi obilni. Ampak obnašanje…

Uh, obnašanje v savni je pa včasih presneto obupno. Za začetek so krivi upravljalci savn sami, ker izobesijo trapaste table z navodili. Na tistih tablah je dostikrat narisan striček, ki je z brisačo pokrit preko mednožja. Odlično! Sem že našla resnične stričke, ki so z nago ritjo sedli na vroče klopi in se pokrili z rjuho. Saj je tako prav, a ne?

Rjuhe bi morale biti dolge najmanj 2 metra, da jo človek enostavno razgrne in dejansko ima na rjuhi dovolj prostora, da se na njo vleže. Brez tega, da ti noge gledajo malo preko 🙄 . Ker šmenta, kdo bi si mislil, po petah tudi “švic” teče, da se o potenju po glavi ne pogovarjamo.

In da se ne pogovarjamo o pogovarjanju. Tega nekateri v savni ne znajo početi po bontonu. Ma kaj bonton! Savnanje služi sprostitvi, umirjanju in počitku, nekateri se pa derejo kot da so na glasnem gradbišču. Včasih se namesto njih dere radio. Odvisno od savne.

Tiste dame, ki zaidejo v parno savno do vratu zavite v rjuhe, so pa smešne. V pravi parni savni se tako ne vidi niti pol metra naprej. Nihče jih ne bo mogel pretirano opazovati. V kaj se bodo ogrnile ob izstopu iz savne, mi tudi ni jasno. In kako se tuširajo, mi je jasno še manj. Morda zavite v rjuho?

Torej, sanjska savna je locirana v moji sanjski hiški. Eno nadstropje za savno. Savno za 4 osebe, s počivališčem, in obveznimi sanitarijami. Savna ima eno veliko razgledno okno, skozi katero se vidi samo ven. Počivališče je obdano z enakim steklom. In tam veljajo MOJA pravila. Najprej tuširanje. Na polički čakajo brisače. Kompleti brisač (že imam šiviljo, samo še blago ji nesem 🙂 čez par let 😦 ). Barvni kompleti brisač:

  • 1 za brisanje, 70 x 140 cm,
  • 1 za podlogo v savni 100 x 250 cm,
  • 1 za ležalnik narejena po meri ležalnika, da se na vrhu zatakne in sega do konca
  • 1 dodatna za brisanje ali pokrivanje na ležalniku, če nimaš kopalnega plašča

Vsak povabljenec si izbere svojo barvo in se nikoli ne more zmotiti, katera je njegova. Potem se gremo savnati v prezračeno savno. Zalivamo zmerno in po dogovoru. Celi ležimo na brisačah. Pokrivanje ni nujno, nismo se prišli gledati. Počivamo na udobnih ležalnikih. (Pred nakupom jih bom tako tako temeljito stestirala, da se bo trgovcu že vrtelo od sile 😀 ) Umirjena glasba. Pri roki lahka literatura. In sonček sije na nas.

Posted in bljak, kultura. Značke: , , . 1 Comment »