Enkrat v času mojega odbojkarskega entuziazma smo punce igrale s fanti. Močan servis nasprotnika je prebil moje sklenjene roke in obsedela sem na tleh. Soigralke so me obstopile, fantje so se ustrašili, jaz pa sem vstala in jih potolažila, da je vse uredu. A kot kaže, ni bilo.
Ko se mi je nad zgornjimi sprednjimi zobmi že tretjič naredila gnojna bula, me je moj takrat novi zobozdravnik poslikal. “Kaj ste pa vi delali?” me je vprašal. “Kaj bi delala?” Greva še enkrat na slikanje. “Ja, gospa, korenino zoba imate počeno. Bo treba operirat.”
Šmenta. Ne maram lokalne anestezije. Še posebej je ne maram na zobeh. A je kljub temu sledila apikotomija, kot se posegu strokovno reče.
Na prvem pregledu pri specialistu sem izvedela, da mi mora oskrbeti 4 zobe. Sem pri svojem zobozdravniku to gladko preslišala ali je res tako pameten, da ve, česa mi ne sme povedati? Prijazen zobni kirurg me je potolažil, da velike razlike v posegu ni. Napotil me je k sestri po datum. Sestra gleda po papirjih, po računalniku in vprašujoče izusti: “Prvi april?”
“Tisoč devetstotriinsedemdeset, ja,” ji pritrdim. “Zakaj?”
“No, potem bi pa verjetno raje drug datum poiskali, ne?”
Bi, ga, prosim. In je našla rojstni datum moje pokojne sošolke. Prav.
Na internetu sem si prebrala opis posega na kar nekaj mestih, vendar osebne izpovedi nisem našla nobene. No, pretirano se nisem mučila. Ponavadi se na forumih tako ali tako najdejo zgolj negativne izkušnje, mene pa je bilo že dovolj strah.
V bistvu sem se najbolj bala injekcije v dlesni. Ta je bolela od vsega najbolj. Po preživeti grozi (4 pikeci v dlesen zgoraj in 2 v nebo, ki sta manj bolela) me je iz ordinacije prijazna sestra Anita pospremila v operacijsko sobo. Vmes me je še sterilno ocopatkala in okapcala. Dala mi je razkužilo za usta: “1 minuto fajn žvrkljajte in izpljunite.”
Šluknem vsebino lončka in takoj četrtino popacam po bradi 😀 Šment, kako pa naj ustnice skupaj tiščim? Pritisnila sem jih z roko in se smejala, sestra pa z mano vred. Moja zgornja žnablca je visela povsem po svoje.
Anita mi je odgovorila na milijon mojih vprašanj, na katera odgovorov prej sploh nisem želela vedeti. Led je svetovala. Sladoled 😛 . Počitek. Dvignjeno vzglavje. Tablete proti bolečinam. Najbolje takoj po posegu, še preden popusti lokalna anestezija. Ko se bo občutek v ustnici vračal, bo pravi čas za tabletko. V danem trenutku je moj občutek še vedno samo popuščal. Zdelo se mi je, da je moje nebo otečeno, da se bom ob požiranju sline zadavila. Sestra me je potolažila, da bo med operacijo sesalček non-stop vklopljen in ne bo treba nič požirati, jaz pa sem si silno želela Magnificent. Žal, sestra ne izpolnjuje glasbenih želja – ni vedela vnaprej.
Potem me je celo pokrila. Le usta in nos so moleli skozi odprtino. Prišel je še en pomočnik, ki izpolnjuje glasbene želje, a poje zgolj faušton. Z reflektorjem me je obsijal, kot da sem model na modni pisti. Pa kaj ne ve, da tako ne morem spati?!
Potem je prišel še doktor, preveril da diham, da me nič ne boli in se lotil krvavega posla. Čutila sem, kako praska pod dlesen in jo odstranjuje od kosti. Bolelo ni nič. Prosil je za skalpel, nato sem čutila, kako je nekaj brizgnilo. “Slrkrlkrkslkrsrk,” je pravil sesalček. V daljavi se je slišala JLo. Ni moj tip.
Nato je bilo zatišje pred nevihto. Oglasila se je mašina – sveder, brusilnik, rezalnik ali kaj jaz vam kaj. In potem sem čutila pritisk na čeljust. Doktor je orodje malo zamenjal za nekaj polavtomatskega, a ko se je trudil in praskal po moji kosti, sem se bala, da se bo reč zlomila 🙂 Bolelo ni nič. Potem se je mašina selila iz korenine na korenino, kričala je kot najhujši heavy metalci in ugotovila sem, da samo zelo na glas nastavljen mp3 v ušesih bi pomagal. Zdaj se ni slišala niti kakšna nepriljubljena skladba, ki ponavadi kot za nalašč tolče iz ozadja v najbolj neprimernem trenutku. In spati se tudi ni dalo.
Komaj sem uspela vse to zložiti v svoji glavi, je doktor naznanil: “Šivamo”. Čutila sem, kako vleče nit iz ene strani dlesni mimo zoba zkozi na drugo stran. Povsem logično. Odluščeno dlesen je treba dobro fiksirati. Zataknil mi je še vatice pod moje čudno viseče žnabelce in že sem bila prosta kot ptička.
Naslednja dva dni sem se vlekla od zmrzovalnika do postelje, vmes postala pri modrih tabletkah (hudiča, nisem jemala viagre, no) in, če je bila res sila, sem še odtočila. Po navodilu prijazne sestre sem se pred operacijo dobro najedla (3 mehke jajčne oči na blago praženi čebulni posteljici z ocvirkovimi podstavki so zakon), tako da me je lakota začela preganjati šele pozno popoldne.
“Kašasto,” je svetovala sestra Anita. Mlečni zdrob se ni obnesel. Prej viseča, zdaj obilno otečena zgornja žnabelca ni igrala svoje vloge. Zopet je mahedrala po svoje in gris se je le packal po njej. Bila sem kot otročiček, ki se uči jesti na žlico. Na koščke natrgan kruh je bil boljša ideja. Pravzaprav je bilo vredu vse, kar sem po kosih spravila v usta, da le ni bilo pretrdo. Lešniki bi bili bolj slaba izbira, ker bi se lahko zataknili pod dlesen.
Oteklina ni bila strašno huda, se mi zdi. Nekako sem se bala, da bo bolj bolelo, da bo dlje časa trajalo, da oplahne. Tisti teden sem sicer špricala vse svoje siceršnje aktivnosti, a vendar sem peti dan po operaciji že malo ščipala poganjke robidovja na parceli. Strogo čepe, saj sklanjanje nabije pritisk v oteklino.
Danes, osmi dan, so mi odstranili šive. Menda mi je lepo zacelilo. Pa saj se pozna. Sem že gobčna in počnem že skoraj vse, če le imam priložnost podnevi malo počivati z visokim vzglavjem. Hudih prazničnih izletov pa ne načrtujem. Bi bilo vseeno preveč. Še dobro, saj sem povabljena na 3 konce. Če bi šla k enemu, bi se drugima dvema morda zamerila 😉 .
No, glavno je, da sem preživela. Naslednjih nekaj tednov bom še malo otečena, kost bo še občutljiva, potem bi se pa morala zarasti. Uspešnost operacije bo znana po pol leta, danes pa izjavljam, da kljub vsemu apikotomija le ni prvoaprilska šala.
Emetadindon 