Več ko delaš, več razvedrila rabiš

Na dopoldne kot danes, popolnoma brez idej, brez ustvarjalnosti (ki bi jo presneto potrebovala) in pozitivne energije, sem prišla do globokega spoznanja. Do zavesti mi je prišel angleški pregovor “All work and no play makes Jack a dull boy”. Samo delo in nič igre te zdolgočasi.

Hm, danes sem BILA malo dull, rada bi pa pokala od energije. Od hudega mi je šlo na traparije. Sem kliznila na FB. Postavila veliko filozofsko vprašanje: “Kaj narediš na dan brez ustvarjalne žilice za neko nujno delo?”

In se je razvnela debata. Na koncu me je razsvetlila, hm…., da pomislim, …. hm….., ….. Kameleonka! Sem že skoraj pozabila njeno blogersko ime. Kako ne bi, ko pa ne blogam in ne berem soblogerjev že pol stoletja. In ravno to je odgovor. Zaprtost. Vsa literatura o ustvarjalnosti pravi, da rabiš pravo mero radovednosti za vse okoli sebe. Najlepše pa je, če si radoveden med zabavo.

Ojoj, meni pa se zadnje čase vse zdi obveza. Vedno mi manjka časa. In vse MORAM.

Ej, bejbi, pa ni tako. Tri četrtine je zabava. Je vsaj LAHKO zabava. Evo, danes bo. Pa še sonček je posijal.

Hvala, draga Kameleonka, ki si mi prijateljica na daljavo, a vendar včasih tako zelo blizu, da je kar strašljivo. Prijetno strašljivo, da ne bo pomote. Zdaj grem pa še tvoj najnoveši zapis prebrat.

Advertisements

Užaljena buča

Kdo pravi, da je poljska buča neumna? Buča, sploh če je plemenite krvi, pardon, plemenitega semena, z dobro poznanim poreklom in plemenitim nazivom “Muscade de Provanse”, zelo dobro pozna koledar in običaje. Gorje tistemu, ki nje, mlade in popolnoma otročje, ne obdela kot se spodobi ob pravem času! Moja je začela kazati skrajno uželjeni obrazek, ker je nisem na Noč čarovnic primerno izrezljala.

Muškatna iz Provanse, Užaljena v dno duše

Užaljena v dno duše

Noč čarovnic je že zdavnaj minila, zato sva jo sklenili razvajati malo drugače. Ker ima ta buča rada toploto, sva jo pogreli za vedno. Pri pripravi sladko vročih bučk je prav pridno sodelovala. Mlada, kot je bila, je imela olup in meso še mehko, tako da je bilo lupljenje in mletje pravi užitek. Hop hop hop in že je bila v dveh loncih. 4 kg očiščene in naribane buče nisem spravila v en sam pisker. Malo bolj smo se namatrali s kuhanjem. Mlado in sočno meso je spustilo precej vode, ki sem jo počasi povrela.

Pri pripravi take nezrele najstnice je bolje začimbe prihraniti za na konec, sem ugotovila. Malo soli je že fino dodati na začetku, da se zmes odsoči, nato pa je pametno dokončati po okusu. Voda pač povre, pri tehtanju pa močno vpliva na težo.

Za to v originalu 6 kg težko bučo sem si že ob pobiranju in hvaljenju tu na blogu mislila, da bo dolgo zorela. Zaradi zelo kislega vremena sem bila prisiljena buče pobrati prej, kot bi bilo primerno. Kislo poletje je bilo krivo, da so moje muškatovke začele delati bučke šele v avgustu. Sprva sem bila prepričana, da jih bom zopet kupovala v trgovini, ker ti plodovi ne bodo toliko dozoreli, da bi jih sploh lahko porabila za kaj drugega kot cvrtje. Na moje veliko začudenje so majhne svetlo zelene lisaste bučke postajale vedno večje in temnejše. No, ta kljub vsemu ni dovolj dolgo rastla, da bi dobila za visoko starost potrebno odpornost. Upam, da bo večji sestri to uspelo.

Apikotomija

Enkrat v času mojega odbojkarskega entuziazma smo punce igrale s fanti. Močan servis nasprotnika je prebil moje sklenjene roke in obsedela sem na tleh. Soigralke so me obstopile, fantje so se ustrašili, jaz pa sem vstala in jih potolažila, da je vse uredu. A kot kaže, ni bilo.

Ko se mi je nad zgornjimi sprednjimi zobmi že tretjič naredila gnojna bula, me je moj takrat novi zobozdravnik poslikal. “Kaj ste pa vi delali?” me je vprašal. “Kaj bi delala?” Greva še enkrat na slikanje. “Ja, gospa, korenino zoba imate počeno. Bo treba operirat.”

Šmenta. Ne maram lokalne anestezije. Še posebej je ne maram na zobeh. A je kljub temu sledila apikotomija, kot se posegu strokovno reče.

Na prvem pregledu pri specialistu sem izvedela, da mi mora oskrbeti 4 zobe. Sem pri svojem zobozdravniku to gladko preslišala ali je res tako pameten, da ve, česa mi ne sme povedati? Prijazen zobni kirurg me je potolažil, da velike razlike v posegu ni. Napotil me je k sestri po datum. Sestra gleda po papirjih, po računalniku in vprašujoče izusti: “Prvi april?”

“Tisoč devetstotriinsedemdeset, ja,” ji pritrdim. “Zakaj?”

“No, potem bi pa verjetno raje drug datum poiskali, ne?”

Bi, ga, prosim. In je našla rojstni datum moje pokojne sošolke. Prav.

Na internetu sem si prebrala opis posega na kar nekaj mestih, vendar osebne izpovedi nisem našla nobene. No, pretirano se nisem mučila. Ponavadi se na forumih tako ali tako najdejo zgolj negativne izkušnje, mene pa je bilo že dovolj strah.

V bistvu sem se najbolj bala injekcije v dlesni. Ta je bolela od vsega najbolj. Po preživeti grozi (4 pikeci v dlesen zgoraj in 2 v nebo, ki sta manj bolela) me je iz ordinacije prijazna sestra Anita pospremila v operacijsko sobo. Vmes me je še sterilno ocopatkala in okapcala. Dala mi je razkužilo za usta: “1 minuto fajn žvrkljajte in izpljunite.”

Šluknem vsebino lončka in takoj četrtino popacam po bradi 😀 Šment, kako pa naj ustnice skupaj tiščim? Pritisnila sem jih z roko in se smejala, sestra pa z mano vred. Moja zgornja žnablca je visela povsem po svoje.

Anita mi je odgovorila na milijon mojih vprašanj, na katera odgovorov prej sploh nisem želela vedeti. Led je svetovala. Sladoled 😛 . Počitek. Dvignjeno vzglavje. Tablete proti bolečinam. Najbolje takoj po posegu, še preden popusti lokalna anestezija. Ko se bo občutek v ustnici vračal, bo pravi čas za tabletko. V danem trenutku je moj občutek še vedno samo popuščal. Zdelo se mi je, da je moje nebo otečeno, da se bom ob požiranju sline zadavila. Sestra me je potolažila, da bo med operacijo sesalček non-stop vklopljen in ne bo treba nič požirati, jaz pa sem si silno želela Magnificent. Žal, sestra ne izpolnjuje glasbenih želja – ni vedela vnaprej.

Potem me je celo pokrila. Le usta in nos so moleli skozi odprtino. Prišel je še en pomočnik, ki izpolnjuje glasbene želje, a poje zgolj faušton. Z reflektorjem me je obsijal, kot da sem model na modni pisti. Pa kaj ne ve, da tako ne morem spati?!

Potem je prišel še doktor, preveril da diham, da me nič ne boli in se lotil krvavega posla. Čutila sem, kako praska pod dlesen in jo odstranjuje od kosti. Bolelo ni nič. Prosil je za skalpel, nato sem čutila, kako je nekaj brizgnilo. “Slrkrlkrkslkrsrk,” je pravil sesalček. V daljavi se je slišala JLo. Ni moj tip.

Nato je bilo zatišje pred nevihto. Oglasila se je mašina – sveder, brusilnik, rezalnik ali kaj jaz vam kaj. In potem sem čutila pritisk na čeljust. Doktor je orodje malo zamenjal za nekaj polavtomatskega, a ko se je trudil in praskal po moji kosti, sem se bala, da se bo reč zlomila 🙂 Bolelo ni nič. Potem se je mašina selila iz korenine na korenino, kričala je kot najhujši heavy metalci in ugotovila sem, da samo zelo na glas nastavljen mp3 v ušesih bi pomagal. Zdaj se ni slišala niti kakšna nepriljubljena skladba, ki ponavadi kot za nalašč tolče iz ozadja v najbolj neprimernem trenutku. In spati se tudi ni dalo.

Komaj sem uspela vse to zložiti v svoji glavi, je doktor naznanil: “Šivamo”. Čutila sem, kako vleče nit iz ene strani dlesni mimo zoba zkozi na drugo stran. Povsem logično. Odluščeno dlesen je treba dobro fiksirati. Zataknil mi je še vatice pod moje čudno viseče žnabelce in že sem bila prosta kot ptička.

Naslednja dva dni sem se vlekla od zmrzovalnika do postelje, vmes postala pri modrih tabletkah (hudiča, nisem jemala viagre, no) in, če je bila res sila, sem še odtočila. Po navodilu prijazne sestre sem se pred operacijo dobro najedla (3 mehke jajčne oči na blago praženi čebulni posteljici z ocvirkovimi podstavki so zakon), tako da me je lakota začela preganjati šele pozno popoldne.

“Kašasto,” je svetovala sestra Anita. Mlečni zdrob se ni obnesel. Prej viseča, zdaj obilno otečena zgornja žnabelca ni igrala svoje vloge. Zopet je mahedrala po svoje in gris se je le packal po njej. Bila sem kot otročiček, ki se uči jesti na žlico. Na koščke natrgan kruh je bil boljša ideja. Pravzaprav je bilo vredu vse, kar sem po kosih spravila v usta, da le ni bilo pretrdo. Lešniki bi bili bolj slaba izbira, ker bi se lahko zataknili pod dlesen.

Oteklina ni bila strašno huda, se mi zdi. Nekako sem se bala, da bo bolj bolelo, da bo dlje časa trajalo, da oplahne. Tisti teden sem sicer špricala vse svoje siceršnje aktivnosti, a vendar sem peti dan po operaciji že malo ščipala poganjke robidovja na parceli. Strogo čepe, saj sklanjanje nabije pritisk v oteklino.

Danes, osmi dan, so mi odstranili šive. Menda mi je lepo zacelilo. Pa saj se pozna. Sem že gobčna in počnem že skoraj vse, če le imam priložnost podnevi malo počivati z visokim vzglavjem. Hudih prazničnih izletov pa ne načrtujem. Bi bilo vseeno preveč. Še dobro, saj sem povabljena na 3 konce. Če bi šla k enemu, bi se drugima dvema morda zamerila 😉 .

No, glavno je, da sem preživela. Naslednjih nekaj tednov bom še malo otečena, kost bo še občutljiva, potem bi se pa morala zarasti. Uspešnost operacije bo znana po pol leta, danes pa izjavljam, da kljub vsemu apikotomija le ni prvoaprilska šala.

Zimski pobeg

Od zimskega pobega naše bande je minilo že kar nekaj časa, vendar nekatere stvari moram objaviti. Lokomotive na snegu pred tem še namreč nisem videla. Ta je vozila brezplačno in glasno. Psička v varstvu je skoraj skočila v njo, ko sem snemala ta čudežni pojav, zato se opravičujem, da je posnetek ob koncu malo pretresen.

Posnetka druge pomembne stvari ni. Ne bi bil za v javnost. Ugotovila, sem, zakaj želijo Finci imeti savno zakupljeno polodne in ne zvečer. Popoldne je sneg mehek, zvečer pa po vrhu že pomrzne, kar reže kožo.

Friško s koncerta Klapovühov

Mene ne navdušiš zlahka za obisk koncerta. Gneča in glasna glasba sta mi odveč. Tudi zato sem šla na U2 prvič v življenju komaj lani, pa sem njihova nora poslušalka. No, na Klapovühe bom še šla. 

Klapovühi

Klapovühi

 

Prvič sem bila na njihovem koncertu pred leti. Morda je bil celo njihov prvi. Velikih izkušenj takrat še niso imeli, denarja tudi ne. Po svojih najboljših močeh so se potrudili z organizacijo. Imeli so mnoge znane goste in marsikdo je na koncert šel prav zaradi njih. Ozvočenje takrat ni bilo ravno najboljše (je pa marsikje bilo že tudi mnogo slabše). Za moje pojme (občutljiva ušesa) je bilo preveč na glas. 

Pretekli petek sem na koncert odšla predvsem zaradi Mojga, ki je najini mali mažoretki obljubil, da jo gre gledat. Vsedla sva se v drugo vrsto, tik pred oder. Sosed poleg mene je ugotovil, da sedimo tik pod zvočniki. Joj, sem se ustrašila! V naslednjem trenutku se je na platnu pričel skeč in sem na bojazen v hipu pozabila. Zvok je bil do konca koncerta odličen. 

Klapovühi so kot skupina v zadnjih letih izredno napredovali. Pozna se, da vlagajo v svoje znanje. Moja Mala Miš se je sicer pritoževala. Rada bi jih v večji meri slišala igrati na tiste prvotne, doma narejene inštrumente, ki so dolga leta bili njihov razpoznavni znak. Vidite in slišite jih lahko tu. Težko sem ji razložila, da grejo naprej, da iščejo nove glasbene izzive. 

Tudi na odru so že pravi profesionalci. Če sam nikoli ne stopiš na oder, sploh ne veš, kako težko je dobro zgledati tam gori. Predvsem takrat, ko gledaš TV, se vse zdi tako enostavno. Muzikantje igrajo, pevka poje, se lepo smehlja, tu in tam zamahne z rokami. Sploh nismo pozorni, da kamera spremlja zdaj enega zdaj drugega. Kaj pa tačas počnejo ostali? 

V dvorani na koncertu je situacija povsem drugačna. Še posebej če kot jaz opazuješ tiste, ki niso v centru pozornosti. Kako naj stoji muzikant ali pevec, ko ima eden iz skupine govor? Kdaj naj gredo ostali člani dol z odra, če je govor namenjen povezovanju programa? Naj odidejo vsi hkrati ali ne? Kaj storiš, če se ti po nesreči odpne pasek obleke ali naramnica? Klapovühi so vse zelo dobro izpeljali. 

Program je bil od začetka do konca dobro voden. Skeč iz uvoda se je med pesmimi nadaljeval do samega zaključka koncerta. Vse pesmi in gostje so bili napovedani skozi smiselno zgodbo. Poslušalcem v dvorani niti za hip ni bilo dolgčas med menjavo bendov in nastavljanjem mikrofonov. 

V skoraj treh urah programa smo ob Klapovühih videli in slišali tudi naše benediške mažoretke, ki so jih pripeljale na oder in ob njihovi glasbi vrtele svoje paličice. Predstavil se nam je Prleški kvintet. Fantje in dekleta so se spoznali na srečanju mladih talentov, kjer so obojni bili nagrajeni. Strokovni mentor Klapovühov je prišel s svojim bendom Deja vu. Mili, avtorica nekaterih pesmi Klapovühov, je nastopila v dvojni vlogi. V goste so povabilli tudi sošolkinega očeta z bendom Jo&Vi. V Benediktu smo ponovno slišali patra Janeza, tokrat žal brez pokojnega patra Mirka. Oba sta v preteklem letu pri nas vodila misijon. 

Kolikor se je dalo, sem jih poslikala. Vse slike si lahko ogledate tu

Nekateri so se malo pritoževali, da letos niso nič napovedali, katere goste imajo na koncertu. Sem ugotovila, zakaj je bilo tako. Ni to, da gostje ne bi bili dobri. Koliko so znani, ne vem. Ne spremljam te zvrsti glasbe. Razlog je enostavno v tem, da je skupina toliko dozorela, da bomo sedaj hodili na koncert zaradi njihove glasbe.

Plesne meglice, Lenart 2010

Otroci so me zopet odpeljali v prelep svet pravljic in domišljije. Plesne zgodbice so prav posebno doživetje. Tisti najmlajši so billi tokrat še posebej zgovorni izrazni.

Preteklo leto so nas v čarobne meglice zavijali pri nas, v Dindonu, ko so mi mrknile baterije. Letos je bila zgodba povsem drugačna. Z rezervo sem bila oborožena do zob. Še snemala sem.

Vrtec v Lenartu je očitno zelo navezan na našo prestolnico, saj so se v njihovih predstavah kar kopičile majhne žabice. Prve so se bale čudnih zvokov, ki so jih prebujali. So skupaj z račkami prespale pri pujskih 🙂 .

Žabec se boji, vrtec Lenart

Žabec se boji, vrtec Lenart

Druge žabice so plavale po lepi modri Donavi.

Žabec je junak, vrtec Lenart

Žabec je junak, vrtec Lenart

Zgodbic je bilo še nešteto. Ne mislim samo tistih, izraženih s plesom. Mislim tudi vse tiste, ki so se danes ob videnem in slišanem pletle po glavah publike. Še svojih ne morem vseh prešteti. A so bile vse mile. Naj se le tako nadaljuje. Če iščeš svoje zgodbice, si oglej moje nebogvekakodobre slike, posnete s tribune. Sanjaj.

Joga s kladivom

Bistvo joge je v umirjanju. Naj vadiš naporne vaje ali sproščanje, um naj bi bil umirjen. K temu težiš, ko enkrat izkusiš blagodejne učinke. Takrat zelo dobro čutiš, kako telo dela. Veš, katere mišice se napenjajo in katere lahko sprostiš. To ni nek šport, kjer se ženeš za rezultat. Tam vidiš samo žogo, nasprotnika ali progo pred sabo. Ne, pri jogi vidiš sebe. Prija. Je sproščujoče, čeprav naporno.

Ob jogi se prileže umirjena glasba, šumenje morja ali petje ptic. Tak CD ima tudi naš vaditelj. Žal obstaja problem. Poleg telovadnice je fitnes. Fitnes vrti pač glasbo z močnim ritmom, da lahko bilderji po taktu dvigujejo uteži, po taktu gonijo kolo in tečejo na mestu. Ta glasba dela BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, …

Jaz poslušam nežne piščali BUM, BUM, BUM, BUM, poskušam slišati ptičke BUM, BUM, BUM, BUM, iščem mir v svojih mislih BUM, BUM, BUM, BUM, iščem mišice, ki bi jih lahko sprostila BUM, BUM, BUM, BUM, razmišljam o počutju, ko po naporu počivaš BUM, BUM, BUM, BUM, zopet iščem ptičke BUM, BUM, BUM, BUM, …

Tokrat je res zelo razbijalo iz sosednjega prostora.

Domov sem se pripeljala v tišini, utrujena, veselila sem se snidenja z Malo Mišjo in Mojim. Tudi Mala Miš je bila vesela. Si je pela pesmico, ki jo te dni pridno vadi učiteljski zbor. Žal zna eno samo vrstico, pa še to bolj naspol. Po pol ure sem ugotovila, da se nadaljuje BUM, BUM, BUM, BUM v malo drugačni obliki. Živci so reagirali. Sem ugotovila zakaj.

Spomnila sem se nedavno slišanega intervjuja z dr. Miro Omerzel Mirit v oddaji Večerni gost. Bistvo, ki sem ga ujela, je to, da vsi zvoki okoli nas so zvočna kopel. Kot vemo, imajo vse reči na tem svetu svojo frekvenco, s katero nihajo (lahko tudi rečemo, da ima vse svoj zvok). Naše telo ostaja pri dobrem počutju, če je v ravnovesju. Uravnovešena mora biti tako hrana, ki jo uživamo (to vemo, a ne), in uravnovešeni morajo biti zvoki okoli nas. Zato nas tako iztiri, kadar smo izpostavljeni hrupu. Hrup naše telo  meče iz ravnovesja. Težko je poslušati, kadar kdo pri petju fuša. (Naš pevovodja reče, da je interferenca 🙂 .)

Težko je vaditi jogo, ko ti s kladivom BUM, BUM, BUM, BUM, … tolčejo po ušesih.