Užaljena buča

Kdo pravi, da je poljska buča neumna? Buča, sploh če je plemenite krvi, pardon, plemenitega semena, z dobro poznanim poreklom in plemenitim nazivom “Muscade de Provanse”, zelo dobro pozna koledar in običaje. Gorje tistemu, ki nje, mlade in popolnoma otročje, ne obdela kot se spodobi ob pravem času! Moja je začela kazati skrajno uželjeni obrazek, ker je nisem na Noč čarovnic primerno izrezljala.

Užaljena v dno duše

Noč čarovnic je že zdavnaj minila, zato sva jo sklenili razvajati malo drugače. Ker ima ta buča rada toploto, sva jo pogreli za vedno. Pri pripravi sladko vročih bučk je prav pridno sodelovala. Mlada, kot je bila, je imela olup in meso še mehko, tako da je bilo lupljenje in mletje pravi užitek. Hop hop hop in že je bila v dveh loncih. 4 kg očiščene in naribane buče nisem spravila v en sam pisker. Malo bolj smo se namatrali s kuhanjem. Mlado in sočno meso je spustilo precej vode, ki sem jo počasi povrela.

Pri pripravi take nezrele najstnice je bolje začimbe prihraniti za na konec, sem ugotovila. Malo soli je že fino dodati na začetku, da se zmes odsoči, nato pa je pametno dokončati po okusu. Voda pač povre, pri tehtanju pa močno vpliva na težo.

Za to v originalu 6 kg težko bučo sem si že ob pobiranju in hvaljenju tu na blogu mislila, da bo dolgo zorela. Zaradi zelo kislega vremena sem bila prisiljena buče pobrati prej, kot bi bilo primerno. Kislo poletje je bilo krivo, da so moje muškatovke začele delati bučke šele v avgustu. Sprva sem bila prepričana, da jih bom zopet kupovala v trgovini, ker ti plodovi ne bodo toliko dozoreli, da bi jih sploh lahko porabila za kaj drugega kot cvrtje. Na moje veliko začudenje so majhne svetlo zelene lisaste bučke postajale vedno večje in temnejše. No, ta kljub vsemu ni dovolj dolgo rastla, da bi dobila za visoko starost potrebno odpornost. Upam, da bo večji sestri to uspelo.

Tekma končana

Ko sva z Mojco iz Akvarija pričeli prijateljsko tekmovati v pridelavi buč, sem bolj slabo slikala in objavljala poročila o razširjanju listov, vitic in plodov. Sem sklenila vse prihraniti za veliki finale.

Vzklile so hitro, v 6 dneh.

v ponedeljek zjutraj je bilo pod oknom že krepko zeleno

Sadike so na toplem in pri slabi svetlobi (šment, če imaš tako stanovanje) podivjale, zato sem jih zanesla na parcelo, kjer jih je naslednji teden pral dež. V hladnem vremenu in namočene v slabo narejenem koritu so skoraj zgnile. Malo zdrave pameti me je sračalo in mi reklo, da jim direktno v zemlji slabše ne more več biti. Izpostavljene so bile res že vsemu hudemu.

2 tedna so uboge sadike potrebovale, da so se začele krepiti.

muškatna iz Provanse

Nato so pričele rasti.

Bočke so dobile posteljico

In so rastle. Na novo sem jim postlala, da bodo plodovi na suhem, ko bodo enkrat zrastli. Občudovala sem njihove cvetove.

Prelepi bučni cvetovi

In se igrala skrivalnice s plodovi.

Mladi plodovi se radi igrajo skrivalnice

Tako so se hecali z mano do zadnjega dne svojega bivanja v naravi, se pravi do danes, ko sem po travi na široko razpeljane vitice zvlekla na kompostni kup. Ena majhna prav posebna bučka je zmagala. Naslednje leto spet mižim.

Po enem od zadnjih deževij v septembru sem pobrala večino buč. Saj sem mislila da so vse, a sem še trikrat po tistem prinesla kakšen plod domov. A buče te prve bere sem v kadi oprala in jih stehtala. 42 kg. Če prištejem še 2 že zdavnaj podarjeni, 2 odrezani in ponovno skriti v trati in 2, ki sem ju vsako posebej našla še par dni kasneje, sem pridelala okoli 50 kg buč.

42 kg buč

Vseh seveda nimam kje skladiščiti, pa sem jih veliko razdelila med prijateljice, 2 pa sta pristali v novi dozi lepega bučnega namaza.

Skladišča so polna

Naslednje leto se mi za buče ni potrebno bolj potruditi, še posebej ne zato, ker je zemlja na njihovem placu celo poletje bila pokrita z zastirko, pod katero je sedaj krasna mehka prst. Le sadik ne bom več vzgajala. Semena bom maja vtaknila direktno v zemljo.

Travni zid – the wall

Naša parcelica je vedno manj osamljena. Do letošnje pomladi smo tja hodili na sprehod, poslikat kakšnega pajka, sedem krat na leto pogledat bučke (od sajenja do ploda 🙂 ) in to je bilo vse. Tedaj pa je Moj dobil preblisk: “Bom naredil terase, na roke jih bom kopal. To mi bo telovadba.”  

Jaz, pametno bitje, sem mu šla pomagat. Zato imamo sedaj steno naše terase ponekod stopničasto. 

stopničast zid

Moj je z lopato rezal kocke zemlje s travno rušo, jaz sem jih zlagala eno ob drugo, vrsto na vrsto. Ko ni hodil v kontrolo, sem ga biksala. Zidala sem vijugast in stopničast zid. Za razliko od mene je Moj zidal, kot da bi imel že vsaj 3 leta prakse. 

Če se gora ne prestavi, se mora prestaviti Moj. Začel mi je rezati kocke malo postrani, izdal je nov pravilnik o sestavljanju ter redno nadzoroval izvajanje del z novimi materiali in delo smo zgledno dokončali še pred odhodom na dopust. 

gladek zid

Poseben izziv je bilo zidanje kota. Tu se je moj izkazal s svojimi geometričnimi sposobnostmi.

kot na roke delane terase

prva terasa v zadnji fazi izgradnje

Tej steni se dobro vidi, kje smo jo začeli zidati in kje smo jo končali. Na srečo je neravnine že sedaj obilno preraslo vso rastje, ki sva ga presadila skupaj s travno rušo. The Wall sedaj cveti in diši. Ponekod se je zemlja iz nerodno zloženih lego kock posula, a je to kvečjemu dobro, saj se je na tistih mestih morala izravnati.

Prvotni plan je bil drugačen, a sedaj je tu posejana travica. Jej, kako smo jo zalivali! Bučke in solata nikoli niso bile deležne tolikšne skrbi in pozornosti mojega dragega. Spričo odsotnosti zbiralnika deževnice smo vodo na parcelo vozili v kanistrih, od avta po hribu navzdol pa smo krepili mišice na rokah. Upam, da bo travica zimo dobro preživela in bomo lahko spomladi naredili otvoritveni piknik.

Sedaj je v delu nova terasa. Za vrt. Nič nisem gnjavila. Kar sam se je javil. In pridno vztraja, čeprav jaz tiščim glavo v materino dušico, medtem ko on koplje. Morda pa se je spomnil, da bom posadila tudi krompir. Vsaj tega mi bo menda pomagal zalivati, sedaj, ko zbiramo deževnico.

Žal, svežih fotk ni. Verjetno zato, ker v tem aprilskem vremenu izkoristim vsak sonček za tiščanje glave v materino dušico.

Sveže pleskano, ravno prav pečeno

Tokrat sem vedela, kako se ravna s pečico.

Iz slanega testa za posebno osebo

In testo je tudi ubogalo.

Venček za jačka

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela 🙂 .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

• 150 g mehkega masla
• 150 g rjavega sladkorja
• 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
• 2 jajci
• 300 g polnozrnate moke
• 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
• 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
• 1 žločka pecilnega praška
• četrt žličke ingverja v prahu
• četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
• pol žličke naribanega muškatnega oreščka
• žlička cimeta v prahu
• 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Pri nas pa sneži!

Nekaj snežink je padlo že na prvo adventno nedeljo, danes jih je napadalo še malo.

Tako sneži decembra pri nas

Poleg domišljija boste za rezljanje boste potrebovali tole:

Nekaj okroglega, barvnega in ostrega

Za rezanje znežink vedno vzamem različno velike kroge, je lepši pogled na gotovo zbirko na omari in stropu. Papir zložite na ostre robove. Logično, prepogibamo iz sredine (3x, na osmine) in pazimo, da je konica ostra in robovi dobro poravnani. Le tako dobimo enakomeren vzorec. Začetnicam in začetnikom priporočam, da si prve vzorce narišete:

Pobarvano izreži

Počasi se navadiš videti, kaj ostane.

Zložen kristal

Ko snežinko razpiram, njene robove vedno malo upognem v nasprotno stran, da se lepo poravna.

Šolska snežinka

Vsi snežni kristali niso enaki. Le prepričajte se, ko bo pravi sneg pri vas. Dveh enakih snežink ne najdeš. Pri meni tudi ne (razen teh šolskih, s katerimi se že malo afnam 🙂 ).

Naj dela domišljija!

Sem pridemo z domišljija 🙂

Pa da slučajno kdo ne bi mislil, da Mala Miš ne ve, kako se stvari streže.

Mala Miš tudi riše

To je bil prvi poskus z risanjem. Lepo ji je uspelo:

... in izreže

Včeraj in danes je narisala in izrezljala kar nekaj cm snega 😉 :

a la Mala Miš

Ah, se bom še malo jaz afnala:

a la mama

prav tako a la mama

P.S. Žal, slike so bolj bljak, svetloba, trotl(ziher) pa to. :)

Adventni venček, krožnik ali veja?

Danes je pri nas zagorela prva svečka, čeprav so prve iskre letele naokoli že pred enim tednom. Takrat so se iskrile ideje za letošnje adventno okrasje. Z Malo Mišjo sva popokali vso opremo (storžke vseh sort, lepilo, trakce, žičke in bleščice) na obisk k Emami, alias Bajtlarici. Smo si že lani nekako obljubile, da si bi lahko privoščile skupen rokodelski večer v ta namen.

Prav je prišlo, da smo se tako odločile. Ta petek, ko je bila na vrsti izdelava venčkov v naši ročnodelski skupini, sem žal morala manjkati. Me tri pa smo preživele prijeten večer. Mala Miš je ustvarjala kot že dolgo ne. Pripravila je kartonsko podlogo za v krožnik. Premazala jo je z lepilom in posula z bleščicami, jaz sem lahko zgolj lepila. To je postavila:

Adventni krožnik

Smela sem ji tudi pripraviti osnovo za njen venček za na vrata in ga obdati s travico iz krep papirja. Tu sva si to lahko privoščili, saj na njem nikoli ne bo gorela svečka.

Okras otroške sobe

Slika je žal bolj slaba 😦 , fleš je vse barve pobral ne glede na mojo oddaljenost. Bo treba še fotografijo malo naštudirat. Ali pa na sonce počakat 🙂 .

Svečko je punca po vrhu pobarvala s tekočim voskom, okoli oboda jo je obdala z bleščicam. Jaz sploh vedela nisem, da gre svečka iz posodice. Nisem več mali froc. Šmenta!

Unikatna svečka

Pri babici (moji Taščici) je iz papirja naredila še eno kreacijo, ki bo krasila dedijevo mizo:

Papirnati venček za dedka

Za prihodnje leto že delam nov načrt. Bomo imeli vejček na veji, tak, kot so ga delale moje kolegice, ko sem jaz morala delati. Tak, kot ga je danes dobila moja Taščica. Ne, slike nimam. Pokažem naslednje leto svojega, če ne bo kakšna nova ideja padla.

Z valjarjem na ročna dela

Še dobro, da sta pri naši hiši dva valjarja. Tako sem lahko enega odnesla služit dobremu namenu v kulturni dom. Pozna jesen je tak čas, ko ženske valjarje pogosteje uporabljamo. Včasih tudi v nestandardne namene. V naši skupini ročnih del smo se odločile, da se izurimo v novi spretnosti. Moški, samo brez panike. Nismo trenirale za čas pijančevanj. Smo se učile, kako pripraviti praznični svečnik ali skledico.

Potrebujemo:

• slano testo ali das maso
• folijo
• zelene liste različnih dreves
• nožek
• razbite čaše, ups, steklenice
• toplo lepilo
• barve za steklo
• rokavice
• jajčne kartone
• časopisni papir
• poljubno okrasje (suhe rože, perle, trakce, storžke, …)
• domišljijo

Valjar v svoji funkciji

Za to rabiš mirno roko in potrpljenje

Oblepi ostre robe

Na jajčnikih se lepo posušijo

Rdeča kombinacija s perlicami

Modro rdeč svečnik s steklenim podstavkom

Ob vznožju je suho cvetje

Sladko vroče bučke

Sem obljubila, da povem, kako je končal Hubi. Malo kasneje je sedaj 🙂 .

Hubbard je v svoji notranjosti tako topel, da sem si rekla, naj takšen ostane za vedno. Vsaj do trenutka, ko ga bomo shranili v vlažen temen prostor, kjer se ne bo nikoli več pokvaril, bo pa za energijo ljudi in zemlje. (Požrli ga bomo :lol:)

Idejo sem dobila po spletu okoliščin. Po svoji in sposojeni knjigi sem brskala za novim receptom. Lepi bučni namaz je Bajtlar že naredil, jaz pa bi rada en močan argument, da izvedeva blagovno menjavo. Iskala sem kaj okusnega, recimo kislo prilogo h mesu, kosilu namesto solate ali kar za na kruh namazat. Všeč mi je bil nek sladek pekoč recept. V trgovini potem nisem našla vseh sestavin. Rabila bi želirni sladkor v razmerju 2:1, a je bil le 1:1 in 3:1, ki pa je bil pesjansko drag. In že tako sem proti kemiji. V trenutku sem odložila “krafl” nazaj na polico z rezervnim načrtom v glavi. Tako se glasi.

• 1 kg očiščene buče, drobno naribane (multimašina pride prav, ostanke zrežem na roke)
• 1 rdeča paprika, zaseckana ali obdelana skupaj z bučami
• 2 vložena polpekoča feferona (totalka zaseckana)
• 5 cm ingverja, drobno nastrganega
• 4 zvrhane žlice sladkorja
• 2 zravnani žlici soli
• 1 dcl jabolčnega kisa

Sestavine lahko prilagajate okusu, vendar ne priporočam manj začimb zaradi obstojnosti. V bistvu sem vse zmešala v velikem loncu, nato pa počasi počasi na micenem ogenjčku kuhljala, da se je buča zmehčala. Če je zmes bolj gosta, lahko malo zalijemo z vodo. Jaz sem. Še vroče sem napolnila v 4 majhne kozarčke. Je bilo skoraj natančno mase – ostalo je še ravno dovolj za eno malo pokušino na kosu kruha. Kozarčke takoj obrnemo na glavo za par minut, potem pa na klasično počasno hlajenje z njimi. Hladijo naj se dolgo, a to ne bo pomagalo, da bi se res ohladili. Vzete iz hladilnika bodo sladke bučke še vedno vroče 😀 .

sladko vroče bučke

Domači njoki s česnovo omako

Njoki so iz polnozrnate moke, da ne bo pomote. Ustvarila sem jih načrtno nekega lepega dne ob pripravi mareličnih cmokov. Sledila sem temu receptu tu.

Ko njoke oblikuješ, jih moraš obvezno raztrositi naokoli po kuhinji (ne celi, prav), da se od zunaj malo osušijo. Meni so se nazadnje nekateri, ki so se bolj objemali med sušenjem, sprijeli in sem potem s tistimi zmrznjenimi kepami po pultu tolkla, a ni pomagalo. So se skuhali, a ne enakomerno.

Omaka je bila boljša. Tako dobra, da je očitno ne morem po hitrem postopku skvariti, saj je Moj dovolil, da lahko z njenim okusom eksperimentiram. Takole gre. Na eno osebo vzameš 1 strok strtega (a ne potrtega) česna, ga zadišiš na njami olivnem olju, dodaš ta pravi parmezan (dedc naj ga riba), recimo 1 zvrhano žlico in enako kisle smetane. Pogreješ in odstaviš. Za omakoljubce je lahko večja količina, jasno 🙂 .

domači njoki s česnovo omako

Poleg solatka po želji. Kosilo za zaposlene 😀 .

Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje 😉 . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

• skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
• očala na nos ali leče na zrkla
• pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
• na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
• če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
• zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
• paprike z ročaji
• posoda za odpadke
• posoda za paprikezance
• limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance 🙂 . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. 😛 Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Ko se mestno dekle odloči za biovrt

… takrat so težave ne vidiku. Mehke razvajene ročice morajo kar naenkrat prijeti za lopato in orati ledino. Vse bi bilo lepo in prav, če bi te roke preteklo poletje in jesen lepo skrbele za že pripravljen vrt.

Lani na pomlad je prišel moj ata in meni, svoji pomehkuženi hčerki prekopal del travnika in uredil dve lični gredici za bučke. Sadike je seveda prinesel s seboj. Takrat sem bila tam za družbo in za komunikacijo s sosedi. Buče so rastle. Med mojim dopustovanjem jih je potolkla toča in prerastla trava, a je bilo še vseeno kar nekaj pridelka. Še pozno v jesen sem pobirala nadzemno kolerabico.

Ta moja gredica je pogrešala eno stvar: redno obnavljanje zastirke. Pod zastirko je zemlja mehkejša, bolj vlažna kot drugod in pleveli pod njo nimajo veselice. Če se že namnožijo, jih zlahka spodrežeš, zastirkko obrneš okoli in nastaviš nadležne korenine soncu. Moje razvajene ročice bi to počele, če bi le glava ne razmišljala toliko o drugih stvareh. Kot posledica tega, se je v zadnjih dneh potrdil rek: “Če je glava nora, celo telo trpi!”.

Trpijo dlani, so žuljave. Trpi hrbet od lopatanja. Trpijo roke, so mišice utrujene. Trpijo kolena, od lopate potolčena. Bljak. Sem trgala in razsekavala travno rušo.

pod najlepšo travo je greda

Zemlja je bila zbita, a ne tako zelo, kot sem sedaj zbita jaz 🙂 . Prijazna soseda se je ponudila in krasno pognojeno travico pokosila.

zdaj se greda vidi

V trenutku je bilo lepše delati. Pomagala je tudi super lopata, ki mi jo je v te namene izbral Moj. Krasna težka štiharca, ki jo lahko pohodiš, je s svojo težo in sunkom mojih rok pomagala sekati travno rušo, ki je samo z zasajanjem lopate v zemljo ne bi nikdar raztrgala. Te kepe korenin so pristale skupaj s pokošeno travo v zemlji namesto gnoja.

zeleno gnojilo

Greda je lani prejela začetno porcijo dobro predelanega sosedovega gnoja, letos bosta zadostovala zeleno gnojilo in zastirka. Manjka mi le še organizacija košnje in shranjevanja sena za zastirko. Tako izgleda prekopana in zastrta zemlja v biovrtu:

za sajenje pripravljen biovrt

Tam,  kjer sem hotela posaditi bučke, sem zastirko malo razgrnila. Zemljo sem malo zdrobila in izdolbla jamico. Primerno orodje je recimo zidarska kela ali pa “krivli” – tisti, z zavitimi špici, ki se največ uporablja za rahljanje zemlje ob pletju. V jamice sem prestavila sadike, itd. Zastirko sem potegnila čisto blizu mladim rastlinicam.

bučke v gnezdu

Sedaj sem zadovoljna, ker moje bučke že lepo rastejo. Sadike imam domače, očetove. Celo leto smo pridno zbirali seme različnih sort buč. Zanima me, kaj bo nadomestilo cvetove.

Kje je gumb za tiskanje?

Moja stara mašinca je že lep čas milo prosila in jokala, naj ji ne nalagamo več hudega dela. Še bolje bi bilo, če ji nič več ne bi bilo potrebno delati. Maščobne zaloge so že zdavnaj pošle in ob prekinitvi električnega toka je kar obmolknila. Niti programov nisem uspela pozapreti. Revica je bila že popolnoma odvisna od stalnega dotoka sveže hrane.

Te dni smo se je usmilili. Prislužila si je zaslužen pokoj. Sedaj bo kot prava upokojenka služila še zgolj 10 ur tedensko in izvajala lažja opravila. Bo kot babica, ki gre po otroke v vrtec, da malo pomaga staršem. Do interneta bo še zmogla priti, zato se bo v prostem času potepala po svetu in se nič sekirala, če na poti premine ali zbeži z novim ljubimcem (kradljivim).

Kakor se stara mašinca veseli, tako sedaj jaz jokam ob novem stroju. Pravzaprav mi je stroj čisto všeč. Lep, nov, črn, bleščeč, tih HP z mehkimi tipkami. Nič se ne pritožuje ob delu, hitro poskoči na vsak klik. Slika je za kušnit! Bolj jokam zaradi vse programske opreme, ki mi še manjka. Vista je nameščena, se počasi spoznavava. Slike tudi že lahko gledam, le sistem, da jih prenesem iz fotoaparata, moram še usvojiti. Čaka me ponovno nalaganje programa za telefon – dveh programov, pravzaprav. Spet bom rabila navodila za telebane. Tokrat toliko bolj, saj Moj uživa nekje v Italiji, tako da bom brez vsake pomoči. Še bolj telebansko se bom počutila ob nameščanju programa za mp3 predvajalnik, da se bo razumel z mojim novim strojem. Kaj če raje Mojga počakam in se spet nič ne naučim 🙂 ? Bo bolj enostavno kot pasulj.

Manj enostavna je Vista. So mi skrili neke gumbe. V Wordu je zastarel uporabnik navajen gumbka za tiskanje, na primer. V Visti ga pa nisem našla. Pregledala vse menije, gumbka nikjer. Saj je v mojih mislih že zvonila bližnica ctrl+P, trma pa je silila dalje. Sem pregledala vse, razen tistega smešno oranžnega Windows krogca 🙂 . Še na desni klik na menijski vrstici sem se spomnila, ugotovila da sedaj je tam celo meni za takšne primere in uspela dodati gumb za hitro tiskanje v vrstico za hitri dostop! Sem pametna, ne? Znam prepisovati nove izraze. Morda si jih tako hitreje udomačim v moje možgane.

Torej, krog ima svoj namen, da veste!

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Včasih, ko imam srečo, je pri nas doma dovolj mirno za likanje in ostala opravila, ki so povezana z umazanimi oblačili. Še bolj poredko imam srečo malo drugače. Vsi smo doma, a so kljub vsemu izpolnjeni vsi pogoji za likanje. Takrat sta Moj in Mala Miš pridna. Lepo mirno sedita, nobene potrebe ne čutita po premikanju po stanovanju. Nista lačna, nista žejna, še za WC jima ni mar. Jaz lahko medtem nemoteno obešam, pobiram, zlagam in likam perilo. Celotno dnevno sobo in jedilno mizo lahko uporabim. Nič ju ne moti, če je je perilo vsepovsod in se še mora malo hladiti. Tudi potrebe po pogovoru z mano ne čutita v takih trenutkih. Brezskrbno lahko poslušam svojo najljubšo glasbo na mp3. Ure in ure lahko takole preživita ob istem opravilu.

Pogled usmeri na monitor!

Poglejmo si od blizu, kaj ju tako zaposluje:

Biljard

Kdo bi si mislil, kakšne vse dobre stranske učinke lahko imajo računalniške igrice.

Na tako prijeten 😉 dan lahko ogromno operem in zlikam. Včasih potem Mala Miš opazi, da ima štirioglate oči in ploščati zadnjico, ki noče več sedeti. Takrat opazi likalno desko, vroč likalnik in mamo v akciji. Zadnjič se je spomnila svoje (zelo stare) ideje, da bo pri sedmih letih pričela likati. Ugotovila je, da je že krepko čez 7 in da je to tisti ta pravi dan za prvi preizkus. Izvedli sva malo višinskih prilagoditev pri likalni deski. Po nekaj minutah je moja miška zlikala prvo majico v svojem življenju. Saj ne vem, katera od naju je bolj sijala 😀 .

Ob celotedenski pomoči pri pranju perila je Moj doživel presenečenje kot že dolgo ne. Umazano perilo je nenavadno globoko padlo v koš.

Saj likanje je v bistvu čisto sproščujoče

Od ženske ne zahteva pretiranega fizičnega napora, zraven pa lahko poslušaš kakšno izobraževalno oddajo ali poslušaš glasbo. Če imaš v ušesih slušalke, moraš edino na tisto zoprno žičko malo paziti, da je z likalnikom ne scediš. In največje veselje na svetu je, da draga familija hodi naokrog polikana 😉 .

Likat je čisto vredu, kadar sem sama doma. V našem malem gnezdecu sem v nasprotnem primeru napoti prav vsem (ups, obema 😀 ) ali pa so vsi ( 😀 ) napoti meni. Najprej moram preveriti, da Mala Miš ne namerava v svojo sobo ali iz nje. Tudi pod razno ne sme biti nihče lačen. Miza je moja! Gledanje TV-ja odpade, ker se jaz motam pred njim. Samota je torej zakon.

Likat je krasno, če si nočna ptica. Zgornji razlogi in – od kod mi to, če sem čistokrvna korošica? – čisto gorenjsko škrtarjenje.

Likat je lepo, če imaš kaj likat. Za dve ali tri srajčke se mi sploh ne splača, da bi se ubadala z vsemi organizacijskimi problemi. Ko bom kraljica v svoji hiši, me bo v moji delovni sobici vedno čakala deska in dovolj prostora, za odlaganje zlikanega perila. Takrat bom lahko ena po ena likala.

Likat je odlično, če imaš mislo-pisca. Pri meni trenutno stanuje zgolj možganožer, ki mi požre vse koristne ideje, ki se mi podijo po glavi med sicer miselno nezahtevnim opravilom. Raztegni tu, raztegni tam in še kako malenkost za povrh še zaenkrat zmorem. In tisto za povrh bom morala začeti pisati. Naj raje možganožer od lakote crkne!

Likat je cool, dokler je vreme cool. Ko enkrat vreme postane hot, bi pa tisti hot likalnik in sebe raje v hladilnik prestavila, če bi bil dovolj velik. Če bi lahko hodila po mrzli vodi, kot so na zadnji podelitvi Prešernovih nagrad morale baletke, bi bilo tudi vredu. Žal ne živim v bazenu.

Živela pomlad, ker lahko moja dva banditka na kolo naženem, sama pa ob odprtih oknih prakticiram drugo sorto rekreacije 😀 .