Užaljena buča

Kdo pravi, da je poljska buča neumna? Buča, sploh če je plemenite krvi, pardon, plemenitega semena, z dobro poznanim poreklom in plemenitim nazivom “Muscade de Provanse”, zelo dobro pozna koledar in običaje. Gorje tistemu, ki nje, mlade in popolnoma otročje, ne obdela kot se spodobi ob pravem času! Moja je začela kazati skrajno uželjeni obrazek, ker je nisem na Noč čarovnic primerno izrezljala.

Muškatna iz Provanse, Užaljena v dno duše

Užaljena v dno duše

Noč čarovnic je že zdavnaj minila, zato sva jo sklenili razvajati malo drugače. Ker ima ta buča rada toploto, sva jo pogreli za vedno. Pri pripravi sladko vročih bučk je prav pridno sodelovala. Mlada, kot je bila, je imela olup in meso še mehko, tako da je bilo lupljenje in mletje pravi užitek. Hop hop hop in že je bila v dveh loncih. 4 kg očiščene in naribane buče nisem spravila v en sam pisker. Malo bolj smo se namatrali s kuhanjem. Mlado in sočno meso je spustilo precej vode, ki sem jo počasi povrela.

Pri pripravi take nezrele najstnice je bolje začimbe prihraniti za na konec, sem ugotovila. Malo soli je že fino dodati na začetku, da se zmes odsoči, nato pa je pametno dokončati po okusu. Voda pač povre, pri tehtanju pa močno vpliva na težo.

Za to v originalu 6 kg težko bučo sem si že ob pobiranju in hvaljenju tu na blogu mislila, da bo dolgo zorela. Zaradi zelo kislega vremena sem bila prisiljena buče pobrati prej, kot bi bilo primerno. Kislo poletje je bilo krivo, da so moje muškatovke začele delati bučke šele v avgustu. Sprva sem bila prepričana, da jih bom zopet kupovala v trgovini, ker ti plodovi ne bodo toliko dozoreli, da bi jih sploh lahko porabila za kaj drugega kot cvrtje. Na moje veliko začudenje so majhne svetlo zelene lisaste bučke postajale vedno večje in temnejše. No, ta kljub vsemu ni dovolj dolgo rastla, da bi dobila za visoko starost potrebno odpornost. Upam, da bo večji sestri to uspelo.

Tekma končana

Ko sva z Mojco iz Akvarija pričeli prijateljsko tekmovati v pridelavi buč, sem bolj slabo slikala in objavljala poročila o razširjanju listov, vitic in plodov. Sem sklenila vse prihraniti za veliki finale.

Vzklile so hitro, v 6 dneh.

Mlade bučke

v ponedeljek zjutraj je bilo pod oknom že krepko zeleno

Sadike so na toplem in pri slabi svetlobi (šment, če imaš tako stanovanje) podivjale, zato sem jih zanesla na parcelo, kjer jih je naslednji teden pral dež. V hladnem vremenu in namočene v slabo narejenem koritu so skoraj zgnile. Malo zdrave pameti me je sračalo in mi reklo, da jim direktno v zemlji slabše ne more več biti. Izpostavljene so bile res že vsemu hudemu.

2 tedna so uboge sadike potrebovale, da so se začele krepiti.

muškatna iz Provanse

muškatna iz Provanse

Nato so pričele rasti.

Bočke so dobile posteljico

Bočke so dobile posteljico

In so rastle. Na novo sem jim postlala, da bodo plodovi na suhem, ko bodo enkrat zrastli. Občudovala sem njihove cvetove.

Prelepi bučni cvetovi

Prelepi bučni cvetovi

In se igrala skrivalnice s plodovi.

Mladi plodovi se radi igrajo skrivalnice

Mladi plodovi se radi igrajo skrivalnice

Tako so se hecali z mano do zadnjega dne svojega bivanja v naravi, se pravi do danes, ko sem po travi na široko razpeljane vitice zvlekla na kompostni kup. Ena majhna prav posebna bučka je zmagala. Naslednje leto spet mižim.

Po enem od zadnjih deževij v septembru sem pobrala večino buč. Saj sem mislila da so vse, a sem še trikrat po tistem prinesla kakšen plod domov. A buče te prve bere sem v kadi oprala in jih stehtala. 42 kg. Če prištejem še 2 že zdavnaj podarjeni, 2 odrezani in ponovno skriti v trati in 2, ki sem ju vsako posebej našla še par dni kasneje, sem pridelala okoli 50 kg buč.

42 kg buč

42 kg buč

Vseh seveda nimam kje skladiščiti, pa sem jih veliko razdelila med prijateljice, 2 pa sta pristali v novi dozi lepega bučnega namaza.

Skladišča so polna

Skladišča so polna

Naslednje leto se mi za buče ni potrebno bolj potruditi, še posebej ne zato, ker je zemlja na njihovem placu celo poletje bila pokrita z zastirko, pod katero je sedaj krasna mehka prst. Le sadik ne bom več vzgajala. Semena bom maja vtaknila direktno v zemljo.

Travni zid – the wall

Naša parcelica je vedno manj osamljena. Do letošnje pomladi smo tja hodili na sprehod, poslikat kakšnega pajka, sedem krat na leto pogledat bučke (od sajenja do ploda 🙂 ) in to je bilo vse. Tedaj pa je Moj dobil preblisk: “Bom naredil terase, na roke jih bom kopal. To mi bo telovadba.”  

Jaz, pametno bitje, sem mu šla pomagat. Zato imamo sedaj steno naše terase ponekod stopničasto. 

stopničast zid

stopničast zid

Moj je z lopato rezal kocke zemlje s travno rušo, jaz sem jih zlagala eno ob drugo, vrsto na vrsto. Ko ni hodil v kontrolo, sem ga biksala. Zidala sem vijugast in stopničast zid. Za razliko od mene je Moj zidal, kot da bi imel že vsaj 3 leta prakse. 

Če se gora ne prestavi, se mora prestaviti Moj. Začel mi je rezati kocke malo postrani, izdal je nov pravilnik o sestavljanju ter redno nadzoroval izvajanje del z novimi materiali in delo smo zgledno dokončali še pred odhodom na dopust. 

gladek zid

Poseben izziv je bilo zidanje kota. Tu se je moj izkazal s svojimi geometričnimi sposobnostmi.

kot terase

kot na roke delane terase

prva terasa v zadnji fazi izgradnje

prva terasa v zadnji fazi izgradnje

Tej steni se dobro vidi, kje smo jo začeli zidati in kje smo jo končali. Na srečo je neravnine že sedaj obilno preraslo vso rastje, ki sva ga presadila skupaj s travno rušo. The Wall sedaj cveti in diši. Ponekod se je zemlja iz nerodno zloženih lego kock posula, a je to kvečjemu dobro, saj se je na tistih mestih morala izravnati.

Prvotni plan je bil drugačen, a sedaj je tu posejana travica. Jej, kako smo jo zalivali! Bučke in solata nikoli niso bile deležne tolikšne skrbi in pozornosti mojega dragega. Spričo odsotnosti zbiralnika deževnice smo vodo na parcelo vozili v kanistrih, od avta po hribu navzdol pa smo krepili mišice na rokah. Upam, da bo travica zimo dobro preživela in bomo lahko spomladi naredili otvoritveni piknik.

Sedaj je v delu nova terasa. Za vrt. Nič nisem gnjavila. Kar sam se je javil. In pridno vztraja, čeprav jaz tiščim glavo v materino dušico, medtem ko on koplje. Morda pa se je spomnil, da bom posadila tudi krompir. Vsaj tega mi bo menda pomagal zalivati, sedaj, ko zbiramo deževnico.

Žal, svežih fotk ni. Verjetno zato, ker v tem aprilskem vremenu izkoristim vsak sonček za tiščanje glave v materino dušico.

Sveže pleskano, ravno prav pečeno

Tokrat sem vedela, kako se ravna s pečico.

Iz slanega testa za posebno osebo

Iz slanega testa za posebno osebo

In testo je tudi ubogalo.

Venček za jačka

Venček za jačka

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela 🙂 .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

  • 150 g mehkega masla
  • 150 g rjavega sladkorja
  • 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
  • 2 jajci
  • 300 g polnozrnate moke
  • 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
  • 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
  • 1 žločka pecilnega praška
  • četrt žličke ingverja v prahu
  • četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
  • pol žličke naribanega muškatnega oreščka
  • žlička cimeta v prahu
  • 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Pri nas pa sneži!

Nekaj snežink je padlo že na prvo adventno nedeljo, danes jih je napadalo še malo.
Tako sneži decembra pri nas

Tako sneži decembra pri nas

Poleg domišljija boste za rezljanje boste potrebovali tole:

Nekaj okroglega, barvnega in ostrega

Nekaj okroglega, barvnega in ostrega

Za rezanje znežink vedno vzamem različno velike kroge, je lepši pogled na gotovo zbirko na omari in stropu. Papir zložite na ostre robove. Logično, prepogibamo iz sredine (3x, na osmine) in pazimo, da je konica ostra in robovi dobro poravnani. Le tako dobimo enakomeren vzorec. Začetnicam in začetnikom priporočam, da si prve vzorce narišete:

Pobarvano izreži

Pobarvano izreži

Počasi se navadiš videti, kaj ostane.

Zložen kristal

Zložen kristal

Ko snežinko razpiram, njene robove vedno malo upognem v nasprotno stran, da se lepo poravna.

Šolska snežinka

Šolska snežinka

Vsi snežni kristali niso enaki. Le prepričajte se, ko bo pravi sneg pri vas. Dveh enakih snežink ne najdeš. Pri meni tudi ne (razen teh šolskih, s katerimi se že malo afnam 🙂 ).

Naj dela domišljija!

Naj dela domišljija!

Sem pridemo z domišljija :)

Sem pridemo z domišljija 🙂

Pa da slučajno kdo ne bi mislil, da Mala Miš ne ve, kako se stvari streže.

Mala Miš tudi riše

Mala Miš tudi riše

To je bil prvi poskus z risanjem. Lepo ji je uspelo:

... in izreže

... in izreže

Včeraj in danes je narisala in izrezljala kar nekaj cm snega 😉 :

a la Mala Miš

a la Mala Miš

Ah, se bom še malo jaz afnala:

a la mama

a la mama

prav tako a la mama

prav tako a la mama

P.S. Žal, slike so bolj bljak, svetloba, trotl(ziher) pa to. :)

Adventni venček, krožnik ali veja?

Danes je pri nas zagorela prva svečka, čeprav so prve iskre letele naokoli že pred enim tednom. Takrat so se iskrile ideje za letošnje adventno okrasje. Z Malo Mišjo sva popokali vso opremo (storžke vseh sort, lepilo, trakce, žičke in bleščice) na obisk k Emami, alias Bajtlarici. Smo si že lani nekako obljubile, da si bi lahko privoščile skupen rokodelski večer v ta namen.

Prav je prišlo, da smo se tako odločile. Ta petek, ko je bila na vrsti izdelava venčkov v naši ročnodelski skupini, sem žal morala manjkati. Me tri pa smo preživele prijeten večer. Mala Miš je ustvarjala kot že dolgo ne. Pripravila je kartonsko podlogo za v krožnik. Premazala jo je z lepilom in posula z bleščicami, jaz sem lahko zgolj lepila. To je postavila:

Adventni krožnik

Adventni krožnik

Smela sem ji tudi pripraviti osnovo za njen venček za na vrata in ga obdati s travico iz krep papirja. Tu sva si to lahko privoščili, saj na njem nikoli ne bo gorela svečka.

Okras otroške sobe

Okras otroške sobe

Slika je žal bolj slaba 😦 , fleš je vse barve pobral ne glede na mojo oddaljenost. Bo treba še fotografijo malo naštudirat. Ali pa na sonce počakat 🙂 .

Svečko je punca po vrhu pobarvala s tekočim voskom, okoli oboda jo je obdala z bleščicam. Jaz sploh vedela nisem, da gre svečka iz posodice. Nisem več mali froc. Šmenta!

Unikatna svečka

Unikatna svečka

Pri babici (moji Taščici) je iz papirja naredila še eno kreacijo, ki bo krasila dedijevo mizo:

Papirnati venček za dedka

Papirnati venček za dedka

Za prihodnje leto že delam nov načrt. Bomo imeli vejček na veji, tak, kot so ga delale moje kolegice, ko sem jaz morala delati. Tak, kot ga je danes dobila moja Taščica. Ne, slike nimam. Pokažem naslednje leto svojega, če ne bo kakšna nova ideja padla.