Zadonela je pesem čričkov in slavčkov

Za marsikoga je prva čričkova pesem v letu nekaj najlepšega in žgolenje slavčka neizmerno očarljivo. Še bolj seže do srca, če je čriček ali slavček tvoj lasten otrok. Moje srce se je kar topilo, ko sem poslušala cele zbore čričkov in slavčkov iz naše okolice na letni reviji otroških in mladinski pevskih zborov iz Benedikta, Jurovskega dola, Lenarta, Svete Ane , Svete Trojice in Voličine. Nekaj utrinkov želim deliti z vami.

Z domačinom že poznanim žarom nam je za uvod zapel zborček otroškega vrtca Benedikt. Ob uvodnih pozdravih so neverjetno tiho in mirno sedeli na odru in čakali svoj trenutek. Kot stari izkušeni mački.

Podobno samozavestno sta pred mikrofon stopili solistki iz Svete Trojice. Ena velika in ena majhna. Mojster jima je nastavil mikrofon na sredinsko višino. Ta velika je odpela svoje, nato pa manjši nastavila mikrofon nižje. Ne vem, če so imeli zmenjeno, a mislim, da ne. Poteza je bila tako pristna, spontana, sladka. Medtem je pel cel zbor, manjša solistka pa je večjo pogledovala in potihem spraševala, če je že čas, da zapoje. Sem se kar malo bala, kako ji bo šlo. A ko je dobila od kolegice znak, da prične, je zapela, da so mi šle dlake pokonci. Niti malo treme ni bilo čuti v glasu. Uspelo ji je!

Ker sama pojem v zboru, so mi te interakcije med pevci še posebej zanimive. Vesela sem, kadar vidim na odru ekipo, ki si pomaga. V nekaterih zborih so se domenili za zibanje po taktu. Rado se zgodi, da se polovica vrste ziba levo, druga polovica pa desno v istem trenutku. Potem se med pevci (ali plesalci na veselici) odvijajo skorajda male vojne. Zakon močnejšega. A ne povsod. Nekateri zborovodje rešijo to tako, da se zibajo z zborom. Potem vsi vedo, katera smer je prava.

Zibanja in plesa je na odrih otroških in mladinski pevskih zborov čedalje več. Vesela sem, da ni več tako, kot v starih časih, ko smo morali stati pri miru, saj smo ja vendar nastopali! S plesom in zibanjem je petje bolj živo. Tudi nekateri  zbori odraslih gredo po isti poti. Le kako bi v to prepričala moje sopevke? Da bi bile morda bolj podobne Perpetuum Jazzile.

Tako so naredili v enem od mladinskih zborov. Žal, nisem prepričana, ali so to bili pevci iz Svete Ane ali so morda bili tisti iz Jurovskega dola. Morda me bo kdo prijazno razsvetlil v komentarju? Bom vesela, hvala.

Torej, peli so afriško pesem, spremljali s primernimi inštrumenti, nakar je vse počasi potihnilo. Po dvorani se je zaslišalo šumenje. Rahlo škrabljanje dežja. Nato so pričele padati večje kaplje in končno se je ulilo, kot se spodobi. Zagrmelo je. Še drugič. In tretjič. Počasi je dež pojenjal. In zaslišala se je Africa (Toto, Prpteuum Jazzile). Nato je zmanjkalo toka. Čisto zares. Obsedeli smo v temi, mikrofoni niso imeli učinka, slišali so se le bobni in utrujeni glasovi pevk in pevcev.

Benedikt se je zopet izkazal. Kot že večkrat pri nas je občinstvo s ploskanjem spodbujalo nastopajoče v stiski. Končno (saj je bila le minuta, a na odru se čas neznansko vleče, če gre kaj narobe) so se zopet oglasili zvočniki in pesem je zazvenela do konca v vsem svojem čaru. Škoda, da nimam posneto. Bi imela dokaz v svojih rokah, da je treba previdno grmeti. No, za tolažbo si oglejte original:

Še tri po mojem izboru, seveda promoviram domačine 🙂

in

in stara koroška, ki je niso peli domačini:

Na YouTube-u si lahko ogledate seveda še več 🙂 Tudi tam slišim na ime Emetadindon. In upam, da bom naslednje leto zopet imela priložnost slišati pevski podmladek.

Lasje ali krtača?

Nekateri predmeti imajo v otroških rokah čudne tendence. Kaj radi postanejo nevarni. Otroška domišljija in njihova neskončna želja po preizkušanju je kriva za to. Zaradi navadne krtače za lase lahko cela družina eno uro išče možne izhode iz nastale situacije.

To vemo vsi, ko mačke ni doma, miši plešejo. Natančno to je storila naša Mala Miš natančno na zadnji dan preteklega leta. Mačkona sta na hitro skočila v trgovino, Mala Miš pa je obljubila, da se bo tačas počesala. Zdaj moram vsem razložiti, da se zelo nerada počeše. Laski jo cukajo. Sicer vedno manj, a vedno je mama vesela, ko Miška z veliko dobre volje obljubi česanje.

Ko sva se vrnila, naju je čakal jok in krtača v laseh. (Neka mama je tedaj zelo preklinjala svojo odločitev, da otroku ponudi nadomestno, okroglo plastično krtačo, namesto, da bi se ustavila v trgovini in nabavilo dodatno krtačo – Miškina krtača je namreč jokala pri babici. To isto krtačo je mama že enkrat nekoč davno vlekla iz svojih las.)

Krtača je tičala na čelu Miškine glave. Bila je popolnoma zagozdena in ni hotela ne naprej in ne nazaj. Z nekimi nenavadnimi pripomočki sem iskala pot vsakega lasu posebej mimo zob krtače in jo uspela premakniti za pol centimetra. Naslednja ideja je bila striženje najbolj zavozlanega pramena las. Ni pomagalo. Nato smo lase dodobra namočili z regeneratorjem. Miški je že vse teklo po čelu in proti očem, kratača je pa kar ždela tam na mestu, kot da se je vrasla.

Po eni uri štrikanja z lasmi se je le Moj alias Medo spomnil rešitve. Lasje ali krtača. Ja, na nov fru fru sem jaz že tudi pomislila, ga omenila, a sva se mu z Miško poskusili izogniti. Na to, da bi novo frizuro dobila krtača, se pa nisva spomnili. Hišni svet je odločil, da krtače ne bo nič sram in dobi frizurco a la balin.

Dve vrsti že manjkata

Še dobro, da ima hišni mojster vedno pravo orodje pri roki (čeprav si včasih mislim, da je obseden z nabavo oradja 😀 ). 5 minut in smo rešili par let frizure. Krtačka na balin je na NEžalost vseh udeležencev nezgode ugotovila, da je pokrita s prastaro plastjo dolgih las in se od sramu odvrgla v smeti. Sklepu hišnega sveta navkljub 🙂 .

Zaključno priporočilo: ne poskušajte tega doma, če pri roki nimate dobrih klešč, s katerimi bi izpulili krtači zobke.

Zdaj pa lahko odpreš usta

Kdo bi si mislil, da imam vremena že poln kufer? Poln kufer imam tudi zgodb iz zgodnejšega otroštva Male Miši. Te dni, ko se z Mojim pridno furava vsak za sebe k istemu “šintarju”, sva se danes družno spomnila na najino hčerkico v isti vlogi. Prvič.

Do tistega dne je zobozdravnica zobke enkrat malo pogledala in nato na dveh ali treh obiskih malo premazala. Ta dan pa je bilo potrebno vrtanje. Spremljal jo je ati. In sta mi povedala zgodbico.

Mala Miš je kot vedno bila pripravljena odpreti usta. Zobozdravnica ji je povedala, da danes morata pa vrtati. Naloži malo vate, in prične delati. Po opravljenem delu reče:

“No, Miška, zdaj pa lahko odpreš usta. Da dobim jaz svoj prst nazaj.”

😆

Punčka iz cunj se vrne v porodnišnico

Na lep pomladni dan leta 2002 je prvič pokukala v svet ljubka punčka svetlo modrih oči. Vestni vzgojiteljici naših palčkov sta ukrojili telo, ga sešili in naphali s starimi cunjami. Veliko jih je nastalao tako. Skvačkali sta klobučke, obšili kose blaga za suknje in krilca. Potem smo prišle mame palčkov. Vzele smo pisano volno, sukance in dodatne koščke blaga. Punčke so tako začele dobivati svojo pravo podobo.

Naša punčka je dobila rumene laske, izvezene modre oči h katerim se krasno poda moder klobuček, prelep nasmeh in rdeč šal. V kiklico sem napeljala gumico, pončo sem samo prešila pod pazduhami in na ovratniku. Doma je dobila še copatke, a jih enako kot njena lastnica ni želela nositi in jih je izgubila.

Skoraj leto dni pred punčkinim rojstvom je Mala Miš dobila blazinico v obliki rožice. Poleg je bilo čudovito posvetilo, ki se je po mojem spominu glasilo nekako takole:

“Položi svojo malo glavico na to rožico vsakokrat, ko se boš želela odpočiti od sveta. Naj te greje in varuje.”

Sedaj gre punčka nazaj v svojo porodnišnico. Mala Miš jo je že prerastla, v vrtcu pa so otroci, ki se bodo z njo vsak dan z veseljem ukvarjali. Tam bo našla še eno od svojih stvariteljic, ena pa je že v pokoju.

“Jaz pa delam NEluknjo!”

Zelo pomembno je, kaj in koliko pojedo otroci. Za zdravo rast in razvoj potrebujejo redne obroke in uravnoteženo prehrano. Pri rednih obrokih nismo najbolj pridni. Tistega tipičnega res jutranjega zajtrka skoraj ne poznamo.

Mala Miš že iz zgodnjega otroštva, še iz obdobja dojenja, jasno kaže, da ji hrana takoj po prebujanju ne prija. Tudi za odrasla člana Bande velja, da je košček sadja v ranem jutru dovolj. Družinski zajtrk je torej prestavljen na tam okoli 10.00 ure. Se pa namerava Mala Miš poboljšati. V šoli so opozorili, da so otroci, ki ne jedo jutranjega obroka, precej nedejavni. Dekle se sedaj navaja na jutranjo banano, jabolko, pomarančni sok ali kaj podobnega.

Čez dan nato uspemo nabrati 4 do 5 obrokov, kakor kdaj. Nad uravnoteženo prehrano pa rada izvajam kontrolo predvsem pri kosilu. Ne kompliciram pri kuhani zelenjavi, ki je predvsem vir balasta in rudnin. Največ terorja zganjam pri solati.

“Ti, Miška, ali kaj delaš luknjo v solato?”

“Delam, samo ni luknja. Delam pa tudi NEluknjo.”

“NEluknjo?”

“Ja, v moj trebušček :P!”

Glej, kak prepih ‘mam!

Otroci danes preveč gledajo televizijo. Preveč časa preždijo za računalniki. In to ni zdravo. Morali bi se več gibati, skakati in se loviti po svežem zraku. Utrjevali bi si kosti, duše in medosebne vezi. Vsak v svojem bunkerju dobivajo krive hrbte, www pogled na svet in očala.

Klub dvema odraslima, ki dobršen del svojega delovnega časa na domu preživita vsak za svojim namiznikom, pri nas doma na srečo ni tako. Dekle mora 2x tedensko na trening. Sicer v telovadnico, a kosti in mišice delajo s polno paro. Za vitamin D poskrbi na kolesu, rolerjih, z nogometno žogo ali trampolinom pri prijatelju, med kozami in še kje. Včasih pa le sede tudi na moj stol pod oknom. Takrat je zanimivo.

Do sedaj je spletkarila in se igračkala kar pod mojo prijavo, danes pa sva le naredili en težak račun še za njo. Mama sitna bi rada, da se dete v tistih redkih trenutkih kloftanja (predvsem po smernih puščicah) kaj nauči. Zato sem ji naročila, naj se kar sama javi kištici, da se če igrat.

“Kaj pa naj kliknem?”

“Imaš tam meni.” Malo išče, klika, pride medo na pomoč (a ne da, Moj?). Vtipka geslo. Čaka.

“In sedaj?”

“Rabiš internet. Zalaufaj, saj znaš.” Išče, z namigom najde napis internet poleg e-ja in klikne. Seveda se ji je napopalo miljon obvestil in vprašanj.

“Mami, mami, na pomoč, glej kak prepih ‘mam!

Sva nastavili vse, kar se je nastaviti dalo in se rešili prepiha. Sedaj smo pri nas vsi zdravi in nobenega ne boli hrbet 😀 .

Lupček za v žep

Ko sem si davnega leta kdovekaterega izmislila lupčka za v žep, si nisem mislila, da bodo poljubčki dobili toliko podob, osebnosti in zmogljivosti.

Lupček za v žep je nastal, ko je en od nečakov postal malo sramežljiv in se ni hotel več cmokati s teto. Kljub tej odločitvi je nekako milo gledal ob slovesu, pa sem mu ponudila lupčka za v žep. Je hitro nastavil še drugega. Ob naslednjem obisku so poljubčki leteli po zraku. Postali so nagajivi. Nečakom so sedali na glave, plezali po ličkih, se skrivali za omaro, lezli v ušesa in žgečkali, kakšen pa je celo priletel nazaj k meni.

Danes imajo poljubčki radi jamice, ki jih mama naredi z nosom. Verjetno so potem varnejši pred zdrsom. Še rajši imajo naravne jamice. Recimo nosnice. Ušesa. Popek.

Poljubčki radi nagajajo. Eni, ne vsi. Lezejo v ušesa in nas žgečkajo. Mala Miš takega poredneže zgrabi za rep in ga potegne na svetlo. Drugi zlezejo v nos, da mami kihne in razpihne vse v popku zbrane lupčke. Potem jih Mala Miš posesa v usta in izpihne nazaj na pravo mesto. Pri tem kakšen tudi pobegne. Kadar noče nazaj in ga Mala Miš pobere, jo uščipne. Ga hitro okara, da naj bo priden, da mu ne bo treba v porednostno vas ali še huje – v smeti. Pomaga. 🙂

Najboljša teta na svetu!

Ja, to sem jaz. Tako vsaj trdi moj nastniški nečak. Menda zato, ker sem na tumarije.

Seveda, z veseljem. Hvala za vso pomoč pri norčijah, moj najboljši nečak.

P.S. Pa ne okol’ govor’t 😉

P.P.S. Da ne bodo ostali nečaki užaljeni, naj povem, da obstaja tudi najzapeljiveši nečak, najbolj igrivi nečak in najbolj ljubek nečak. Vsak pač ima druge vrline.

P.P.P.S. Ena nečakinja je najbolj sladka.

P.P.P.P.S. Druga nečakinja je najbolj zgovorna.

Velike skrbi malih otrok

Pred našim blokom je zadnji teden vse razkopano. Seveda. Ceste so že dolgo bile potrebne obnove, ki je sedaj v polnem teku. Poleg nove ceste dobimo še neke talne inštalacije za kaj jaz vem vse. In to Malo Miš presneto skrbi.

kaj vse bodo še razkopali?

Že cel teden jo skrbi, zakaj je tu asfalt razrezan. In glej, kaj so storili, sedaj so cesto čisto odrezali. Kako bomo prišli z avtom ven? Tu so ja jarki, tu ne gre! Pa še pri pošti so enako naredili. Kaj pa pri občini? Kako bomo prišli z avtom ven? (A ta dan nismo nikamor nameravali.)

Potem je dobila družbo. Z Malim sta tiščala bučki na okno in razglabljala.

“Glej, kako je ta bagerist štorast.”

“In kam je pesek vsipal.”

“Glej, zdaj bo na pločnik zapeljal.”

“In na travo!”

“Glej, kako koplje, da se bo prevrgel!”

“Joj, zdaj je šele pametno vsul zemljo!”

In tako dalje. Potem pa naj še človek dela kaj drugega kot da poka od smeha ob teh dveh starih prekaljenih mačkih.

Poslušaj ogledalo

Že dolgo vem, da so otroci naše ogledalo. Kot najstnica se še nisem prav zavedala pomena tega reka, a kasneje sem začela opazovati starše in otroke, kako se vse zrcali. Ko je začel moj naraščaj laziti naokoli in čebljati prve besede, sem to izkusila še na lastnih ušesih in očeh.

Tako smo v različnih starostih Male Miškice poslušali različne odseve naših prej nezaznanih izrekov:

• hitro je bilo kaj “jooooj” z obvezno roko na čelu,
• imeli smo “katastjofo” za vsako malenkost,
• kadar smo kaj iskali, smo se drli “žooogaaa, kje siii? Tu si!”
• poslušali smo in še poslušamo različne melodije govora Mali Miši dragih oseb.

Malo naivno, kot vedno, nisem pričakovala, da bom v tej starosti doživela še kakšno tako izrazito zrcaljenje. Pa sem oni dan skoraj padla dol, ko je Mala Miš v eni uri prekopirala moje besede.

Nekaj me je zelo “j” kot jezilo. In sem na glas izjavila: “Če bom sedaj malo preklinjala*, je to zato, ker me to tu zelo jezi.” Kasneje se je Mala Miš zaprla v sobo in čez nekaj trenutkov pomolila glavo skozi vrata z besedami: “Mami, če bom sedaj malo preklinjala, je to zato, ker me to tu “j” kot jezi.”

Le od kod mi je to znano?

*Saj ne da bi izjavila kaj sočnega, le kakšen “šmenta”, “pisane rožice” ali če bi bilo res hudo “pisane so rožice v Halozah”.

Misli begajo

Moje roke morajo biti zaposlene. Misli tudi. Vedno. Če ne gre drugače, mi moji vrli možgani predvajajo drugim neslišne posnetke meni ljube glasbe. Ob tem si včasih potihem prepevam, kar je sila nerodno, če sam hodiš po ulici.

Danes sem doma. Sama. Na srečo imam delo. Možgani danes so zaposleni. Še dobro. No, do sedaj sem bila zbrana. Zdaj pa kot kaže lahko za nekaj časa poiščem kaj bolj fizikalnega. Nekaj bolj mamljivega, sproščenega, zabavnega. A ne smem od radia.

Sovražim mali miljon reklam, ki sem jih slišala v zadnje pol ure. Sovražim novice. Ni mi mar za prometni servis niti za novice s Festivala Lent. Še zaključek Folkarta me ne gane preveč. Vsa muzika mi je odveč. Se mi zdi, da se samo nekaj derejo. Vse to zato, ker čakam le na eno novico. Eno kratko obvestilo. Da so otroci srečno prispeli v Punat. Potem bo vse spet dobro.

Olika je dobra za vzgojo

Včasih je še posebej dobro, da si olikan. Lepše vzgajaš otroka. Sploh takrat, ko imaš polna usta in tvoja olika prepreči prehitro in zato burno reakcijo. Ko je grižljaj na varnem, dogodek sploh ni več tako zelo grozen. Potem si pametno tiho in tudi na blogu nič ne šimfaš svojega otroka. Mala Miš je čisto pridna, kadar ima mama polna usta in zgolj trkanje po mizi ne bi izrazilo nič dovolj določenega. To si moram nujno zapomniti! 😀

Lačna!

Na zahtevo Mojga vam razkrijem še eno čudaštvo. Ko sva z Malo Mišjo dolgo skupaj, se lahko zgodita dve stvari. Ali se na bolezen prepirava ali pa družno kaj ušpičiva. Posebna nevarnost obstaja takrat, ko sva lačni.

Tako je v toplica naneslo, da sva lačni prihajali z bazena. Moj je ždel v sobi, za računalnikom. Menda je delal. Naj mu bo, verjamem. Ko sva mu potrkali na vrata, ni slutil, da ga čaka neprekinjeno ponavljanje:

Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit.

Zelo hitro se je spakiral 😀 .

Tu pa lahko poslušate original: Mi2, Pojdi z menoj v toplice

Prijazen lev in čuden vonj

Mala Miš je bila na zaključni ekskurziji v naši prestolnici. Ogledali so si živalski vrt. Domov je prišla pozno, jaz še malo bolj pozno. Pravo sliko si bom lahko zato ustvarila šele čez nekaj dni. Prve vtise je tokrat slišal ata, jaz še čakam na mojo porcijo zgodbic in pripetljajev. Nekaj malega sem pa vseeno uspela izvedeti.

Imela je nekaj pritožb čez potovanje, jih bom še raziskala. Medveda ni videla, ker so pri kletki nekaj delali in je bil začasno preseljen. Je pa videla žirafo, ne eno, štiri, pet! Ni mi še jasno, katera številka je prava. Videla je slona. Popravljam: videla je indijsko slonico 🙂 .

Potem je hitela pospravljati spominke, ki si jih je prinesla s potovanja. Pokazala mi je plišastega leva, obesek za ključe delfinčka in zeleno žabo na kemičnem svinčniku. Kot da bi jaz izbirala 🙂 . Le nekaj ni bilo prav. Nekaj je smrdelo. Nekaj je zelo smrdelo. Malo sem zaokrožila s pogledom in nosom. Spraševala sem se, če je v bližini Moj, ki se mu noge zelo potijo in ima včasih potem “duhovne” posledice 😀 . Gledala sem, če ima Mala Miš nogavice ali copate na nogah, a je bila bosa. Moje noge v domačih copatih v zadnji uri še tudi niso uspele razviti tako močne dišave, pred tem so bile prav spodobno nesmrdljive. Od kod je torej prihajal ta vonj?

Bolj iz mučne ženske radovednosti sem povohala še levčka, ki je ves ta čas nežno plezal po mojem obrazu, me cmokal in nežno ogovarjal. Pričakovala sem vonj po novem, po tovarni. Naduhala sem vonj po dolgo pacanih neumitih nogah. Saj ni čudno, če je Mala Miš svoje nove pridobitve neprodušno zvezala v vrečko skupaj s prepotenimi nogavicami. Če so bili skupaj v vrečki, se bodo pa še skupaj prali.

Sergeja, ta je zate

Posebej zate je ta: 😛 Pošilja ti ga Mala Miš. Zraven ti priprada en radosten pozdrav v zameno za tvojega. Si ji polepšala večer. A veš, da je 😛 postal njen novi pozdrav v določenih trenutkih? Se bosta morali čim prej spet videti 🙂 in kaj ušpičiti.