Zgodaj spomladi smo čarovnice začele moleti svoje zadnjice kvišku. Zadnji dan oktobra smo družno pregledale svojo bero, se posvetovale in si pripravile recepte za zimo. Zima je komaj pred vrati, virusi pa so se že zmuznili skoznje. Ni bilo druge, kot da jim napovem vojno, podobno lanski.
Se vražički že nekaj dni potikajo naokoli – nič naokoli, kar naselili so se pri meni. Saj ni čudno, ko sem pa skakala po Pomurju gor in dol med množicami vedno novih ljudi. Ne, gripe nimam. Ne pomnim, kdaj sem jo nazadnje imela. Se me prej lotijo tone smrklja, slab glas ali kašelj. Klub zavedanju tega krutega dejstva mi spomladi ni uspelo prepevati med smrekovimi vršički. Še dobro, da imam mamo, ki je naredila krasen sirup.
Te dni sem že posegla po natur antibiotikih. Malo preveč sem bila primorana iti med ljudi, sicer bi čebula pela vsako jutro. Smrdljivo bi bilo biti z mano takrat.
Sem raje posegla po svoji čarovniški mešanici. Te zime ne bi preživela brez Bajtlarjeve čarovnice, ki je bolj pridno kot jaz dajala čuden vtis na travnikih, z ritjo v zrak in škarjami v rokah. Sedaj me redno zalaga s posameznimi sestavinami, jaz pa cumpram (od nje sem se naučila) in trosim malo tega in malo onega ter malo tretjega. Lepo v tankih plasteh, da se vse premeša. Sem porabila že tri take doze letos. Topel čajek je največ, kar lahko naredim za svoje sinuse.
mešanica je skrajno desno, sestavin ne izdam
Emetadindon 