Zamujeno kosilo izpod peke

To nedeljo je bil lep pomladni dan. Prijetno toplo je bilo. Mojo mizo so za spremembo krasile rože. Prejšnji večer je po stanovanju dišalo po nežnih in sladkih kolačkih, dopoldne je dišalo po nežni in slastni peki. Zaradi višje sile, je bila samo polovična porcija. Povabljenca sta žal morala ostati doma. Sedaj sem se odločila, da jima malo delam lušte. Samo za hec. Zamudila sta kosilo izpod peke iz pečice.

jajce ter malo krompirja in zelja

Mojster, ki me je naučil osnov peke, mi je zagotovil, da tudi v pečici krasno rata, če le imaš stekleno posodo s pokrovom. Jaz jo imam in sem za 3 osebe nametala v posodo vse po spisku:

• pol majhnega piščanca
• 1 veliko čebulo
• 1 ogromen korenček (najbolje je, da je debel, kolikor gre)
• 3 velike krompirje, olupljene in oprane, vsakega v svojem kosu 😉
• četrtinko srednje velike zeljne glave v enem kosu
• jajce s ščepcem rožmarinovih vejic in vršičkom žajbljeve vejice (jajce za zelišča je to)
• (lahko bi še papriko, cvetačo ali, seveda, bučko 🙂 )

Potem sem

• solila
• prelila z mešanico olivnega olja in vode
• skrbno pokrila
• postavila v pečico razgreto na ful
• z zanimanjem opazovala, kdaj bo omakca začela brbotati, kar si v stekleni posodi lahko privoščim

Je rabila kar dobre pol ure, da se je dogajanje pričelo. Naslednjič bom morda jed pokrila šele ob brbotanju omake, da vidim razliko. Med pečenjem sem imela čas še za perilo in kuhanje juhe. Po uri in četrt sem snela pokrov, da je omaka malo povrela in vsebina malo zapekla. V električni pečici morda to ni potrebno. Je pač treba vsake toliko malo televizijo pogledat in oceniti barvo. V 2 urah sprehajanja okoli kuhinje je bilo kosilo gotovo. No, nekaj razlike med pečično in klasično peko je pa le.

Vsebino pekača smo takoj razgrabili. Mala Miš je najbolj planila po bedrci, jaz po zelju, Moj pa po krompirju. Za spodobno fotko ni bilo časa. Preveč je dišalo. Vsem pričakovanjem navkljub je Mala Miš imela še prostor za sladico – bučne kolačke.

Tako, draga povabljenca, nič vama naj ne bo hudo. Naslednjič bo še boljše, kolačke pa tako dobita v petek, čeprav bi vama jih Moj poslal kar po e-pošti.

Zamuda in zadnja priložnost

Joj joj joj, seme še ni odposlano! Kljub planiranju je bilo danes dopoldne preveč dela in navdiha, ki sem ga morala izkoristiti. Ura je bila kar naenkrat 16.00, ko nam zaprejo pošto in odpeljejo pošiljke proti Mariboru.

Zato imate sedaj še zadnjo možnost, da si naročite seme slastnih bučk brezplačno na svoj dom. Podrobnosti najdete tu.

Temu rečem kosilo

Včeraj sem imela veselico. Dopoldne je bila delovna veselica, opoldne pa želodčna. Moj dragi je jedel zunaj, jaz, sama doma, pa sem bila povsem srečna. In sem se razvajala.

Polžki na sadni posteljici

Zopet sem si privoščila kosilo samo po mojem okusu. Sem že skoraj izbrala bučke, vendar bom počakala na Malo Miš, da jih skupaj uničiva 🙂 . Tokrat sem ustvarila polžke na sadni posteljici.

Za eno osebo sem naribala 1 jabolko, sok 1 pomaranče, v tej mešanici namočila pest naseckanih suhih hrušk in marelic, pridjala nekaj rozin in bučnega semena ter z vilicami zdrobljeno banano (kot v starih časih za malo bebo 🙂 ). Vse sem zmešala kar v krožniku. Kuhane polnozrnate polžke sem nasula na vrh in jih prelila z nežno pogretimi in dobro odcejenimi ocvirki in potrosila s sezamom.

Sadna posteljica

Original recept pravi, da naj bi sadje malo pokuhali, da se poveže v omako. Po godrnjanju mojega očeta oni dan sem morala preizkusiti, če je hladno tudi dobro. Je. Temu rečem njami kosilo. Za vse dni, ko manjka vitaminov in svežine.

Naj bolj zaupam Kitajcem ali Ukrajincem?

Odkar me je Kameleonka okužila s češpljevo kašo, moram tu in tam v trgovino po proso. Navadno sem vzela ta prvega s police. Nato pa sem opazila, da je na voljo kar lepa zbirka zavojčkov. Praviloma en proizvajalec ponuja proso različnih znamk po različnih cenah. Z istim poreklom. Hm?

Naj se nekje pojavi kdo, ki mi bo črno na belem dokazal, da iz ene ogromne države, recimo Ukrajine, eno podjetje k nam pripelje proso različne kakovosti. 3 vagone klase II in 4 vagone klase III. Morda še 1 vagon biološkega prosa? Iz iste države? Ja pa ja! Zrnca v vseh embalažah so enako velika in enake barve.

Razlika v ceni ni majhna (pa čeprav lahko kupim najdražjega in v celem letu ne prihranim 10 EUR, ker jo jem sama 🙂 ), razlika med obema embalažama pa je minimalna. Od kod potem toliko drugačna cena?

Sem preverila še biološko pridelano proso. S Kitajske. Prosim? Zdaj se naj pa odločim, če bolj zaupam Kitajcem, da res ne špricajo, ali pa naj raje zaupam Ukrajincem, da niso vse nesnage nanesli na polja. Iskala sem podatke o kontrolnih inštitucijah na embalaži, a žal nisem našla nič pametnega. Tu bi še najbolj zaupala Nemcem.

Na koncu sem našla še Pomursko proso. Prav, bom raje Slovencem evrčke pustila.

Kdo bi sejal bučke?

Pretekli november, ko sem imela zmenek z japonko, me je akvarij nagovarjala, da oddam malo semena. Takoj sem vedela, kako se bo to zgodilo. Časa imate do 21.3.2010 do 24.00 ure nadaljnjega, se pravi nekje do sredine aprila, ko je še primerno sejanje bučk. Naslednji dan sortiram in razpošiljam seme. V komentarju mi morate javiti ime želene bučke, jaz vas bom pa po emajlu vprašala za naslov. Kdor prej pride, prej melje. (Prednost ima edino akvarij.) In ja, lahko si zaželite več vrst semen. Da se bo lažje odločiti, sem pripravila slike, opise in povezave na moje priljubljene recepte.

Na voljo so:

Muškatna iz provanse, sladka zimska buča z usnjatim olupom. Nezrela je temno zelena in občutljiva. Raste v dolgih vrežah in obrodi 2 do 4 plodove. Meso je temno oranžno, debelo in vlaknasto, izredno kakovostno in sladko s sadnimi aromami. Shranjujemo do 8 mesecev. Uporabimo za juhe, peciva, marmelade ali surovo.

muškatna zapeljivka s tančico

Green Hubbard, zimska buča z zelo trdo lupino. Raste v dolgih vrežah, obrodi 4 do 5 plodov. Meso je temno rumeno do oranžno, čvrsto, debelo, finozrnato, zelo kakovostno in sladko.Shranjujemo do 10 mesecev, v idealnih pogojih menda do 3 leta. Uporabimo za juhe, pireje, njoke, rižote ali polnjenje. Odličen je menda za bučni čips. Zagotovo se odlično obnese v pečici in v sladko vročih bučkah, ki jih je zadovoljno jedel še od Mojga ata.  

Zeleni Hubbard

Želodova bučka, poletna bučka z občutljivim temno zelenim olupom. Lupina zrele buče se pobarva na oranžno in otrdi. Taka ima sejanja vredno seme. Raste v kratkih vrežah in obrodi 5 do 8 plodov. Meso je bledo rumeno z rahlo oreškasto aromo. Uporabimo jo za pečenje na žaru ali v pečici, svežo za solate in za sladke jedi. Jaz sem mojo pridjala v sladko vroče bučke, se mi pa sline cedijo še po tej jedi. Bo treba počakat.  

želodova bučka (Acorn Squash)

Hokaido, zimska buča izrazite rdeče barve. Raste v srednje dolgih vrežah, obrodi 5 do 8 plodov. Meso je oranžno, čvrsto, okus rahlo spominja na lešnike. Najboljša je za juhe, pireje, narastke, gratinirane jedi ali kolače. Meni je najbolj všeč popečena ali v omaki.

Oranžna japonka

Marjetka po domače, po obliki je Butternut, barva lupine in mesa je najbolj podobna muškatni iz Provanse. Zimska buča hruškaste oblike zraste v srednje dolgih vrežah. Mlada ima svetlo zeleno lupino, zrela bakreno in čvrsto. Meso je oranžno, čvrsto in sladkasto. Pogosto iz nje pripravim omako, prija popečena kot priloga ali samostojna jed, odlična je tudi kot sladica.

pozor na barvne odtenke!

Talna mandarina enormnih razsežnosti 😉 po domače, v resnici ena od orjaških buč. Raste v dolgih vrežah. Mlada je rumena, zrela oranžna. Lupina je gladka in tako tanka, da buče ni potrebno lupiti. Meso je oranžno in mehko. Zelo primerna za omake in juhe, s svojo velikostjo poskrbi za vredu zalogo za zamrzovalnik in za shrambo. Odlična je namreč za lepi bučni namaz.

kdo me najde?

Kdor je ne najde, jo bo najlepše videl tu.

Zdaj pa le zapišite svoje želje. Nekaterega semena ni veliko na razpolago, zato pohitite. Mnogo sreče!

Dišeč bučni džem

Moja v jeseni nabavljena ljubica je prekrasno dozorela. Tisto malo zelene se je prebarvalo v lepo bakreno barvo. Z vrha omare me je žicala že celo zimo. Zapeljivo me je gledala, mi dišala in svoje prelepe obline prefinjeno zavijala v tančico.

muškatna zapeljivka s tančico

Potem je le napočil čas, da ji ustrežem. Najprej sem jo nežno umila in obrisala. Zmenili sva se, da bova delili na pol. Na pol gre ona, na pol gre iz nje pripravljena zaloga. Za pol že veste, kako je bilo, za pol izveste danes.

oranžna torta

Takole sva se narebrali. Z nožkom za lupljenje sem njeno rahlo čvrsto povrhnjico zlahka odstranila iz okroglin. Multimašina nama je pomagala pri pripravi bučnih rezancev. Na srečo moja ljubica ni bila tako obilna kot Bajtlarjeva, sicer bi še njega potrebovali za to opravilo.

Po navdihu Ruth Podgornik Reš in po nekaj testiranjih, kateri okusi se podajo k sladki bučki, sem ustvarila marmeladni zvarek, za katerega potrebuješ:

• 1 kg bučnih rezancev, po možnosti iz muškatne buče,
• sok 1 obilne pomaranče,
• naribana lupinica 1 bio limone
• sok tiste iste bio limone
• 100 g sladkorja

Vse skupaj počiš v velik pisker in malo pokuhaš, da se buča zmehča. Ni treba na veliko mešati, sok naredi svoje. Nato vzameš paličnjaka in mu naložiš delo. Naj skup spravi fino gladko maso. Jaz sem pustila še malo kašato, za grickat, da se mi ne bo Moj smejal, zakaj marmelado grizem, tako kot se mi smeji, ko grizem rezance v juhi 🙂 . Paličnjak se menda z zelo vročimi stvarmi ne razume posebej krasno, zato sem jaz kašo ohladila in nato zmleto zopet segrevala. No, tu pa moraš biti s kuhalnico ves čas na preži. Ni počitka. Temperatura na plošči naj raje ne divja preveč, sicer zna stvar svareče oranžne barve oddajati tudi svareče vonjave. Če jih bo preveč, bo tudi okus svareč 😀 .

Dišeč bučni džem

Če ti rata, še toplo spakiraj v kozarčke. Če preveč teče, dodaj želin, pa bo. Menda je navodilo na vrečki.

Navodilo za uporabo:

• skrij pred otroki
• namaži na kruh
• poči na vrh sadne kupe
• posuj s cimetom
• pojej z žlico namesto evrokrema
• pojej z žlico namesto sladoleda
• naredi novo dozo
• posadi muškatne buče na svoj vrt

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela 🙂 .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

• 150 g mehkega masla
• 150 g rjavega sladkorja
• 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
• 2 jajci
• 300 g polnozrnate moke
• 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
• 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
• 1 žločka pecilnega praška
• četrt žličke ingverja v prahu
• četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
• pol žličke naribanega muškatnega oreščka
• žlička cimeta v prahu
• 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Sveže s Šri Lanke

Popoldne sem popila svež in dišeč črni čaj sveže prinešen s Šri Lanke. Čaj je svež po okusu, po dolžini bivanja v mojem domu in po datumu pakiranja. Nabran je bil na meglenih pobočjih približno 2000 m nad morjem.

Broken Orange Pekoe

Ročno nabran, naraven BOP je sveže trpkega okusa. Malo me spominja na regrat. V tem čajnem vrtu vršičke z dvema lističema nabirajo celo leto. Enkrat letno grme čajevca skrajšajo oziroma obrežejo in že po 10 dneh jih zopet obirajo. Narava jih je bogato obdarila s toploto in vlago za dobro rast. Hvala za dobro in toplo darilo, dragi mojster!

Si že držala rumenjak v roki?

Moja Mala Miš je polna presenečenj. Med vikendom sva imeli kuharski dan in je z navdušenjem pomagala. Pripravili sva zalogo za mamo in morda tudi Malo Miš. Bomo videli. Prvič v življenju je rekla, da je fižol dober. Prvič v življenju je prosila za še eno žlico fazoola. Napo ima svetske recepte. Svaka čast.

A ja, rumenjak.

Mama je nič hudega sluteč sortirala perilo za pranje. Se oglasi deklica, ki je sama panirala cvetačo:

“Mama, a si že kdaj imela rumenjak v roki?”

😯

“Tam me počakaj” sem se drla na ovinek v kuhinjo. Ni pomagalo. Mi je že prišla nasproti z rumenjakom v roki in mi navdušeno razlagala: “Veš, kako je mehek!”

Komaj sem jo prepričala, da se za slikanje spravi nazaj v kuhinjo nad skodelo, kjer bo jajce raztepla.

nenavadna igračka

Takoj, ko sem pospravila fotoaparat, mi je pokazala še rumenjakovo solzico. Prijela ga je z dvema prstoma in dvignila. Žal je pri ponovnem poskusu počil, a imam občutek, da bo pri naslednjem paniranju ponovila vajo.

Zajtrk iz reklame

Že dolgo sem tarča posmeha. Malo zato, ker rada gledam reklame. Malo zato, ker rada kritiziram reklame in se iz njih norčujem. Malo tudi zato, ker jem evrokrem na kruh kot iz reklame.

črno in belo

Mislim – ne mi prodajat neke spiralne mešanice. Iz tistih tankih črt ne moreš ločiti belega in črnega. Ne mi šarit s črno zapackanim nožem po beli kremi. Jaz ne bi oker, jaz bi belo in črno. Najbolje, da sta v ločenih lončkih in se mažeta vsaka s svojim nožem.

U šment, da nisem rasistka 😉 ?

Papabučkočinke

Sicer običajna sladica ima pri nas več imen in okusov. Pred letom dni sem vam zaupala, kako naša Mala Miš za malico na plavalni tečaj raje kot sendvič odnese papalapačinke. Te dni, ko sem pripravila slasten bučkin pire, pa sem na novo ustvarila papabučkočinke.

Miški je zopet zadišala priljubljena malica. Po katastrofalno dolgem času sem ji morala željo izpolniti na dan in uro natančno. Dan in ura sta se ujemala z dnevom in uro sveže pripravljenega bučnega pireja. S svojo svežo oranžno barvo me je tako zapeljeval, da sem proti koncu peke v nadev za papalapačinke tresnila tri žlice okusnega barvila, malo dišečega cimeta in zvila še tri papabučkočinke. Prelila sem jih še s pobarvano jajco s smetano, nato pa sem z odprtim nosom in očmi na pecljih čakala ob pečici.

papabučkočinke na papalapačinkah

Pravzaprav bi lahko bila kjerkoli. Papabučkočinke so tako prijetno zadišale po celem bloku, da jih je Mala Miš že na dnu stopnišča zvohala. Tiste tri papabučkočinke sva si bratsko razdelili: Miška dve in mama eno. Na srečo so mi še ostale papalapačinke, prelite z bučkočinkovim prelivom. V hladilniku je bila zaloga varno shranjena en cel dan.

Naslednji teden delam novo dozo.

Bučkin pire

Zdaj pa lahko rečem, da sem majstor! Po nekem neuspelem poskusu sem prebrala kar nekaj navodil za pripravo bučnega pireja. Sledili so moji lastni poskusi. Bučo sem kuhala in pekla na dovolj načinov, da lahko vsem povem, kako najlažje pripravite dober bučkin pire.

V mnogih receptih potrebujete suho bučno kašo in to je pravi izziv. Buče pač imajo veliko vode, ki je včasih odveč (manj okusa za sladoled ali pecivo). Napotkov za pripravo pireja se najde veliko, a ta varianta se meni najbolj obnese. S tem postopkom odpade ožemanje že zmlete buče.

Bučo operem, zbrišem in šele nato prerežem. Najprej na pol. Previdno zarežem do notranjega roba mesa, da ne poškodujem preveč semen. Nekatere muškatne buče imajo zelo malo semena in je le-to zelo dragoceno. Bučo nato razrežem na enakomerno debele kose. Ne lupim. Položim na nizek pekač, obložen s peki papirjem. Pečem na blagi temperaturi, okoli 150°C od 20 do 45 minut, odvisno od debeline kosov. Ko jo zlahka prebodem z vilico, je gotova.

Pečeno bučo z žlico izdolbem in kose odcedim. Odložim jih na cedilo in pustim kakšno uro, lahko tudi čez noč, da se ohladijo. Tako osušeno bučo zmeljem s paličnim mešalnikom. Bučni sok porabim za juho ali pa ga kar spijem.

Za takšno suho bučno kašo porabim manj prostora v zamrzovalniku in ohranim polno mero okusa.

Kadar želim bučo uporabiti za posodo, jo s prerezano stranjo navzdol poveznem na pekač. Pečena je, ko postane mehka oziroma gibljiva, če jo s kuhalnico malo podrezamo. Sklede si pač ne želim preluknjati z vilico.

Obilno sladkan čaj

Moj okus je čuden. Tako za oblačila kot za čaj. Nisem ravno navdušena nad sadnimi čaji iz filter vrečke. Sadno rinfuzo ljubim le izjemoma. Pijem domač zeliščni čaj, zeleni čaj (in pod(obne)vrste) ter črni čaj. Vse nesladkane. Redka izjema je črni čaj.

Današnji oblačen dan je že bil take sorte, da sem si zaželela cuker. Polno dozo! V mojo ekstravagantno priljubljeno stekleno skodelico sem si vsula polne 3 žličke.

Čajna in mini žlička

3 zvrhane mini žličke trsnega sladkorja sem vsula v 3 dcl močnega črnega čaja. Katastrofa! Skoraj sem ga preveč sladkala 😆 Je pa pasal, nisem nič spala popoldne 🙂

Zajtrk brez salmonele

Kot strela z jasnega (šment, spet sem pri vremenu 😆 ) me je pod tušem zadelo vprašanje Mojga: “Jaz bom za zajtrk mehko kuhana jajca. Boš ti tudi?”

😯

“ja, prosim. 2.”

Pridem iz kopalnice, Moj sedi za računalnikom. “Kaj delaš?” ga vprašam. In pravi: “Jajca kuham”. Zavijem vrat na ovinek okoli njega, počutim se že kot žirafa, delam še ovinek okoli hladilnika, da bi ja moj pogled prišel do štedilnika. Vse prazno. Ne slišim plina, ne slišim segrevanja ali vretja vode. 😯

“No, iščem navodila, kako se to sploh skuha 🙂 ” Saj ni nor, sem si potihem mislila. Jaz jajc na mehko že dolgo nisem skuhala. Sem v kar nekaj zadnjih poskusih pripravila trda 😆 .

“Opozarjajo na možnost okužbe s salmonelo, veš. Treba je imeti sveža jajca, največ 7 dni stara.” O salmoneli sva ravno pred kratkim debatirala. Menda je polovica jajc okuženih. Glede na to, da že vse življenje jeva jajca na oko, in sva jedla mehko kuhana jajca, dokler nama sta jih je še mami kuhali 😆 , sva zagotovo že zaužila to malo golazen. Večkrat. Najin sklep je, da je očitno problem predvsem to, da hrana s surovimi jajci dlje časa stoji nekje na toplem. Salmonelicam to ustreza in se veselo razmnožujejo, potem jih je pa preveč, da bi se imunski sistem lahko dovolj dobro uprl.

“In kako jih je treba skuhati?”

Prijazno mi je razložil, da je našel več načinov. On je izbral ta pravvega, saj so mu jajčka krasno uspela:

Rumenjak je prav zares mehak! Ratalo!

Jajca je vzel iz hladilnika, jih dal v mrzlo vodo, na srednjem ognju zavrel in odlil vodo. Nobeno jajce ni počilo (meni bi zagotovo). Slastno mehka so bila in brez velikih količin salmonele, sicer zdaj ne bi tega pisala.

O ja, let’s use it all x 2

O ja, tudi pri nas, tako kot na kruhu in vinu ne sme nič v nič 🙂 . OK, izjema je za eno žlico preveč skuhanega kosila in župa iz kocke, pripravljen kos mesa ali zelenjavno župco pa vedno kdo pohamsa. Kuhamo torej bolj hladilniške ostanke. Čeprav – morda pa vedno kuham ostankarsko?

Današnja rižota je namreč izgledala skoraj popolnoma enaka tisti, ki sem jo prvič naredila iz ostankov. Nam je bila všeč in je sedaj to redna hrana. Spražim čebulo (ali česen) skupaj s korenčkom (če je v zmrzovalniku paketek nakoščkanega mesa, ga dodam), dodam riž, po praženju zalijem in zmečem poleg še ostanke zelenjave – najraje vidim papriko, lahko tudi brokoli, zelje, kar pač je. Začinim s curryjem in malo soli. Vedno je konzerva koruze pri roki, zato na koncu dodam še pol te, drugo polovico poje Mala Miš kot solato.

ostankarsko, a okusno

Danes je še solata bila ostankarska. Jaz sem pojedla zeleno od prejšnjega dne, Mala Miš koruzo (brez kosila, to je ostalo meni za večerjo), Moj pa rdečo papriko.

solatni tris

Višek korenčka sem skuhala v juho. Dodala sem še peteršilj in zeleno v steblu in korenu, malo soli in popra. Začuda je Moj izjavil, da je dobra juha 😀 .

Še bolj ostankarska je pri nas mineštra. Vanjo zmešam vse, kar najdem v hladilniku. Na koncu dodam še polovico zamrznjene hrenovke, ki je ostala od bog ve kdaj.

Se bojim, da nam dišijo pomije 😆 – prepozno je za cepljenje 🙂 .