Voščim vam

prijetne, mirne praznike.

Ob božiču in novem letu

ti želim

miru polno dušo,

ljubezni polno hišo

ter zdravja in sreče

da prek roba teče!

img_0912

Advertisements

He he he, TV sameva

In jaz pišem na neke porisane pisane prepognjene kartončke, ki jih moram jutri nujno oddati na pošto. Mala Miš pridno pomaga. Ta večer (četrtek je!) moji možgani uživajo 😀 !

Jaz pa ljubim Božič!

V nasprotju z marsikatero objavo na blogih te dni lahko izjavim, da ljubim Božič. Pa nisem noben verski fanatik, niti v cerkev ne zahajam drugače kot le silom prilike. Od zakramentov imam le krst, pa še to ne posebej po svoji volji 😉 . Sem se menda nekaj pritoževala takrat 😉 .

Božič pa vseeno ljubim. Dolgo sem tuhtala zakaj. Ob branju različnih prispevkov sem počasi doumela.

Bistvo je v družini.

Iz otroštva imam na predprazničen čas in postavljanje smrečice same lepe spomine. To je bil čas, ko smo se kot družina največ družili. Na letni dopust mnogokrat nismo šli. Poletje smo preživeli na pohodih in piknikih v naravi, vendar je oče velik del dopusta izkoristil za dodaten zaslužek, tako da ni bilo možnosti za en teden neprekinjenega druženja. V zimskem času, v decembru, pa je ta možnost obstajala. In mi smo jo dobro izkoristili.

Peka piškotov za praznike je bila vedno družinsko opravilo. Rezervirali smo dan in si razdelili delo. Z bratom sva s starostjo prevzemala vedno bolj odgovorne naloge. Mama je ponavadi pripravljala testo in skrbela, da so bili keksi ravno prav pečeni 😛 . Oče je bil za tehnična dela (beri: gonil je mašin za kekse delat), z bratom pa sva jih valjala, izrezovala, nalagala na pladnje, ponovno gnetla testo, … Če bi kdo videl našo peko, bi mislil, da imamo eno malo tovarno in pečemo za izvoz. Podobno je bilo s pripravo domačih jušnih rezancev, ki so prav tako nastajali v tem času in se sušili po vseh ravnih površinah v hiši 😀 . Ta domača delitev dela in organizacija, da ni nobeden lenaril, mi je v življenju mnogokrat prišla prav.

Vse pripravljene dobrote je bilo potrebno tudi primerno preizkusiti. Vsako peko keksov posebej, rezance takoj naslednji dan, kvaliteto je bilo potrebno spremljati tudi vse dni do težko pričakovanega praznovanja 😀 .

Skupno smo pripravljali tudi praznično pojedino. Sprva je bil praznik zgolj Novo Leto, kasneje, ko je bilo zopet dovoljeno, še Božič. Vsak je imel svoje delo, praznični narezek smo še posebej skrbno okrasili. Iz klobas smo delali prijazne pisane gosenice, kumare in sir smo zlagali v zanimive oblike ter jih krasili še z drugimi dodatki. Pladenj smo okrasili vsakič v novo podobo. In to je bil najlepši del praznikov: skupno druženje ob sproščenem delu za našo družino.

Krašenje jelke je bil še poseben ritual. Ata je naju z bratom spakiral v gozd, da poiščemo najličnejše drevesce za naš prostor. Mnogokrat smo gazili v globokem snegu, prečesavali to in ono skupinico smrečic ter iskali eno majhno, lepo, ki ne raste na samem. Drevesce na samem je res lepo, a ima tudi velike možnosti, da zraste v visoko lepotico, medtem ko drevesca v skupini zagotovo ne bodo vsa preživela.

Domov smo se vračali že v temi, rdečih lic in nasmejani do ušes. Mama nas je pričakala s toplim čajem in domačimi 🙂 še posebej dišečimi piškoti. Nikoli ne bom vedela, kako je v dobi lesenih nemobilnih telefonov 😉 vedela, kdaj pridemo. Sta imela z očetom dogovor? In zakaj je rabila toliko ur za kuhanje čaja? Le kaj je počela ves ta čas 😉 ? Na toplem smo se kar stopili.

Malo smo polenarili, potem pa smo pričeli pripravljati smrečico in okraske. Prenekateri okrasek sva z bratom izdelala sama iz papirja in mama jih je ponosno obesila na še posebej vidno mesto. Seveda je priprava najinih mojstrovin potekala že kakšen teden prej, ob večerih v dobri družbi. Vsa hiša je bila polna papirnatih snežink, ki sem jih neutrudno izrezovala. Dolge dneve smo čakali na trenutek, da jih lahko obesimo na omare, okna ali pod strop.

Skratka, uživali smo v druženju in drobnih opravilih. In to mi je ostalo. To isto vzdušje “se me drži ko cek (klop)”.Ves čas. Ne glede na vmesno dobo pubertete, odraščanja, na čas, ko se želiš oddaljiti od staršev, to vzdušje je stalnica. Je moje, naše, od Male Miši, še Moj se je pobratil z njim.

Nekaterim se zdi svetohlinstvo, da s tako vnemo praznujem Božič. Da drevesce krasim na Božični večer in nič prej. Da ne maram razkošne večerje ta dan, da želim na Božično jutro tisti poseben zajtrk in odpiranje daril. To je tradicija, izročilo, ki mi ga je prenesel oče, ki je rastel v verni družini. Dan pred praznikom je vse skromno, je delavno, ob polnoči greš k maši, spat in šele naslednje jutro se sme praznovati.

Ko razmišljam dalje, ugotavljam, da bolj živim po cerkvenih merilih, kot marsikdo, ki je v božjem hramu reden gost. Starši so me naučili poštenja, spoštovanja sočloveka, delavnosti, skromnosti in zdrave radovednosti. Le katero boljšo popotnico si še kdo sploh lahko želi?

Verna ali neverna, verjamem v dobroto ljudi, v to, da vsak lahko naredi korak na pozitivno stran, da ljudje potrebujejo zgolj vzpodbudo in oporo v sočloveku. In kaj je praznovanje rojstva Jezusa drugega kot veselje, ker je ljudem dano novo upanje?

Predbožična opravila

Nezadržno se bliža Božič. Danes me je prav zadelo dejstvo, da je že druga adventna nedelja in da je do dneva, ko morajo biti pripravljena darila, vse počiščeno, ta boljše skuhano itd. še zgolj 16 dni.

Z nekaterimi stvarmi mi kar dobro kaže, z drugimi je pa katastrofa. Generalno čiščenje, recimo. Smo že kar nekaj stvari uredili ob renoviranju, še vedno pa je nedotaknjen vrh omar v dnevni sobi. In vrata tudi. Namesto črne so neke nenavadno sive barve. Podobno je v okolici televizorja. In okoli vseh spominkov in okraskov in miljona neuporabnih stvari, ki jih zvesto grmadim na kup na policah za svojim hrbtom 😦 .

Na računalniški mizi skoraj nimam več prostora. Imam miljon stvari, ki nimajo mesta. Komaj naredim red, poiščem in določim prostor eni ropotiji, že se najde nova, ki se zbira. Same take drobnarije, ki jih je treba nekam odnesti, pa pozabim; knjiga, ki jo berem; pilica za nohte (lenoba lena!); sedaj že suho bučno seme, katerega moram pospraviti na ustrezno mesto še preden ga zopet zamešam z novim; pozabljene igrače otrok mojih prijateljev; pripravljene praznične voščilnice, … Lovi me še nekaj poslovnih stvari.

Čaka me kup igrač, za katere sem nekoč menila, da so še spodobne in bi jih rada podarila v dobrodelne namene. Jih moram ponovno kritično oceniti, nekaj verjetno zmetati v smeti, posortirati, oprati, poklicati kompetentno osebo in odpeljati.

Potem so tu še stvari, ki jih želim postoriti, a družini niso tako očitne. Recimo, da spraznim koš za umazano perilo do dna z željo, da med prazniki operem le enkrat. Rada bi spekla piškote.

Moram res vpisati dan pospravljanja v koledar?

Ta bo pa težka. Imam skoraj vse dni zasedene, vključno z vikendi. Sem pač leteča potepuhinja. In blogu se tudi ne odpovem 😀 . Kot da bi mi ventile zaprli 😉 . OK, bom izbrala tiste stvari, ki mojo bando najbolj mučijo. Če banda ne muči mame, je tudi mama bolj srečna, a ne 😀 ? Tisto, kar pa mi moja zahtevna pamet nalaga, banda pa ne opazi učinka, lahko enostavno črtam! Saj bomo tudi tako preživeli. Smo že kako leto, pa še kako bomo 🙂 . Zdaj si moram le še verjeti 😀 !

O vsem tem mi je dala misliti ta podoba:

Narodni dom Mežica

Narodni dom Mežica

Ta smrečica je še posebej lepo okrašena. Všeč mi je, da lučke ne visijo po zraku, temveč so položene po dolžini vej, zaradi česar se veje tudi v temi lepo vidijo in to ni zgolj obris ampak prava živa smrečica.

Mi bomo našo okrasili na božični večer in nič prej. Darila so na vrsti na božično jutro. Nič prej. Po tradiciji pričakovanja. Po tradiciji pričakovanja sedaj dovolim okrasiti stanovanje, prižigati adventne svečke, peči, načrtovati in sanjati. Obiskali bomo kar nekaj prireditev, na nekaterih bova z Malo Mišjo tudi nastopali. Čaka nas pester december 😀 !

Domače, domače, … in natur!

Nekatere stvari enastavno morajo biti domače. Drugače to ni ta pravo. Vsaj zame ne. Celo tako je, da če ni domače, enostavno sploh ni.

Dokler adventnega venčka nisem znala narediti sama, ga nismo nikoli imeli doma. Kaj čem s kupljenim? Nikoli mi noben ni bil prav všeč. Ali je bil preveč kičast, prepust, umeten, napačne barve, bodeč, …

Na srečo smo se pri nas aktivirale ženske, ki imamo veselje do ročnih del. Lahko bi tudi rekli, da imamo več volje kot talenta 😉 , a tudi z voljo se daleč pride! Med drugim smo si našle tudi mojstrico za izdelavo adventnih venčkov. Tu je postopek izdelave.

Material:

  • časopisni papir
  • zelenje: pušpan, ciprese ali druga dišeča ali samo bolj obstojna zelišča katetrekoli vrste; če nimate pri roki nič živega, vzemite zelen krep papir, ki ga z ene strani narezljate, da izgleda kot travica
  • vrvica
  • selotejp
  • toplo lepilo za pritrditev okraskov
  • okrasna vrvica
  • domače naravno okrasje: storžki, želod, žir, posušeni pomarančni ali limonini olupki ali krhlji, cimetove palčke in podobno
  • 4 svečke
  • močnejše škarje
  • pisan trak
  • po želji barva v spreju ali tekoče bleščice
  • drugo okrasje po lastnem okusu

Časopisni papir na dolgo raztegnemo in zvijemo v tenko rolo,

zvijemo dolgo rolico

zvijemo dolgo rolico

iz katere oblikujemo obroč ali oval:

oblikujemo po želji

oblikujemo po želji

in ga oblepimo s selotejpom. Na to osnovo trdno zvežemo vrvico. V majhnih šopkih začnemo nalagati zelenje. Vsak šopek obvežemo z vrvico. Šopke vedno nalagamo s sredino preko pecljev, ki jih na ta način prekrijemo. Pazite ne prste, da si jih ne zvežete 😉 !

dodajaj majhne šopke

dodajaj majhne šopke

Prekrijemo celotno površino osnove. Prevežemo še z okrasno vrvico in obrežemo v lepo obliko.

lepo obreži

lepo obreži

Če uporabljate krep papir, ga zalepite na osnovo in ga spiralno navijajte s kosmato stranjo navzgor. Saj se boste znašli 🙂 . Sedaj je treba le še domišljijo izpustiti na plano 😀 . V četrtek je nastal družinski namizni venček:

namizni venček

namizni venček

Danes pa sva z Malo Mišjo naredili še venček za vrata otroške sobice:

za vrata

za vrata

Če je v trgovini zmanjkalo lepih venčkov, si lahko še v zadnjem trenutku doma sami naredite pravo vzdušje.

Predpraznična taktika

Dolga leta je moj želodec sovražil tistih nekaj dni od Božiča do Novega leta. Prenajedanje zaradi nuje, da ne užališ gostiteljev, mu ni bilo najbolj pri srcu. Včasih mu tudi ni bilo všeč, da je mojim očem kakšna hrana tako neznansko dišala…

Sedaj uporabljava že uveljavljeno, vmes malo pozabljeno predpraznično taktiko. In deluje. Sva oba zadovoljna 😛 . Takrat, ko se bliža advent (sedaj!), me moj želodec pošlje po nakupih. Ogromno stvari si ogledava, malo kupiva, nikakor pa ne smejo manjkati kislo zelje, limona in klinčki.

December je zeljni čas. Ga uživava enkrat na teden. Če ni zelja, so pa dnevi, ko je na jedilniku samo zelenjava. Tako je moj želodec pripravljen na vsako bitko 😉 . Limona in klinčki so za igranje in dišavo:

ob kuhanem vinu je lepše

ob kuhanem vinu je lepše

Nekaj jih zadiši v domačem kuhanem vinu za zdravo kri v tem prehladnem obdobju, nekaj pa jih napičim v limono:

dišeči okras

dišeči okras

A se vidi našpikana oblika?

Sem ugotovila, da mora doma vedno lepo dišati, da se mojim očem za praznično mizo manj svetijo vse dobrote. Potem tisto, za kar se odločim, res tudi z užitkom pojem. Seveda svoje opravi tudi tretma iz prejšnjega odstavka 🙂 .

Prijetno pričakovanje vam želim, mi se že veselimo 😀 .