Čudaki prve vrste

Bila je nedelja. Sonce je sijalo, vetrc je pihljal in mi smo bili dobre volje. Že zgodaj smo vstali. Neverjetno hitro smo pozajtrkovali. Napolnili smo kovčke in se odpravili.

Dolgo smo čakali ta dan. Vse obveznosti zadnjih dni so nas namučile. Pred odhodom smo imeli še ogromno opravkov. Delo je priganjalo naju, starša. Mala Miš je bila že utrujena od vseh popoldanskih aktivnosti med letom. Zaradi njih je celo prestavila praznovanje rojstnega dne. Vsi trije smo bili komaj kaj naenkrat na kupu.

Zato smo se tega dne tako z lahkoto odpravili od doma. Pot pred nami ni bila dolga, a smo vseeno še naredili en postanek. Nekaj nujnega smo še morali nabaviti. Brez tega žal ne gre. Ne moreš v toplice brez kopalk.

Tako veselo že dolgo nismo nakupovali. Po navadi je to za nas pekel. Hitro se začnemo kremžiti, kisati in sitnariti. Vsi. Tokrat je bilo drugače. Prava motivacija je opravila svoje tako močno, da so za nami obračali glave. Enim je bilo morda malo nerodno in so raje pogledali stran. Tu in tam se je kdo celo hihital. Verjetno se je našel kdo, ki si je v polnem nakupovalnem centru zatiskal ušesa, ko smo mi v družinskem zborčku prepevali: »Pojdi z menoj u toplice, bova lepa bova fit, jes bom dobu močne roke,« in smo brez sramu nadaljevali: »ti pa malo manjšo rit!« Z vsem pripadajočim tuljenjem.